42. Salomonov bacil in raketa na glavi

slika splet

2.8.17, sre.

Spet sem napisal 40. namesto 41. čivk tam v 'reklami'. Nekaj me številke hecajo …

V prvem blogu Jona gre v Ninive (link zgoraj pod naslovno sliko), sem večkrat pisal o razliki med Božjim OBILJEM in Božjo UBOGOSTJO. Obilja si želijo vsa bitja, ubogost pa očisti dušo in ji omogoči prebujanje Ljubezni z Gospodom. Vsi svetniki so na koncu padli v ubogost, v rano srca in poraz v svetu, enako kot Jezus, ko je bil kot človek: vsa upanja v posvetnost in njega 'užitke' nam morajo umreti, in šele potem lahko začnemo resnično Ljubiti Gospoda, kar je naša EDINA naloga - druge nimamo.

Vsaka duhovna združba, pa naj je to religija, Cerkev, nek kult ali sekta, pa vse do vaškega duhovnega društva, si želi OBILJA, rasti in vsaj malo razkošja. To je pač naravno, a žal gre narava ravno v obratni smeri kot Pot Domov, kot hoja s Kristusom.

In tako opažamo v Cerkvah, kultih in sektah vedno enak sindrom, ki bi ga lahko imenovali 'Salamonov bacil'. Salamon je bil Božji izbranec, slavljen po modrosti, ki jo je dobil v dar, druga polovica njegovega življenja pa je bolj bedna in se je po Cerkvah prav nič ne slavi, pa bi bilo dobro. Pravzaprav bi morali samo na ta padec opozarjati. Namreč, Salomon je postal spolno zasvojen, pohoten do skrajnosti, pa še megaloman. Posledično je TAKOJ izgubil predanost do Boga, s tem pa tudi vso sposojeno modrost. Končna posledica je bil razpad njegovega kraljestva. Zdaj pa si ta sindrom oglejmo pobliže v današnjem času.

Ko sem bil otrok, sem imel slikanico z zgodbo o nekakšnih hrčkih, ki se ob določenih letih hudo namnožijo. Takrat se zberejo v ogromne trume po sto-tisoče osebkov, odidejo družno do oceana in odplavajo - v smrt. To me je kot otroka zelo pretresalo. A je bil le še en prikaz 'Salomonovega bacila'.

Potem sem nekaj religij kar dobro preštudiral, tudi sodeloval, in opazil enak program: perjiti se in večati, dokler hudič preko padlih naslednikov ne uniči domala vsega. Spoznal sem, da je velika napaka, ko si duhovni voditelj na glavo postavi 'raketo', tisti turn, se obleče v brokat ali pozlatnino, v roke vzame super palico ali rep, ter se pusti voziti v limuzini iz ene prepleskane in nakičene fare v drugo.

Takrat se začne propad, takrat Salomonov bacil useka vso populacijo tiste verske združbe. Kajti vsakdo si želi obilja, zato je podzavestno ZAVISTEN učitelju v pozlati, ali pač če samo sedi na decimeter višjem stolčku. Jezus Gospod, ki je Kristus, Odrešenik, je to vedel in dobro svetoval svojim mladim purmanom, česa naj se držijo, in so se najbrž držali, njih nasledniki pa vse manj in manj. Dejal jim je (Janez 13.12-17):

Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi Me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej Jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem Jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Če to veste, blagor vam, če boste to delali!

A tega ne dela NIHČE v Cerkvi: vsi so nalepotičeni in zlato-operjeni, bolj, kot je bil Jezus kdajkoli. Njega na križ obesijo in v levi kot cerkve dajo, pa na britof, sebe pa ovesijo z znamenji velikih svetosti.

