97. Hvalnica vsem svetim in njihovemu času

  

Jezus obudi mrtvo deklico.

Foto: naš hieronim s poti k sv. Favstini.

31.10.17, tor.

Tole sem v zanosu spisal v nekaj minutah. Naj gre na vas.

Lepi dnevi svetih naših

v srcu mi gori radóst

prek Gospoda se iz njega

k svetim mojim pne zlat most.

Po njem prihajam in odhajam

po njem zdaj k meni so prišli

niso mrtvi niso spali

Jezus in Njegovi vsi.

Ko med grobi cvetja hodim

na svetnike mislim le

ker če njim se ves priklanjam

pridejo za umrle vse.

Kje je norec, ki je smrti

misel dal, da končna je?

Smrt je padla in stopljena

ko Jezusu daš vse srce.

Takrat ta dan ves zlat v soncu

cveten in vesel žari

kdor živel je kdaj na Zemlji

pri meni z Gospodom ždi.

Krščeni po zemlji groba

hodijo med vazami

pusta njih so nema usta

ker da smrt že njih lovi.

Dajte, se na križ ozrite,

ki tam pri cerkvi Ga gosti –

morda Življenje še v vas plane

morda srce še vam znori?

Cvetje grobno in vse svečje

je resnica svetih vseh

le da njih je svetlost večja

kot sto je sonc in sto povrh.

Poje mi srce te dneve

ker svete imam in nisem sam

živ sem kot so Živi oni

in tako je dan na dan.

Pa pride mimo izgubljena

svečko na naš grob prižgat

išče v soncu pravo ploščo

a njo našel je moj angel-brat.

Ker kdor se mojih svetih spomni

tistemu srce predam

tisti bo Gospoda gledal

ko mu mine zadnji dan.

Takšen je ta živelj sveti

so takšni dnevi večnosti:

mrtvi v grobih tam ležijo

in jaz med njimi v srečnosti.

Kaj še vpil bi tja v nebesa,

na ta polja in Zemljo?

Aleluja, aleluja!

samo jecljam lahko tihó.

96. Vsem iskrenim iskalcem v razmislek  4/4

Od kod moč, da Živimo v Kristusu
Kakšen novi rod oznanjevalcev kliče Gospod

Kdo je Svetemu zvezal roke?

Foto: naš hieronim z romanja k sv. Favstini.

30.10.17, pon.

Zakaj bi kdo z nelagodjem čakal teh zapisov, če se predstavlja za Božjega človeka, moža? Mar Gospod ni dovolj dober, da opominja in usmerja svoje otroke? Zakaj torej stiske v prsih?

Prejšnji teksti so bili nekakšen uvod, danes pa je finale: od kod resnično Božjim ljudem moč, da živijo Evangelij kot ga je Jezus prikazal in učil, in ne po svojih pristranskih zamislih. Govorili bomo le o enem specifičnem, a KLJUČNEM delu Evangelija. Vsak odlomek Evangelija in Apostolskih del in potem njihovega nadaljevanja - Učenja KAKO Ljubiti Gospoda - je KLJUČEN. Npr. ključen je tisti del: ZAPUSTI ­VSE IN HODI ZA MENOJ; kateremu je enak naslednji; Matej zapiše Jezusove besede:

''Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane.'' 

Luka:

Poslal jih je oznanjat Božje Kraljestvo in ozdravljat bolnike. Rekel jim je: ''Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek.'' 

Marko:

Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek.

Najprej si razčistimo, da tu ne gre za hinavščino: ko jim Jezus naroči ubogost, to ne pomeni, naj imajo doma spravljene neke velike denarje in lastnino, ampak naj bodo ves čas takšni. Kajti - ko so učenci odhajali po svetu - peš in s čolni, ladjami - so odhajali za dolge mesece, leta ali za zmeraj. Torej so morali imeti nekaj drugega s seboj. Le kaj so imeli, mi pa danes nimamo??

Ključna vera Gospodovega osebnega služabnika

Vsakdo od nas mora postati Gospodov osebni služabnik v nebesih, četudi je še vedno na Zemlji v telo vpet. To je edina naša naloga in to je vse, kar si naša duša resnično želi: priti v Mir, priti Domov. Dom pa je tam, kjer je osebni odnos z Gospodom iz srca v srce in iz oči v oči. Za ta dosežek pa je nujen dober začetek. Poleg Božjih zapovedi in učenja Ljubezni do Gospoda, je najpomembnejša vera za Njegovega (potencialnega) slugo tale:

Gospod bo vedno popolnoma poskrbel za svoje iskrene služabnike.

Poglejmo primer, kako On to stori. Le nekaj centimetrov pod zgornjim Lukovim navedkom je tudi tale:

Jezus nasiti pet tisoč mož

Apostoli so se vrnili in Mu pripovedovali o vsem, kar so storili. Vzel jih je s Seboj in se umaknil Sam zase proti mestu, ki se imenuje Betsajda. Ko so množice to izvedele, so šle za Njim. Sprejel jih je in jim govoril o Božjem Kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajsteri in Mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo na pustem kraju.« Dejal jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo hrano za vse to ljudstvo.« Bilo pa je okoli pet tisoč mož (plus njihove družine!). Dejal je svojim učencem: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov.

Kaj smo se naučili: Gospod je poskrbel za vse tiste, ki so hodili za Njim in Ga poslušali. Tudi oni očitno niso s seboj nosili nahrbtnikov s hrano, ampak so samo TEKLI za Njim, da Ga poslušajo in prosijo za Usmiljenje. In tako jih je zalotil večer in njega utrujenost in lakota. In zdaj - kaj je Jezus Gospod naročil svojim najbližjim učencem: naj jih kar oni nahranijo. Ker niso zmogli, so Ga najbrž proseče gledali, in zato je On STORIL.

To je ključna vera, iz katere prihaja temeljna moč tistih, ki so resnični v svoji iskrenosti biti z Gospodom:

Dal bom vse od sebe Zanj, ne zase. Gospod pa bo poskrbel za moje telo in dušo, saj je to Njegova obljuba, ki jo vedno izpolni.

