53. Zakaj je Bog med nas prišel kot velik nihče?

17.8.17, čet.

Nekateri raziskovalci želijo prepričati, da je Jezus vendarle veliko Judov spreobrnil. Navajajo številko 150.000, v prvih stoletjih skupaj, a to je jalov izračun, ker če gremo danes v Izrael, domala nihče ne ve, da je bil Jezus sploh Jud, ampak le, da je krivec za holokavst nad Judi, Njegovega Imena pa se ne omenja.

Bili so tudi znanstveniki, raziskovalci - celo krščeni - ki so odkrili, da Nazaret sploh ni omenjen v Svetem pismu in tudi nikjer drugje, pa so omenjeni najbolj bedni kraji. Tudi arheologija ga ni mogla potrditi. Zato so stoletja dolgo ustvarjali zelo umetelne 'dokaze', da je vse glede Nazarečana le izmišljija kristjanov. A potem jih je - kot je to pri Resnici navada - na laž postavila ena sama izkopana kamnita ploščica, na kateri je jasno pisalo krajevno ime: Nazaret. In zdaj, ko jo lahko vsak dan gledajo v muzeju, so še vedno nekateri, ki trdijo po starem.

Celotna druga vrstica piše: NAZARET

Kristjani prvih stoletij so se zelo sramovali Jezusove smrti na križu, zato so križ kot Njegov simbol ZAVRAČALI in skrivali v neke podobne oblike, kot je sidro, na primer. Nasprotniki pa so jih zasramovali: ''Kakšen Mesija pa je to, če je Bog dovolil, da je umrl kot suženj?'' Smrt na križu je bila namreč namenjena le največjim tolovajem in sužnjem, zato je bila NAJSRAMOTNEJŠA od vseh.

Malo pomislimo: zakaj je Gospod prišel na svet kot tesarjev sin, umrl pa kot se kriminalcem pritiče? Zakaj so Ga, nedolžnega in čistega, tepli in pljuvali in žalili? Zakaj Judje in vsi ostali še danes ne marajo slišati Zanj? Zakaj Ga Evropa pozablja in šteje leta od 'novega štetja' naprej?

V 5Mz 21 je napisano, da je 'obešeni na les preklet od Boga', Bog Oče pa je Svojega nedolžnega Sina dovolil ugonobiti na tak način?

Jezus je bil lepega obnašanja, ponižen, ljubezniv in pravičen, pa je doživel tak konec - mar nima Job prav, ko jadikuje nad Bogom? Še za tiste vernike, ki so zadnjič v vrsti stali, da bi svečko kupili, pa je nanje padel velikanski hrast in jih mnogo ubil, mnoge pa pohabil: kakšen je to Bog, da je to dovolil? Ni mogel, če je vsemogočen, hrasta malo zadržati, da bi vsi odšli, potem pa ga spustiti - v Svojo veliko slavo? Mar nima Job prav, ko jadikuje nad Njim? In so umrli - kaj šele Jezus Gospod, ki je bil nedolžen kot mlado jagnje?

Kakorkoli - vsega ne bomo nikoli razumeli, lahko pa se vedno znova vrnemo k Ljubezni do Gospoda. Četudi ničesar več ne razumemo. A nekaj malega le skušajmo razumeti: zakaj je Bog prišel med nas kot v štalci rojeni begunec, neprepoznan in na koncu zaničevan, zasmehovan in umorjen kot kriminalec?

Odgovor

Gospod nam je prišel pokazat Pot Domov. Skrivnost je namreč v KONTRASTU: če je On, ki je Najsvetejši, na Zemlji izpadel kot najbednejši (ki se Ga še danes sramujejo narodi, saj skorajda nihče noče omenjati Njegovega Imena), kako bedni smo potem šele mi? Kajti ko iskalec nekoč sreča Kristusa v vsej Njegovi svetosti, se mu nekaj zgodi:

Zagleda (začuti) Ga v Njegovi brezmejni Lepoti, sebe pa v tej Luči spozna kot zemeljsko še milijonkrat bolj ničevega, kot naj bi bil Gospod med Judi ničev, ko je bil človek. Spozna, da Gospod ni (bil) ničev, JAZ PA SEM ZAGOTOVO. Takrat pride do zloma naše stare osebnosti, ne pride pa do zloma duše (mi smo duše!), kajti duša se osvobodi svoje zemeljske spone in kot spuščena srečna ptička odleti naravnost - v Gospodovo Srce.