Tudi moj prvi duhovni učitelj, razsvetljena oseba, ki je imel tam preko status tukajšnjega škofa ali celo nadškofa, in je z nami živel skromno kot mi, si je navesil vse vrste obredja in dal 'raketo' na glavo, ko smo gostili podpornike templja, saj navadni ljudje ne sledijo, če jih duhovna avtoriteta sprejme v sfucani vrtni obleki. Pa vendar, preroki in mnogi svetniki so ostali v pokrpanih cunjah tudi takrat. Ker so živeli sila skromno, so imeli sila majhne potrebe in niso bili odvisni od darov bogatih. Zanesli so se na Gospoda. Če pa je Cerkev pre-odvisna od darov, ker je pre-dimenzionirana in razkošna tako v trebuhih, avtomobilih, fasadah in orglanju, se z ljudmi razvije POSLOVNI, ne pa duhovni odnos. Takrat škofje hodijo kriminalce čakat in se jim priklanjat ter z njimi posedati na prireditvah, takrat duhovniki zabluzijo in takrat farani zbezljajo: vsi si želijo krščanske časti in obilja, zato padejo v nemilostne zakone Zemlje, ker niso več pod Gospodovo osebno zaščito. Odtlej večinoma samo še tarnajo, kakšna krivica se jim godi, in kako je bilo včasih lepo, ko je 50.000 romarjev naenkrat prišlo na Kum k sveti Neži, in so tisoče litrov vina spili in vlak volov pojedli, tri pa so še porodile tam.

No, to je bil začetek konca. Ker greh se pravzaprav začne, ko si nekdo na glavo posadi raketo. Raketa na glavi je znak OBILJA in je Salomonov bacil, ki oznanja začetek propada.

 Tudi to je nekako Jezusov Evangelij. Hvala Tebi Gospod.  

41. 'Sveta' greznica sveta

slika splet

31.7.17, pon.

Da se ne bi kdo po nemarnem napenjal: tale Jona bo tole napisal iz Ljubezni do Cerkve! Vse ostale sodbe o spodnjem pisanju bi bile od hudega duha.

Oče Amorth, rešitelj izganjanja hudiča v katoliški Cerkvi, pravi, da hudič skuša vsakogar, najbolj pa tiste na vrhu: v politiki, športu, predvsem pa v Cerkvi. Video (na 60 sek.):

Že smo brali našega duhovnika J. Turineka, ki je šel v Pariz, da bi pomagal tamkajšnji slovenski skupnosti, naletel pa je na homo-'gadje gnezdo'. In jih dobil po prstih, pa tudi ob vrnitvi domov je bila sveta Slovenska katoliška Cerkev z njim precej špičasta. Zdaj je kar nekaj utihnil glede Cerkve, se mi zdi.

Vsak dan nas medsebojno neodvisni viri novic bombardirajo s svinjarijami, zločini, ki jih izvajajo Cerkveni ali celo vatikanski najvišji predstavniki. Te novice so tako skrajno gnusne, da jim slovenski vernik težko verjame, in če bi jih tukaj naštel, bi me obtožili, da sovražim Cerkev, ter da me je hudi duh ujel. Pa ne sovražim Cerkve, rad jo imam, me je pa Gospodov Duh obiskal, zato se mi gnusijo zločini njenih predstavnikov.

Tudi dobri papež Frančišek ima hude probleme: sam nastavlja ljudi, ki se kasneje pokažejo kot nekaj nedoumljivo pokvarjenega. Ali ima papež sploh odprto oko srca, to je Božje oko? Ne vidi duš? Je zato tako zgrešil glede Međugorja, ki ga ignorira in se celo posmehuje, da sveta Marija ne pozna na uro? Kako ne pozna, saj se je tudi drugim vidcem mnogokrat vnaprej napovedala? Se gre tu samo za finančno zavist drugih romarskih velecentrov, kot je npr. Fatima? Kdo ve, ni mogoče vedeti.