Če smo se do sedaj kaj naučili od vseh teh Jonovih pisarij je to, da NE SKRBIMO ZASE, ampak skrbimo za Gospoda in Njegove: in vse nam bo dano, kar potrebujemo za priti Domov in služiti Kristusu. Imeli smo tukaj bralko, ki je po dolgem študiju naših zapisov vprašala: ''Ali bi bilo dobro zame, da grem na nek seminar Svetega Duha?'' Tako sprašujejo tisti, ki niso še nič doumeli. Doumeli niso, ker so v grehu, in zato PADEJO. Kakšno pa je to vprašanje? Kaj je to za eno sranje? Ali si tukaj zato, da boš ZASE iskal neke ugodnosti in napredke ali da boš Gospoda veselil? Kajti: če boš skrbel zase, boš hudim duhovom služil, če pa boš veselil Gospoda, boš Njemu, in v nebesih bodo z veseljem omenjali tvoje ime in te blagoslavljali.

Zadnjič sem slučajno kliknil na TV en intervju (Zvezdana), ki je gostil žensko, ki si je vse priskrbela s pomočjo spremembe svojih prepričanj: denaaaaarja (služi ga, ko spi), uspešnic, moža in vse svetne sreče. Pač si je vero popravila, in zdaj dobiva, kar si želi. Ko jo malo poslušaš, in vidiš na koncu Zvezdano, ki pade na kolena pred njo, ti je neizmerno dolgčas: kar ženska govori, smo vse že davno preštudirali skozi kabalo, hermetizem, formulo tetragramatona (sfinga, JHWH - Jahve, Božje Ime) … Še celo stari Izraelci so imeli Boga kot Staroslovenci, ki so Mu rekli Dašbog: Bog torej, ki daje. A kabalisti in njih današnji kloni so zašli: v magijo in vero v osebno moč. Vendar so v hudi zmoti, kajti s samoprepričevanimi stavki ni mogoče premagati niti nenehnih bolezni, starosti in smrti, pa tudi nasilja narave in zlih soljudi ne. Prav tako ni mogoče priti do Gospodovega Miru in do Odrešenja na tak način.

Že smo veliko pisali, da Gospod deluje na dva načina: tiste, ki ga Ljubijo in kličejo Njegovo ime z Ljubeznijo in zaupanjem, tiste On vodi OSEBNO, vse druge pa vodi preko svojih naravnih zakonov, ki pa so neusmiljeni: kar seješ, to boš žel - a Gospod ni odgovoren za posledice! Norcem torej daje vse, kar si želijo, da se bodo na koncu nekaj naučili iz trpljenja, ki bo prišlo (četudi ga morda sedaj še ne čutijo). Svoje učence pa Gospod vzgaja tako, kot je najbolje za njih dušo, zato jim tudi jemlje, če je to potrebno, in jih izpostavlja kovaštvu, da postanejo čisto zlato.

Ključna vera in zaupanje

Ko smo se torej enkrat vrgli pred Gospoda in Ga prosili vodstva, je ključno, da imamo popolno zaupanje Vanj. Kajti TAKOJ bo prišel in nas začel voditi On osebno. In mi moramo temu vodstvu popolnoma zaupati. Zaupamo Mu tako, da ne skrbimo zase več, kot je MINIMALNO potrebno za živetje telesa, ter da nenehno Ljubimo Gospoda skozi Njegovo sveto Ime in izvajamo navodila, ki nam jih je dal in so zapisana v Svetem pismu.

Kdor je na tak način uspešno očistil svoje srce vseh posvetnih stremljenj, prej kot slej Sreča Gospoda iz srca v srce: Gospod se mu razodene. Razodene se mu kot brezmejna Milost, in takrat vidimo, kdo je On, in kdo smo mi v odnosu z Njim. Takrat šele dodobra doumemo svojo omejenost in vztrajno grešnost. In odtlej delamo vse, da GA veselimo in Mu Služimo, kajti čisto smo zaljubljeni Vanj in Njegove svetnike.

Dokaz, ali smo res Božja duša

Je lahko tudi v tem, da zapustimo ves svoj prejšnji svet in delamo samo še Zanj. Učenci so zapustili svoje družine, svoje službe, in samo še razglašali Njegovo Ime in Usmiljenje - vsakdo na SVOJ način, skozi svojo karizmo, a vsi ENAKO. To je dokaz, da si res Gospodova duša, sluga in prijatelj.

Vendar: takole ljudje zapustijo svoje družine in odidejo v Cerkev, samostan, ker pa nimajo vere v Gospodovo obljubo, tam nadaljujejo z rabotami svojega starega jaza: SEBI neke ugodnosti priskrbeti. To je lahko denar, lahko pa je tudi položaj v združbi in neke moči, ki pa so povsem posvetne. Ko se to zgodi, govorimo o grehih človeškega dela sicer svete Cerkve. Ti se dogajajo iz enega samega vzroka:

MI ŽELIMO UŽIVATI, NAMESTO DA BI SKRBELI, DA BI UŽIVAL GOSPOD.

Od tod spolne deviacije, denarni pohlep in vrsta drugih hudih grehov, katerih kralj je napuh. Takrat lahko nase navlečemo kup zunanjih znamenj naše dozdevne 'svetosti', si posadimo zlato raketo na glavo, si damo v roke zlato palico, se ogrnemo v duhovniški brokat in imamo pomembne prstane na rokah, za svoje zadnjice si priskrbimo bogate lože, in s podrejenimi delujemo avtoritarno po krivici, ne po pravici. Vse to so dokazi, da nismo Božja duša, ampak le še en naravni osebek, ki se preriva v tem svetu za svoje lastno dobro. Taki so vedno služabniki hudih duhov ali pa hudiča osebno. To se na njihovih dušah jasno vidi.

Zamislite si župnika z dragim avtomobilom, s težkim motorjem, konjem; zamislite si bahavo opremljene samostane; zamislite si pozlačene Cerkve in ogromne orgle … Itd. Vse to služi le LASTNEMU ČUTNEMU UGODJU. Potem pa se spomnite Gospoda Jezusa in Njegovih najbližjih, ko je bil na Zemlji. In videli boste RAZLIKO. Med besedami in dejanji, med Resnico in 'palamudenjem'. Med Odreševanjem in paberkovanjem, med Oznanjevanjem in duševnim pripovedništvom (bajkanjem).