Pravijo, da je trpljenje nujno za Odrešenje, a to je točno le na zunaj. Trpljenje je muka našega zemeljskega ega, ko mora odvreči svojo staro kožo-sebe; ko se mora leviti. Ta koža je ves materialni svet. V tem je torej trpljenje, četudi je v resnici ta faza najslajše Zdravilo. Tisti srečneži, ki takrat, ali že pred tem, slišijo za Ljubezen do Gospoda in KAKO jo obuditi, takrat izkoristijo priložnost in se za vedno rodijo v Kristusu. Vsi ostali pa gredo ponavljat morbidni razred.

Gledal sem posnetek Ipavčeve pesnitve, neverjetno je to pretresljiva izvedba, najbolj pa klici, ki se začno že na samem začetku in potem še mnogokrat vmes:

O, Bog!

Ooo, moj Bog!

O, Bog!

Ooo, moj Bog!

O, Bog!

Ooo, moj Bog!

Začutiš, da je oseba prišla do samega konca sposobnosti dojemanja kaj se dogaja, tako zelo GROZNO se dogaja. Takrat, ko telo umira v grozi in noge popuščajo, ko umirajo najbližji nedolžni, ko se vrti v glavi in je strah v duši morilski, ko se nam ves svet v grozi podre … Takrat, takrat se odpro Vrata, in klic k Bogu prikliče - Bogá.

Aleluja! To je Kristusov Evangelij Kalvarije. Hvala Tebi Kristus; kako lahkotno in sladko Pot Si nam razodel, da končno najdemo sebe - v Tebi!

Link na pesnitev. Vzemite si dve uri časa čez vikend in tudi mularijo zraven posadite, vmes pa malo pavze:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/tv-kulturno-umetniski/174434903

52. O Božji zaslugi/dolgu

slika splet

16.8.17, sre.

Vsaka duhovna oseba bi morala imeti svoj dušni dolg vsaj na ničli. V resnici pa v veliiikem plusu. Ničla se doseže s spokorniškim življenjem, kot ga priporočajo naši duhovni očetje oziroma Gospod osebno.

Namen človeškega življenja je namreč samo eden: spokorno življenje, da se duša očisti in pripravi na končno vrnitev Domov. Vse ostalo je ILUZIJA.

Domala vsi ljudje na Zemlji imajo velik ali zelo velik dušni dolg. To se zazna kot mrak ali še kaj hujšega na dušah. Zato duhovniki, ki niso očiščeni tega dolga, blagoslavljajo bolj kot ne zaman. Če to primerjamo z denarjem: če ima nekdo na banki velik minus, ne more pomagati drugim. Kajti en del pomoči drugim plačamo tudi sami, sicer nismo Kristusovi učenci.

Biti na ničli je že velik dosežek. Le malo duhovnikom uspe. A za resnično služenje Kristusu, je potreben VELIK DUHOVNI PLUS. Ta plus se vidi na duši kot sveti žarki iz glave in telesa takšne osebe.

In zdaj:

1. V dolgu je nekdo zaradi lastnega greha, ali pa ker je zaradi sočutja nase sprejel dolgove drugih. To se dogaja vsakodnevno vsem ljudem sveta. V obeh primerih pa je oseba v zmoti; kajti tega dolga ne bi smelo biti pri njej, ker bi se morala znati 'napolniti' z Vodo Življenja takoj, ko se umakne od ljudi in se nanovo očisti ter napolni v Kristusu Gospodu.

2. Torej biti na ničli, kot posledica čistega in spokornega življenja, je še vedno malo, kar se tiče duhovne pomoči drugim. Na ničlo se pride, po 100% veri v Jezusa Kristusa in s čistim življenjem.