Tu si preberite nekaj novejših ocvirkov glede stanja v Rimu - "Še nikoli ni bilo slabše":

https://www.domovina.je/papez-francisek-in-homoseksualni-lobi-v-vatikanu-se-nikoli-ni-bilo-slabse/

Ne sodi!! Ne sodi!!, bodo vpili, a ljudje vendarle sodijo, in otroke ne dajo več krstiti kaj šele k verouku. In resnično, resnično, povem vam, kako sodi Bog in kako sodi ljudstvo že tisoče let:

Ko vidijo duhovnika z veliko osebne lastnine,

ko vidijo, da je skrivaško grešen (pederastija, pedofilija, prešuštvo, pohlep, kraja, laganje …),

potem gre vsakomur takoj na bruhanje. In pameten človek se raje sam preda Gospodu, kdor pa še ni čisto zrel za ta korak, obdrži stik s Cerkvijo, a jo da na pametno distanco: hodi gledat Gospoda, poslušat Njegovo Besedo, darovat prispevke - vse ostalo pa prepusti Cerkvi. Ki je bila še 20 let nazaj skrajno ohola in napihnjena. Tudi neumna. Kajti - tako mi poročajo ljudje 's terena' - vsakršno delovanje v Cerkvi v zelo kratkem času prinaša veliko trpljenja, ker znajo verniki drug drugemu početi stvari, kot so jih redovne sestre počele sveti Favstini Kowalski: velike zlobnosti.

Kdo lahko vse to razume? Zla ni mogoče razumeti. Tudi če so v tem zlu neke specialne karizme, jih ni mogoče razumeti. Zato jasnovidni pogledajo duše. In ko na njih vidijo trdo temo in smrad, jim je vse jasno. Jasno postane, da ima oče Amorth prav: satan je prišel v vse institucije, še prav posebej pa v religije. Rešitev je samo ena, in ta bedni Jona jo nenehno govori: škofje morajo biti vsi svetniški, tudi za ceno lastne smrti med lastnimi verniki. Za njimi pa potem duhovniki.

Le kako bo duhovnik v kopalkah, ves nakremljen; ali pa s prevelikim dragim avtom; ali pa z nenehnim brskanjem po telefonu - bil na poti svetosti? Če kdo misli, da je to mogoče, je iluzionist. Najhuje pri vsem skupaj pa je, da opažam, da se niti duhovnikom še sanja ne, kaj sploh pomeni biti duhovnik. Jezus Gospod je sveti Brigiti Švedski, so-zavetnici Evrope, takole dejal za vse pokvarjene, podle in zločinske duhovnike (knjiga Nebeška razodetja); izpisal bom le nekaj stavkov. Večkrat natančno preberite, še posebej, če ste duhovniki:

-Izdali so Me tisti, ki jedo Moj kruh.

-Tako zdaj delajo proti Meni duhovniki, ki so Moji izdajalci.

-Jaz sem tako kot nevesta ali ženin pripravljen izpolniti vso njihovo voljo, oni pa Me izdajo.

-Njihova srca postanejo Zame in za vse dobro tako mlačna in hladna, da se ne morejo nikoli ogreti ali spet dvigniti k Moji Ljubezni.

-Tako Me torej varajo, ko se kažejo spodobne, pa to niso.

-Glej, takšni duhovniki NISO Moji duhovniki, ampak so res pravi izdajalci, ker Me prodajajo, kot Juda, in Me varajo. Opazujem pogane in Jude, a slabših od teh duhovnikov ne vidim, kajti ti so v enakem grehu, kot je povzročil Luciferjev padec.

-Tako bom preklel duhovnike, ne iz besa ali hudobne volje, temveč zaradi pravice.

-Zato bodi prekleto vse, kar jemljejo posvetnega v svojo korist, kajti ne slavijo svojega Boga in Stvarnika, ki jim je to podaril. Prekleta bodita hrana in pijača, ki gresta v njihova usta, ter hranita njihova telesa za hrano črvom, in njihove duše za pekel. Prekleto bodi njihovo telo, ki bo znova vstalo v peklu, da bi večno gorelo. Prekleta bodite njihova leta, v katerih so živeli nekoristno. Preklet bodi tisti čas, ki se zanje začne v peklu, in se ne bo nikoli končal. Preklete bodite njihove oči, s katero so gledali nebesno Luč. Prekleta bodite njihova ušesa, s katerimi so slišali Moje besede, za katere jim ni bilo mar. Preklet bodi njihov okus, s katerim so okusili Moje darove. Preklet bodi njihov tip, s katerim so se Me dotikali. Preklet bodi njihov voh, s katerim so zaznavali zemeljske sladkosti, medtem ko so pozabili Name, ki Sem milejši od vsega drugega …