"Dobio je konje vrane, po livadi razigrane

sat sa zlatnim lancem i salaše …

Sve je im'o - ništa im'o nije."

Foto: naš hieronim.

Kje se torej začne resnična Pot?

Začne se pri enem samem koraku:

Zapustili so mreže, čolne in svoje očete, ter odšli z Njim.

Gospoda so dali na prvo mesto, drugega in tretjega pa niso imeli.

Za take duše Gospod poskrbi; dokler imajo riti, bodo dobili tudi hlače, dokler imajo hrbte, bodo dobili tudi srajce, in dokler imajo usta, bodo dobili za jesti. Vsekakor pa jih bo zanesljivo privedel v raj. Da ne bo pomote: raj niso nebesa. Nebesa so sveta Dežela, Božje Kraljestvo, raj pa je biti v Gospodovi osebni bližini in biti Njegov večni spremljevalec.

Zato takšne duše o zgoraj naštetih stvareh ne skrbijo. Samo za Gospodom drvijo in ko Ga najdejo, Ga razglašajo. Kot sveti Pavel. Ne gredo v Cerkev, da bi imeli tam službo, ne mislijo, da je cerkvena posvečenost pač eden od POKLICEV, kar večkrat slišimo do sester in duhovščine. Res je, da se samostani in semenišča polnijo, ko je v deželi revščina, da se lahko tam najedo, a kdor je resnično Gospodov, ni tak voluhar: če tako nanese, lahko živi tudi sam, kot puščavnik, in Gospod bo prav tako poskrbel za njegove potrebe - vse mu daje, kar je potrebno, da lahko taka duša opravlja delo Zanj, Njemu v veselje. Da človek lahko v tem uspe, potrebuje neomajno zaupanje v Gospodovo obljubo. Zato lahko daje brezplačno, kakor je to počel tudi Gospod.

Kako pa je z današnjo Cerkvijo, ki je v težavah? Ali je sploh kaj brezplačno darovano? Zelo malo, samo višek. Vse se želi prodajati. Banke jih privlačijo, ekonomski inštituti in delnice. Že smo pisali, kako takšni patroni delujejo: ''Glej, dajem ti Božjo Besedo, ker sem jo brezplačno prejel, a nekaj denarja si tudi želim.''

Že smo rekli, da lahko poved: 'a nekaj denarja si tudi želim'', vtaknemo v vsako drugo vrstico vsake molitve ali vsakega teološkega teksta - in dobili bomo diagnozo današnjega vernika. Vendar tako stremenje ni potrebno: Gospod je dejal, da skrbi za nas, kot za ptice na polju. Če smo resnično Njegovi, nam bo poslal stvari za preživetje, mi pa bomo lahko skrbeli za to, da Ga oznanjamo po Nauku in po svojem osebnem Spoznanju.

Imaš to vero? Imaš pogum zapustiti vse, oditi na samo in zaupati Gospodu? Kajti le takšni so močan Gospodov glas vpijočega v puščavi človeške bede, ki se dotakne človeških duš. Mešetarsko življenje (družinsko) pa te moči nima, zato lahko tudi najiskrenejši od njih skrbijo le za nekakšna krščanska društva. Ki sicer pridobivajo širino; globine, ki Odrešuje, pa ne dosežejo. In svet se potaplja v kaos, duše pa begajo in ostajajo ujetnice Kajnovega sveta. Zato Gospod kliče nov rod oznanjevalcev: tiste, ki pustijo vse, in samo razglašajo ter pojasnjujejo Nauk o Ljubezni z Njim.

Kje si, če si resničen? 

To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Zvesti!

95. Vsem iskrenim iskalcem v razmislek  3/4

O tem, kje nas hudič zagotovo ujame

Dva različna detajla: eden nas vodi Domov, drugi pa v večno ujetost. 

Prva slika: foto naš hieronim s poti k sv. Favstini. Njegov komentar k današnjima dvema fotkama: KLIKNI.

28.10.17, sob.

Danes sem mislil zaključiti to serijo zapisov, a sem spoznal, da moram dodati še en pred-uvod v zadnje sporočilo v naslednjem tekstu. Danes bomo opisali mistiko vseh mistik, in hudič se bolj kot vsega boji razkritja teh podatkov. Vendar je lahko miren, kajti človeški rod je tako NEUMEN, da celo najvišji kandidati za svetost padajo v njegove kremplje. Zakaj? Zaradi napačne koncentracije in ne-skromnosti.

Pravzaprav ne gre le za hudiča, ampak tudi določena bitja vesolja in Zemlje, ki sovražijo človeka in ga imajo kot mi piščance na farmi - v ujetništvu in za zakol. Zakol v njihovem svetu pomeni IZČRPATI NAŠO DUŠO in jo ujeti v svoje verige ZA ZMERAJ. To se dogaja vsak dan.

Ne bom povedal vsega, ampak samo del, in že od tega vas bo groza. Na kratko:

- Ko se človek očiščuje sveta, skozi duhovno askezo vere in Ljubezni do Gospoda, se mu povečuje duhovna/psihična zbranost.

- Ta zbranost je izjemna. Narašča z molitvijo in umikom.

- Človekovi duši sovražne sile poskrbijo, da svojo koncentracijo iz Boga in Njegovih svetih silom prilike prenesemo na detajle materialnega sveta.

- Takrat postanemo uspešni v nekem MATERIALNEM DELU. To delo nas zaradi ZAPLETOV, za katere skrbijo očem nevidna sovražna bitja (v krščanstvu hudič), še bolj sili, da nenehno mislimo le še nanj.

Takrat smo ujeti, pa četudi smo pred tem bili že svetniki. Nebesa so za nas odtlej nedosegljiva. Lep primer tega je sveti Frančišek. Ko je slišal Gospodov stavek, naj obnovi Njegovo Cerkev, ga je razumel napačno, in začel se je koncentrirati na skalovje in zidavo. Ker se je ob zidanju tudi postil, je moral uporabljati še večjo koncentracijo duha, da je lahko sploh delal. Vendar ga je Gospod te zablode rešil s tem, da mu je skozi molitev dal pravo smer: naučiti Cerkev/vernike pravilne usmeritve njihovega duha. Seveda mu v tem ni uspelo, kajti hudičeva sila je za polovičarje enostavno prevelika, in zato je proti koncu zbežal od svojih 'frančiškanov' in na sveti gori jokal:

''Ljubezen ni ljubljena, Ljubezen ni ljubljena!''