3. Za kaj več, za obilno dušno vrlino v Kristusu, pa je potrebna LJUBEZEN z Gospodom. To je za krščanstvo popolnoma nova kategorija odnosa, izvorna sicer, a v praksi se je 2000 let sledilo samo veri v Jezusa. Kako Ga Ljubiti, pa so mukoma odkrili samo redki svetniki, a tega niso zmogli/smeli predati Cerkvi. Ljubezen z Gospodom je morala ostati v tišini in mistiki.

4. Ta Ljubezen je možna le, če si srečal in se priklonil Božjemu služabniku, ki živi v Ljubezni z Gospodom, zato ti lahko daruje seme ljubečega Služenja. Biti duhovnik ali teolog nima nič s tem - tak naziv sam po sebi ne daje Ljubezni in tudi ne pozna Poti do Ljubezni.

5. To Seme se lahko razvije le skozi poslušanje napotkov Božjega služabnika, in nikakor drugače. Če se napotkov držimo, dobimo NAKLONJENOST. Ko sta si vodnik in učenec naklonjena, pride Gospod in blagruje učenca.

6. Zato je rečeno, da je za dušo iskalko veliko boljše, če išče senco Božjega služabnika v Ljubezni, kot če išče neposredno Gospoda.

7. Zato je Gospod prišel na Zemljo in se utelesil kot človek, in zato pošilja Svoje svetnike.

8. Kdor se ni nikoli priklonil in služil taki duši, SE JE RODIL ZAMAN. Nikakršno postenje, obredje, askeza, molitve, meditacije ali karkoli, mu ne morejo pomagati. Pomaga le Ljubezen do Gospodovega služabnika, ki nas nauči Ljubiti Gospoda.

9. Gospodov služabnik je tisti, ki je vedno poln Žive Vode, poln zlatih žarkov. Navzven pa ga prepoznamo po tem, da nenehno govori o Ljubezni do Gospoda in živi skromno, čisto in brezgrešno. Brezgrešno pomeni predvsem to, da se ne druži z ženskami, razen na javnem kraju, ter da ne prosi denarja za svoje delo. Njegova edina služba je govoriti o Gospodu in Ljubezni do Njega. Takšna oseba ima vedno zakladnico Gospodove Žive Vode, ki je sveta Luč, ki mili in odjemlje grehe.

Zaradi tega ja najpomembnejša iskalčeva lastnost služenje Gospodovim predanim služabnikom, poslušanje navodil, čaščenje Božjih podob, širjenje Božje Besede o Ljubezni, pisanje in razdeljevanje knjig o služenju Gospodu z Ljubeznijo, ter podpora Cerkvi. Kdor tako dela, tudi sam postane 'bazen svete Vode Življenja'. Takšna oseba lahko v Jezusovem Imenu odjemlje ali pa zadrži temo drugih duš. Odvisno od njih iskrenosti.

Takšna oseba ve, da Gospod dobro nagrajuje in vse slabo hudo kaznuje (s tem da satanu dopusti, da nam daruje, kar si tako zelo želimo), zato ne pravljičari o zastonjskem Odrešenju za ponavljalne grešnike, četudi so krščenci. Ker takšno Odrešenje NE obstaja. 

To so le neke od drobnih Božjih skrivnosti Božjih služabnikov.

Hvala Tebi Gospod, hvala Tebi Kristus! Hvala Ti, ker lahko dajemo PRILOŽNOST dušam, potem pa 'kako koji dragi moji'. Amen.

51. Pridiga in ocena, na prošnjo

babica14. avgust 2017 00:45

Jona, kakšna bi bila tvoja ocena te pridige ?
Lahko noč.

http://www.casnik.si/index.php/2017/08/13/kar-je-izkusil-elija-je-dar-ki-si-ga-ni-mogoce-zasluziti-ne-z-molitvijo-ne-s-krepostnim-zivljenjem/

Živjo Babica! Dobil sem SMS, da sem dobil provokativno vprašanje, ob polnoči. Najprej nisem mislil sploh klikniti, kajti - kdo je Jona, da bi ocenjeval pridige duhovnikov po Sloveniji? To lahko naredi le zase, če naleti na kakšno. Ja, pa za tiste najbližje, ki vprašajo. OK, sem šel prebrat. 