In umrl, ter šel v nebesa. A je tako še danes: Ljubezen z Gospodom in do Njega ni ljubljena.

  

Kaj pa je ljubljeno?

Po zvitosti paralelnega sveta, ki je lovec na človeške duše, lovi pa jih s pomočjo mastne vabe: lepih materialnih DETAJLOV, človek dandanes ljubi njemu všečne privlačne detajle, kot smo jih videli v prejšnjem čivku na fotkah iz samostana. Drugi detajli so: lepa ura, pametni telefonček, dober avto, žensko-moško telo, denar, lepa zgradba, čast, moč in oblast; potem pa še serija: reševanja vsakdanjih težav, nenehna popravila, nenehno iskanje nečesa, nesmiselni prepiri, vojne, malenkostnost, kapricioznost, prefinjenost, trmoglavost glede svojih zahtev, občutek, da smo nekaj več, pomembni, izbrani …

Vse to so hudičeve zanke, KI NAS ZAGOTOVO nenehno lovijo in zagotovo polovijo in podavijo. Edina rešitev iz njih je naslednja:

1. Natančen nenehen (vsakodneven) študij Jezusovega življenja na Zemlji in študij življenja Njegovih največjih svetnikov,

2. nenehna molitev z Ljubeznijo do Gospoda,

3. odpovedovanje in zavrnitev vsega materialnega, kar bi od nas zahtevalo veliko angažiranost,

4. odpoved in zavrnitev vsemu, kar je le malo nad osnovno mero preživetja telesa in zdravja,

5. nedruženje z ljudmi, ki jim te zapovedi ne pomenijo nič, ampak stremijo za lastnim čutnim uživanjem, pa četudi v 'imenu Boga'.

Kaj nas torej lahko reši?

Sveti Anton Puščavnik je dejal, da nas reši samo PONIŽNOST. In nič drugega. Ker ponižnost v sebi vsebuje tudi SKROMNOST in POTRPEŽLJIVOST, so to duhovna orožja, s katerimi se ubranimo NENEHNIH NAPADOV bitij in sil, ki ne služijo Bogu, ampak so Mu uporna. Teh bitij je polno vse vesolje in vsa naša okolica. In pritihotapiti se želijo tudi v našega duha. In se.

Osnovna diagnoza stanja

Kateri so prvi znaki, da smo hudo zalezovani - pa naj smo začetniki, trdni verniki ali že svetniki? Od danes naprej boste lahko sami diagnozirali, kako blizu so vam že ti 'hudiči'. Njihov namen je ukrasti našo energijo, ki je sicer namenjena za hojo po Poti Domov - služenju Gospodu z Ljubeznijo. Vse se začne, ko naša zbranost naraste. Večja je naša sposobnost koncentracije, uspešnejši smo v življenju. In ker se koncentriramo na skrajne detajle materialnosti, te zle sile skrivaj uspejo 'ukrasti naš um', in mu šepetati nespodobna povabila. Nespodobna povabila povečujejo našo slo, pohlep in napuh. Neumnost torej. Mi mislimo, da so to naše ideje, v resnici pa so ideje samega hudiča. Začnemo poslušati drugo ptico naše duše, oziroma ona posluša samega peklenščka. Prvo ptico, Boga v sebi, pa preslišimo. (Beri čivk št. 87.) Začne se padec proti peklenskim stanjem duha in tudi telesa.

Prva diagnoza, da gre nekaj hudo narobe, je torej, ko se zavemo, da je naš um ujet v skrajno koncentracijo na nekaj od tega sveta: alkohol, mobilni telefon in fejsanje na njem, denar, spolno strast, bojevitost in prepirljivost, lažnivost, POHLEP, zavist, žuranje, lepota telesa in imetja, sladokusje … Lahko opazimo, da smo se v neke stvari od tega popolnoma vrgli, in da nam jemljejo 80-100% naše pozornosti. To je znak, da ne služimo Gospodu, ampak sebi in hudim duhovom. Če pa se to stanje še stopnjuje, začnemo služiti hudiču osebno. Koliko je vernih ljudi, ki so vsak teden pri maši in vsak dan molijo, a so od hudiča! To se jasno vidi po obnašanju in po videzu njihovih duš.

Druga diagnoza je še bolj indikativna: sanje. V sanjah lahko opazite, da so skoncentrirane na en sam detajl, ki se zna ponavljati prav vso noč: recimo da iščemo nek nesmiseln predmet, ali ga popravljamo ali ga občudujemo. Lahko iščemo neko besedo ali navodilo, ki smo ga 'izgubili'. Skratka: absolutno smo zbrani le na nek droben nepomemben detajl. V sanjah je videti pomemben, zjutraj pa se čudimo, kakšna bedarija je vse to. To je znak, da nas hudič oblega z vso silo: ves dan in vso noč. Ker imamo nekaj energije in moči, nam jo želi preusmeriti od Gospoda v greh in k sebi. Naša duša postane objedena, in nima več sile, da bi hodila za Gospodom.

Rešitev - tretjič

Je le ena:

- Svoj um, svojega duha, neomajno usmeriti na Gospoda, ki je Jezus Kristus. Lahko tudi na Njegovo mati, sveto Marijo, in na kakega nam prisrčnega svetnika. Nenehno razmišljati o njihovem življenju na Zemlji in v nebesih. In kadar je le mogoče klečati ali ležati pred Njimi, ter jih prositi Usmiljenja in zaščite.

- Ponikniti v skrivnost TIHE MOLITVE. Glasna molitev je primerna le za uvod, da nam pripravi duha. Enako velja za petje. Če pa je naša molitev vedno le glasna ali pojoča, nam postane materialni umetelni DETAJL, izza katerega naš um zlahka še vedno služi hudim duhovom ali celo črnemu. Kar sem zdajle napisal je najvišjega pomena, a o tem ne sprašujete župnikov, ker ne vedo o tem NIČ. Vedo pa veliki svetniki/svetnice.

- Zbrati se na detajle Njegove podobe, a v duhu razmišljati o Gospodu, ki je bil človek in je hodil po Zemlji, ter o Njem v nebesih, kjer je troedini Bog. Detajli Božjih podob postanejo Živi Bog, če smo sami resnično v transcendentnem stanju duha, sicer pa so lahko orodje črnega, da ujame našo pozornost na svoj skrivni mlin. Površno romarstvo in površno čaščenje torej ne prinašata nobenega duhovnega blagoslova. Enako je z evharistijo: Gospod iz takih ust pobegne trenutek zatem, ko je bil vanje položen.

- Odločiti se živeti skromno, s čim manj posvetnih prijateljskih stikov in imetja - samo toliko, kolikor potrebujemo za svoje preživetje ta mesec in za Delo za Gospoda.

Zanimivo: hieronim je fotografiral isti detajl, kot smo ga objavili že dolgo pred njegovim romanjem: KLIKNI.

Od kje dobiti moč, da živimo tako, pa v naslednjem tekstu. Kot pa lahko vidimo iz življenja naše Cerkve, Cerkva in religij, te moči za skromno življenje NAVKLJUB možnosti obilja NI, zato tudi mnogi najvišji kleriki (ki se imenujejo npr. celo 'sveti oficij' v Vatikanu), v resnici, kljub Božjim oblekam, služijo le sebi in hudim duhovom. Četudi se zapro v samostane, jim ne uplahne želja po lastnem ugodju, denarju, čutnem uživanju in napuhu večvrednosti. V tej mešanici svetega in hudičevega upajo na življenje v nebesih. A nebesa niso tako poceni: Gospod nam daje Svoje srce in Svojega Duha, ko Mu mi podarimo svoje CELOTNO SRCE IN DUHA. In telo. Gospod rad menja srca, a le s tistimi, ki imajo celotnega le Zanj. Če pa potem pademo hudiču v roke, in njegovim detajlnim trikom, pa seveda Jezusovo srce spet izgubimo, kajti Gospod ni hinavec in ne podpira hinavščine.

Zdaj pa v tem duhu še enkrat na kratko ošinimo tiste umetelne mize v samostanski jedilnici, pa luster, lože in strope, pa celo jedilno posodje, in videli bomo, da sami najbrž nismo nič boljši, le da so naši detajli lahko drugačni. Lahko so to strgane kavbojke za 300 evrov, lahko so to selfiji na telefonu za 500 evrov, lahko je to vsakodnevno pleskanje obraza, lahko je to 'kosmata muha' na naši bradi ali pa maistrovi brki ali posebna frizura, s katerimi se ukvarjamo vsak dan. Sem prav tako spada vsa ženska sofistikancija podobe, za katero pa moška ne zaostaja več. Naš hieronim je omenil moške, ki so vsi 'nagvircani', kar pomeni pobriti, maziljeni in nadišavljeni, ter v posebne cunjice vpeti. Ko pa še del duhovščine vidiš v podobnem stilu, naj ti je jasno, da te hudič lovi 100 na uro. Beeeežiii od tammm!!

Ljubi Gospod, ležeč pred Teboj Te rotim: Usmili se nas!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Kajti ko padejo prvi, padejo tudi drugi in tretji. In le svetniki se lahko rešijo. Torej se nas reši prekleto malo. Stisni torej primež nad nami; lomi, če je potrebno, ker nas Ljubiš. Amen. 

94. Cerkvi malo v razmislek  2/4

O skromnosti in koristnosti redovnih skupnosti,
ki so temelj krščanstva

 Sveti Frančišek

foto:splet

25.10.17, sre.

Sem bil navdahnjen še drugi del dodati. Še vedno govorimo o težavah Cerkve, o preživetju, o preživetju redovnih skupnosti, ki so TEMELJ in HRBTENICA Cerkve, ker ko oni usihajo, usiha krščanstvo. Ta Jona od bede bo zdaj podal kak predlog, po Duhu darovan, potem pa kako koji mili moji. Gospod daje PRILOŽNOST.

TUKAJ si oglejte prispevek o današnjem samostanu v Stični. Je prav toliko star, kot tisti v včerajšnjem linku, ki ga zapirajo: 900 let. Morda bi si ogledali šele potem, ko do konca preberete današnji tekst, da boste potem BOLJE VIDELI?

Dva problema današnjega samostanstva in Cerkve na splošno

Zelo na kratko:

1. Svetna nekoristnost redovništva.

2. Prevzetna bahatost redovništva.

Prvi problem je stvar današnjega sveta in neiznajdljivosti posvečenih.

Drugi problem pa je velik greh, ker se gre za potuhnjen napuh, ki prinaša hudo kazen: propadanje.

Vzel sem listek in si zapisoval besede stiškega meniha: Stičenska skupnost je prinesla veliko koristi narodu skozi poučevanje:

- umnega kmetovanja,

- krčenja gozdov,

- čebelarstva,

- vinogradništva,

- novih kultur v sadjarstvu,

- šolsko izobraževanje (+filozofija, teologija, glasbeni študij), ter

- poljedelsko revolucijo železnega pluga,

- preprodajanje železnega kmečkega orodja …

Kot vemo, je bil najpriljubljenejši stiški opat vseh časov pater Simon Ašič, ker je bil zeliščar.

Kaj smo se do sedaj naučili: preživetje samostanov po vsem svetu in vseh religijah je možno le, če neposredni okolici nudijo POVSEM MATERIALNE USLUGE. Enako kot vsaka trgovina na vasi ali v mestu. Takšen je pač zakon narave in religije, ki še vedno spada v družbo skupaj z ekonomskim razvojem, čutnim uživanjem ter željo po izogibanju trpljenju. 

Ker je religija še vedno pretežno MATERIALISTIČNA skupnost, ne more preživeti, če ne nudi MATERIALNIH ugodnosti svetu okoli sebe. Te ugodnosti morajo biti ZASTONJSKE ali ZELO POCENI. 