Kaj naj napišem? Da bi vse te stvari izravnal v Gospodu, bi potreboval debelo knjigo napisati. Problem je, ko neodrešena duša, ki pa je polna enormnega znanja in estetike in kulture, pridiga Božje stvari. To je moja ocena. 

Nisem mislil še kaj dodati, a nekaj pa tolče ven v oči in srce, pa bom to napisal ZATE, in za nikogar drugega: 

Tole zastonjkarstvo duhovno lenih je doseglo že pravi teološki klimaks, ki pa je šepava teologija, da ni za povedat. Na kratko: pridiga pravi, da vse, kar dobimo, dobimo le po Milosti, torej zastonj. To je seveda zmota, ni pa herezija, ker bi se z zvijačnim obračanjem besed dalo zagovarjati. Torej: to je pihanje na duše tistim, KI SE ŠE DESETIH BOŽJIH ZAPOVEDI NE SKUŠAJO DRŽATI. Sodobnemu kristjanu torej. OK, pa pojdimo še mi v mistiko: povej mi, na kaj je cepljen Jezusov krst? No, na kaj? Na NIČ NAPORA? Kot ga pridigajo danes? Ne, kajti resnično, resnično povem vam: 

Celo Jezusov sveti Krst je bil opravljen na Janezov spokorniški krst. Kajti Janez Krstnik Največji je pridigal spokorništvo. Spokorništvo pomeni držati se najmanj 10h Božjih zapovedi. Torej ni nič zastonj, kajti držati se jih pomeni iti proti svoji lastni naravi, boriti se z živaljo in demonom v sebi. Torej je osnova za Milost: DUHOVNI IN TELESNI BOJ, VSAJ V NEKI MERI. Odrekanje. Jezus bi lahko svoj krst v Svetem Duhu predstavil na nekem drugem mestu, brez Janeza, kot danes pridigajo lagodneži, dobro zasidrani v Cerkvenem obilju. A se je šel z Janezovim krstom ubogosti in odrekanja najprej cepit. S tem je nam vsem pokazal, da Njegov krst v Milosti temelji na odrekanju in ubogosti. Kajti Janez ni imel rakete na glavi in zlatih rokavičk, ni imel teološke plače in mikrofona in fotografov in zastonjskih kosil ob 12h. Jezusova Milost je torej dana tistim, ki so pred tem opravili vsaj nekaj najnujnejše askeze telesa in duha in srca. 

Janezov krst je krst v spokorjenje, 

nanj pa potem pride Jezusov krst, ki je v Milosti. 

Torej ni NIČ zastonjkarskega. Je že res, da je Milost velikodušna, da ni za povedat, a ona na nečem temelji. Temelji na tem, da mora biti srce v nekem trenutku OČIŠČENO vsega greha, četudi le za eno minuto. Vzemimo dva najsvetejša in najbolj znana primera: 

1. Preganjalec Savel: Tako zelo je bil skoncentriran samo še na to, da je mislil na Jezusa oziroma Njegove, da se je v tem naporu očistilo njegovo srce, saj ni iskal niti denarja, niti slave, niti ugodja, niti žensk; ampak je želel le kristjane pobijati, da bi s tem 'služil' Bogu. Zato je nenehno mislil le na njih, prvi kristjani pa so bili sveti v dušah, zato je to enako, kot da bi mislil le na Jezusa, na katerega je seveda nenehno mislil, z vsem srcem, dušo in močjo. Četudi negativno, a MISLIL JE NA BOGA! No, v tistem trenutku čistosti, se mu je razodel Gospod. Enako je bilo s tem Jono, oprostite bedni primerjavi.

2. Magdalena grešnica. Grešniki mislijo nase, ne na Zapovedi, in padejo v huda stanja. Ko so ta stanja skrajno huda, kot je recimo zadnja minuta pred mučeniškim kamenjanjem, takrat jih mnogo pomisli le še na: BOGA. Torej so takrat ODVRGLI vse grešne misli, besede in dejanja, in srce je postalo čisto. In poglejte: TAKRAT SE RAZODENE GOSPOD. Razodeva se torej vsakomur, ki si skozi trpljenje očisti srce. 