Med religijo in Evangelijem je ogromen prepad, ker religija šele kaže na Evangelij, živeti pa ga še ne zna. Zato mora biti religija na sredi med trgovino in Jezusovo brezplačnostjo. Seveda pa mora nuditi naravno koristne stvari, kar pa niso banke in denarni skladi, niti ekonomski inštituti. 

Zdaj pa poglejmo obratno: današnji menih nima kaj učiti gozdarjev, medicincev, kmetov, čebelarjev, tesarjev, zidarjev - in kogarkoli. Ostaja mu le Nauk, a ker ne obvladajo Znanosti o Ljubezni z Gospodom, je ta Nauk le mehanski in zato okorel. Posledično niso v stanju, da bi preživeli kaj dlje kot recimo naslednjih deset let.

Kaj bi bila rešitev? Poleg Nauka Ljubezni npr. nuditi BREZPLAČNO servisiranje elektronskih naprav za okoličane, če se malo pošalim. Zobozdravstvo? Kajti edino kaj takega bi v današnjem času lahko pariralo nekdanjim ponudbam, naštetim zgoraj. Vse ostalo so izgubili po zaslugi komunizma, sodobnega časa in lastne okorelosti: vzgojo in izobraževanje, bolnišnično nego, zdravilstvo … Toliko na kratko o prvem problemu.

Aha, to še ni vse, še veliko huje je: če vzamemo recimo Pleterje in Stično, vidimo, da večino del opravljajo zunanji izvajalci: kar so nekoč menihi delali in druge učili, zdaj druge plačujejo, da delajo za njih - sami pa so kot petični upokojenci v domu za ostarele? Že res, da morda varijo vino ali pivo, kje delajo sir, čebelarijo, svoj les za ogrevanje spravljajo - A VSE TO JIM NAJVEČKRAT POČNO ZUNANJI DELAVCI, KI SO ZA TO PLAČANI. Zakaj je tako? Napuh, lagodje in prevelike stavbe, za katere ni moč več skrbeti z lastnimi rokami. Če pa bi bila vsaka skupnost velika po pravilu svete Tereze Avilske, tam do 10 ali koliko članov, bi bila vsaka stara obnovljena hiša/kmetija dobra zanje. In ljudje naokoli, četudi revni, bi jim lahko pomagali. Stični pa ne more pomagati nihče, če bo šlo tako naprej, ker vse to prazno zidovje zahteva ogromno denarja samo za vzdrževanje. Propad je neizbežen.

Drugi problem je še hujši: napuh. Se bom potrudil to nazorno pokazati. V oddaji o Stični boste videli kakšnih 15 menihov, polovica ali več je ostarelih, njihovo življenjsko okolje pa je takšno, KOT GA TUDI NAJVEČJI KRALJI EVROPE NISO NIKOLI ŽIVELI. V prispevku boste videli, kar boli oči in dušo: kakšne lože za molitev imajo, in iz kakšnega umetelno izrezljanega lesa! Pa jedilnica: še kralji niso jedli v takih, kot je stiška! Vsaka miza tam je vredna vsaj 1000-2000 evrov, in vsak stol vsaj 200! In stropi in vse luči in umetelni bahati leseni podi!! In prav nič jih ni sram vsega tega - posnetki kažejo, da se tega sploh ne zavedajo. In: četudi bi morda to RAZKOŠJE dobili v dar, tega ne bi smeli sploh sprejeti. Nekaj fotk iz oddaje:

 Velikost stičenskega kompleksa že v Valvasorjevih časih. Za 100-200 ljudi?

Danes lahko naštejemo le še okoli 15 menihov. 

Bahava, bogata kraljevska jedilnica

Kapiteljska (kongresna) dvorana:

prefinjena izbranost lesne opreme, dargoceni vitraži. Navadna okna niso dobra. 

Detajli stropa

Bahave podrobnosti

Resnično, resnično povem vam: dokler kdo v takem ždi, Jezus Gospod pa je bil v skromnem in tepen in pljuvan; na njih obrazih pa je intelektualna visokost - NE BODO PREŽIVELI. To je tragedija katolištva, ki je tako zelo strahotna v svojem grehu, da bo kazen v prihodnjem času zagotovo huda. Če se ne spametujejo: prodati, zminirati in se naseliti v skromne leseno-kamnite zgradbe. Le tako bo Sveti Duh z vso silo z njimi. 

Da pa ne boste mislili, da je ta ničvredni Jona en hinavec: živi v 185 let stari hiški, ki jo je kupil za 'drobiž', dobil v popolnem razsulu, ter jo s svojimi in prijateljskimi rokami ter Božjo pomočjo za silo obnovil. Vozi zarjavel avto. In kako je živel pred tem, da lahko govori o redovnikih: bil je nekaj let laik-redovnik, v sicer nekrščanskem občestvu. Pa si zdaj oglejmo en nekvalitetni sken njegove fotke. Prikazuje jedilnico, ki jo je s kolegom pripravil za zajtrkovaje. Vidite mizo? Sestavljena je iz cenenih klopi, ki se jih po uporabi zatakne pod strop. Sedi se na lastnih petah. Pozimi je v tem prostoru manj stopinj, kot jih imate v svojem hladilniku doma. Poleti je savna. Pred postavljanjem jedilnice in fotografiranjem, je avtor tega zapisa sam z vlažno krpo prebrisal celoten pod in prav vsak košček lesa, ki ga lahko vidite na sliki, razen stropa. Kot lahko preštejete, je na mizi približno 15 krožničkov z nekaj skisane repe, torej je bil to čas poletja, ko nekateri menihi odidejo na kratek obisk domov, zato je bilo v času fotografiranja v samostanu približno toliko ljudi, kot smo jih našteli v Stični. V čem je razlika? Predvsem v pomanjkanju zunanjega in notranjega napuha, kajti bosonogi in včasih lačni in revni menih se nima kaj postavljati. Zato so podporniki templja lepo skrbeli za nas, seveda pa ne preveč. In seveda, ker smo jim bili materialno koristni. Ta korist je bila precej uboga in žalostna, a je vendarle bila. Če sem malo ciničen, smo skrbeli predvsem:

za pogrebe, in za pokopališče družin naših podpornikov. Skupaj s skromnostjo in zglednim meniškim življenjem, smo bili vklopljeni v okolico, ki nas je zato podpirala, kolikor je bilo po Bogu spodobno. Živeli smo podobno, kot živijo današnje komune za bivše odvisnike: to je primerno merilo tudi za današnje redovništvo. 

Prostor in oprema, primerna za max. okoli 30 skromnih menihov.

Okna desno so papirnata, ne tesnijo, zunaj pa je VREME. 

Nadaljujem tekst nad sliko: če pa stičani še tega niso sposobni nuditi, bodo sledili drugim propadlim. No, nekaj časa še lahko živijo; če zamenjajo svojo bahato opremo, recimo jedilniško, za preproste deske in klopi, mizovje in kraljevsko stolovje pa v Nemčiji prodajo petičnežem. Vedno se čudim, kaj neki mora biti v glavah ljudi, da svoje visoke zadnjice posadijo v tako kraljevske lože??? Kaj je notri narobe??? In take lože imajo v jedilnici, molilnici, sejni dvorani, cerkvi, morda pa še vsak v svoji sobi? Le kaj je v človeku, da tako visoko živi? Tega ne morem razumeti že vse življenje, še posebej pa mi je to nemogoče, odkar je Gospod prišel in se Razodel iz srca v srce in iz oči v oči: odtlej pa človeka kar kap, ko vidi take stvari, in pa župnika z limuzino. Kaj ima Jezus s tem? Rekel je, da bo poskrbel za iskrene, a kdor denar vlaga v lagodno sedenje in ogrevanje svojih zadnjic, je na poti v predpekel - zaman bo upanje na kaj več, kajti stanje duš tega ne dosega.

Tudi pri mirnopeških nunah se človek čudi: takoj si zgradijo dragocene lože, da lahko veličastno posedajo v svoji Božji izbranosti. A resnično, resnično povem vam: ni Božjega veselja v teh dušah in ni uslišanj tem molitvam.

  

Bil sem v mrzlem in lačnem internatu, vojski, samostanu, spal sem po gozdovih in jarkih in med skalami, tudi v snegu - in resnično, tukaj ne vidim prav nič skromnosti, ki pritiče tem nekaj Jezusovim sestram. Jo vidite vi, če je ta Jona pristranski? Če vidite - vsa vam čast. 

Vse je v Evangeliju, bratje in sestre. Gospod je rekel, da nima mesta, kamor bi položil svojo glavo. Nam pa je dal mesto, in skrbi zanj in za nas, a če postanemo bahavi za lastno lagodje, smo prešuštniki. Pa ne zamerite temu neukemu Joni, kajti rad ima vaše duše. Gospod Jezus Kristus pa vas ima še prav posebej, a v zdajšnji POZI vam tega ni moč v polno čutiti in prejeti, in tako bo še vnaprej, če tole ne bo sprejeto.

Pa Bog se nas usmili. 

Naslednjič pa o tem, kako Gospod skrbi za tiste, ki Mu 'slepo' verjamejo. 

93. Cerkvi malo v razmislek  1/4

Odbijajoče pozlatje.

Foto: naš hieronim s poti k sv. Favstini.
Njegov komentar k slikam: KLIKNI

24.10.17, tor.

Najprej si preberite tole bedno novico:

Cistercijanski samostan po 900 letih zapira vrata

Kmalu bodo sledili tudi naši komajda še živeči samostani, cerkve na gričkih pa itak že nekaj časa morda eno mašo letno dočakajo. Sicer se rojevajo neke posvetne 'umikalnice', ki naj bi bile samostani za današnji čas, a so bolj trgovine in plehka pozunanjenost, kot resnična zavetišča za najdenje Duha. Včasih se peljem skozi kako zakotno vas, pa vidim ogromno cerkev v odrih in rjuhah - fasado obnavljajo, a koliko jih prihaja k 'delovnim' mašam med tednom? Je en višji klerik, saj ga nekoliko poznate, sanjal, da bi še eno kapelo med bloki naredili, četudi je kup velikih cerkva blizu. Lahko se celo z gradbenim odborom vsakega bloka posebej domeni za kapelo v kleti ali na podstrešju, pa bo le žuranju služila in - prahu. Krščanstvo namreč ne more živeti tam, kjer je ljudem relativno fletno, saj niso nobenega dne lačni in tepeni. In zato tudi duhovščina rapidno duhovno in fizično degradira.

Papež Fračišek. Ko je umrl papež Pavel II, veliki popotnik in svetovnež, bi človek mislil, da je Cerkev kaj povzdignil v ljudstvu in sami sebi, pa mu je kardinal Ratzinger na grobu rekel, da se 'ta ladja' (Cerkev) potaplja. Potem so ga, kardinala, prisilili v papeževanje, kmalu je odšel in zdaj je tu Frančišek, ki je še bolj sveten od Pavla II, saj je nenehno na letalu (kjer pa ne dremlje, ampak ocenjuje in sodi, recimo Medžugorje). No, papa Frančesko je dober človek, o tem ni nobenega dvoma. Resnično je dober v srcu, dober do ljudi. Vendar, ko bo tudi on enkrat žal umrl, bo stanje ŠE HUJŠE kot prej.

Stanje bo še hujše kot prej.

Kajti: ko so samostani skromni, mrzli in leseno-kamniti, menihi pa bosi in ponižni, včasih lačni, takrat se samostani polnijo in se posledično še cerkve. Mi pa poglejmo naše samostane: ogrOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOmne zgradbe, polne praznega zraka. Samo Stično si poglejte v zadnji TV oddaji o Duhu, ki je zgradba za recimo 200 ali 300 skromnih menihov, notri pa jih po mojem še 20 ni. Take hladne in težke stavbe so morilske za dušo in duha. In potem se še ljudje v njih nekaj te vlažne atmosfere nalezejo. In pa tudi nekega brezupa. Ki ga skušajo prikriti s pozo. 