Trpljenje sveta + Ljubezen do Gospoda = Odrešenje. 

Edino kdo pa Gospoda nikoli ne sreča, da bi bil Spremenjen? Lagodni zaobljeni teologi, ki so od svete Favstine prebrali, da bodo rešeni, če bodo Usmiljenje razglašali, a ne v tej zmotni meri, v kateri ni niti odrekanja niti nekaj trpljenja. In ti 'faloti' še sv. Favstino Kowalsko Najsvetejšo pozabljajo omenjati med največjimi mistiki Božje Tišine in sladkosti v duši! KAKO JE TO MOGOČE? Je mogoče, če ne pridigajo po Duhu, ampak po besedah lepote in znanja. To je pa v bistvu - biznis.

Resnično, resnično povem vam: kdor take pridiga, bodo vice njegovo kraljestvo. Gospod vse daruje brezplačno, a šele ko plačamo kompletno ceno: POPOLNO ODPOVED SVETU. 

To je Kristusov Evangelij. Kdo lahko trdi, da ni?? Hvala Tebi Kristus Odrešenik! Tvoj primer in primer svetnikov je povedal eno, sladko-pripovedniki pa govorijo drugo, zavito v kup lepih in kulturnih, filozofskih in historičnih besed. Moje mnenje je, da takšne pridige dokazujejo prepad med religijo in Evangelijem, in da je slutnja, da je katolištvo pravzaprav vse bolj zvit kompromis med hudičem in Evangelijem, na mestu. 

To je mnenje tega Božjega črva in zaradi takih mnenj so teologi Jezusa dali ubiti, in mnogo Božjih črvov. A če si vprašala, sem povedal in s tem skušal usmeriti tvojo dušo v pravo smer. Zato upam, da si iskrena do Jone, kajti Gospod naju zdajle gleda. Aleluja!

Se pa opravičujem dragemu pripovedniku, naj mi po krščansko ne zameri, ker ga imam rad, in ločujem osebo od njene megle. Pa Bog nam pomagaj, amen. 

PS; dodajam malo kasneje: Kako je sv. Elija prišel do te Tišine, ki je gromoglasna, ki je Bog? Zagotovo je živel puščavniško življenje. In samo askeza človeku daje tisto notranjo moč, ki se potem z Božjo Močjo lahko združi. O tem smo že veliko pisali, kako imeti notranjo moč sv. Pavla in Mojzesa. Pavlova 'nemoč' ni v tem, da si nemočen, kot so zdajšnji duhovniki v grehu. Notranja moč, močna volja, ki se jo pridobi tudi z askezo, se združi z Božjo voljo, in potem imamo - čudeže oz. velika dela za Gospoda. Notranje moči pa ne more imeti nihče, kdor živi v ponavljalnem grehu. Zato jo današnji duhovniki v glavnem nimajo - ker mislijo lepo ždeti v pol-veri, 'ostalo pa bo Jezus uredil'. To je ZMOTA. Če ni celo herezija? 

Brez notranje moči Janeza Krstnika, nismo dovolj očiščeni za krst po Svetem Duhu. Misliti, da je ceremonija svetega krsta v Cerkvi enaka Krstu, ki ga duša doživi, ko je dokončno Spremenjena v Srečanju, kot posledica Očiščenja in Ljubezni, je zmotna misel. Nič ni zastonj, ne tukaj, ne v nebesih. Človek mora opraviti svoj delež truda k očiščenju srca in telesa, vse ostalo pa potem doda Gospod po Svoji Milosti. Ta Milost je res brezplačna, a ker se nas drži greh Zemlje, za nas ni brezplačna. Kdor to pridiga, je heretik, ki ne pozna niti osnov Nauka in sv. Favstine: DUŠE SE ODREŠUJEJO TAKO S KRVJO TELESA (TRPLJENJEM), KOT S 'KRVJO DUŠE'. Če to ne bi bilo res, bi bilo trpljenje Gospoda na križu lažno, enako kot trpljenje Njegovih mistikov v korist izgubljenih duš sveta.

Nič ni brezplačno, tudi brezplačna Božja Milost ne. 

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Rešenik.