Vem o čem govorim. Nekaj let sem bil v samostanski skupnosti, a v lesenem, nizkem, majhnem samostanu/templju, ki se ga z jutranjim pometanjem in brisanjem prahu da obvladati, če je notri recimo 15 menihov, bilo pa nas je do 25, ob tednih duhovnih asketizmov pa do 70, tudi laikov. Atmosfera v takšnem templju je topla, prijetna, in tudi ljudje raje kaj prispevajo, ko vidijo strgane in pokrpane obleke bosonogega osebja, kot pa če vidijo mašno pozlatje, ogromno zidovje in bahate freske. Kajti ko vidijo kak razbit strešnik, radi prispevajo za novega, ko pa vidijo stotine kvadratnih metrov stare strehe, jim postane slabo in omedlevica jih prešine.

Le iz skromnosti se rojevajo veliki svetniki: rojstna hiša sv. Favstine Kowalske.

Foto: naš hieronim

Današnje razpadajoče stanje je posledica hudičevega napuha Cerkve iz časov, ko je imela dobesedno vojaško oblast in je zato ljudem vsilila vero in jih nabasala po ogromnih cerkvah. Česar pa Učenik seveda nikoli ni učil. Zdaj pa prihaja negativna karma nazaj, ker kar si sejal zdaj žanješ, če se Učenikove Besede nisi držal.

Drug problem je katekizem. Malo sem ga začel prebirati, in vesel sem, ko lahko iz včasih zelo zagonetnih stavkov vendarle razberem Resnico, ki pa jo mnogi veliki teologi-sodniki in zelo neuki župniki zavračajo. O tem bomo lahko na veliko pisali, če bo kdo tako nespameten, da se bo spotaknil ob našo Besedo Ljubezni in nas ozmerjal s heretiki. Takrat bomo izvedeli, kaj je herezija (krivoverstvo) v vsakdanji Cerkveni praksi. Takim patronom raje zdaj povemo:

Katekizem katoliške Cerkve pojdite brat, zastonjski pitanci in hinavci, a berite ga skupaj s svetniško dušo, ki je Boga Srečala in Ga zre vsak dan! Le tako ne boste dvolični, in boste nehali lastne svetnike ignorirati in mučiti, s kričanjem: "Boga nikoli nihče ni videl, če pa Ga je, je umrl ali pa se mu je bledlo!" In tudi glede osebnih razodetij, za katere dobesedno govorite: ''Veseli smo jih, a imej jih zase in drži gobec!", je tam jasno napisano, da so Gospodova osebna razodetja nekaterim posameznikom - namenjena Cerkvi. Zato jim je dobro prisluhniti, ker je Gospod za njimi. Ali pač ne??

Ja, dragi moji prijatelji, tako kriči hudič tudi skozi krščena usta, torej je hudič pogosto tudi v krščenih, in včasih prileze zelo visoko v hierarhijo Cerkve. A po nekem čudnem čudežu katolištva, četudi mu želi hudi duh svete Knjige komentirati in pisati, mu to nikoli ne uspe do kraja, kajti neka Večja Sila je od njega, ki kljub vsemu Resnico v stavke notri zavije. Hvala Tebi Gospod in hvala tebi papa Ratzinger in še kateri drugi nezlomljivi teologi! So Cerkve, ki so zašle od Nauka, ki so ga oskrunile ali oškrnile, katoliška pa ga je obdržala čistega, četudi zna ob tem hudo grešiti. Zato je naša naloga podpreti Živo Cerkev, ki je Kristus, in povedati, kar je Njegovega in tudi kaj ni Njegovo, ker je zmotno ali lažno. In dodati moramo razlago Prve Zapovedi o Ljubezni do Gospoda, razlago, ki je še katekizem nima.

A kaj da sem hotel povedati?

Sladki papeži bodo vedno grenkobne sadove prinašali,

duhovščina lastnega katekizma ne pozna,

kdor pa je Gospoda spoznal iz srca v srce,

mu je še branje katoliških dogem v nebeško VESELJE.

Je pa res, da je katekizem glede zadnje Besede šepav, oziroma - ga ni. Naslovi sicer obetajo, notri pa ni glede Ljubezni domala NIČ. Zakaj ni nič? Ker nič ne vedo o tem, ker Ljubezen/Služenje je nadaljevanje ne samo Evangelija, ampak tudi Apostolskih del. Nihče ne ve, kako do Nje, duhovne Ljubezni z Gospodom, pa tako preprosto je. Zadnjič sem nekaj omenjal (hvalil?) patra Simona Potnika, in videl v Družini nov intervju z njim, in se čudil, čudil inteligenci in skrajni sofistikanci današnje pastorale, a resnično, resnično povem vam:

Vse je zaman, ker neumna ptica duše začne poslušati Božjo ptico ob sebi šele, ko sta zunanji svet in psiha v razsulu in grozi. Zato tudi duhovščina dandanes skorajda več ne posluša Duha, niti ne razume Besede, ker je zaposlena z žepnimi ploščicami in osebnimi hobiji. Je bil zadnjič en župnik z mašo na TV, pa sem se pozanimal o njem, in trenira nek divji karate, pa še druge stvari, ne vem več ali je to motor z gospodinjsko pomočnico po Italiji ali kaj že. Tudi sam sem mahal po zraku in vrečah, mnogo več od njega, a ko Srečaš Gospoda, ti ostane samo še Gospod. Ali pa si prešuštnik. Zato vam povem, draga mi Cerkev in bralci:

Kdor je dal Gospoda in Njegove svetnike na prvo mesto,

drugega mesta nima, kaj šele tretjega.

Adijo takrat hobiji in tudi velike, hladne stavbe in mrtva dogma! Takrat je čas za umike, čas za majhnost, skromnost in Živi Nauk, ki je Živi Gospod Jezus Kristus in Njegovi brezmejno v srcu sladki svetniki!

Zdaj pa razumi, v komer je kaj Duha.

Pa brez zamere, in Bog z nami - pomoči rabimo, o Gospod. 

PS: minili so štirje meseci našega čivkanja tukaj, in številka obiskov tega bloga je presegla 10.000, kar je za take ničvredne pokveke, ki se tukaj javljamo, pravzaprav čudežno. Pa naj ne bo kdo hud zaradi tega, saj je za Gospoda, in trpeče duše.