Potem Gospod vsa ta čutila pokvarjenih duhovnikov prekolne še enkrat, po vrsti, tokrat v obratnem pomenu: ker ne bodo zaznavali Njega in Njegovih darov, ampak hudiča in njegove darove. Današnja Cerkev sicer uči domala zastonjsko Odrešenje za vse verne, a Gospod pravi povsem drugače:

Zato v svoji Resnici PRISEGAM, da če umrejo tako in v takem grešnem stanju, kot so zdaj, jih Moja Ljubezen ali Moja krepost ne bosta nikoli zaobjela, temveč bodo zapadli obsodbi brez konca.

Teh Njegovih opozoril je veliko. Reče:

-Tako zdaj ti PREKLEMANSKI  duhovniki ravnajo z Menoj.

-Kajti duhovniki, ki bi morali biti Moji, so leni, ko Mi je treba izkazati čast; nepotrpežljivi, ko bi morali kaj prestati zaradi Mene; pretirano veseli in nikoli zadovoljni s tem, kar so dobili …

-Tako v tem času ravnajo duhovniki proti Meni. Darujejo mi kadilo, govorijo in pridigajo lepe besede, vendar za SVOJO čast in zato, da bi bili deležni posvetnih dobrin, ne pa iz Ljubezni do Mene.

-Darujejo Mi kadilo, toda ni Mi v zadovoljstvo, saj tega ne delajo Zame, ampak zase. 

-S poslušnostjo in z voljo poklekajo predme, vendar zaradi svojih želja, saj hočejo dobiti posvetne sladkosti. Kličejo, a Moja ušesa tega ne slišijo, kajti ne kličejo v ponižnosti in s pravim namenom.

Nadalje takšne duhovnike enači z: roparskimi volkovi, tatovi, neumnimi in nepravičnimi osli, nečistimi prostitutkami, umazanci in odvratneži … Večkrat jim reče: ''ti prekleti duhovniki''.  

Gospod je Ljubezen, od kod potem to preklinjanje nezvestih barab? Vsakdo s svojo nezvestobo sam sebi prikliče prekletstvo nase, kajti služi prekletemu, to je hudiču. Gospod torej Sam osebno ne stori tega, ampak DOPUSTI, da jim satan daruje darove, za katere so prosili. To je še en dokaz Gospodove velike dobrote.

Slava Tebi Gospod!

40. En biser in čolni

30.7.17, ned. 

Najprej se opravičujem, ker sem se zmotil pri oštevilčenju prejšnjih blogov (tri ali štiri št. sem preskočil), zato bo tisti, ki je že komentiral 42. čivk, moral malo počakati, da ga šele napišem :)) .

Današnja Božja Beseda med drugim pravi:

Tisti čas je rekel Jezus množicam: "Nebeško Kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal VSE, kar je imel, da je kupil tisto njivo.

Nebeško Kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda VSE, kar ima, da ga lahko kupi."

Luka 5,11 pa pravi:

In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili VSE in šli za Njim.

Vsakogar se Evangelij dotakne ali celo 'prime' na nekem zanj posebnem mestu, če pa pogledamo s srcem, vidimo vsepolno prilik, ki pa vse govorijo ENAKO:

Pusti VSE in hodi za Njim.

Danes bi pojasnili tole: "POTEGNILI ČOLNA NA KOPNO". Ta del je zelo pomemben za družinske ljudi, oziroma vse, ki so še vezani v ta svet do takšne mere, da ne zmorejo Gospoda slediti v tisti meri, ki začne omogočati molitev, ki je v globini srca, in ki prinaša Mir, Spoznanje, Služenje in Prijateljstvo z Jezusom.

Če bi bili škofje resnično glavni glasniki Svetega Duha, kot govori teorija, bi vsakomur, ki bi se jim približal, klicali: Pusti vse, in pojdi za Gospodom! Seveda potem ne bi bili škofje, ampak osameli in preganjani puščavniki. Ker pa imajo tudi sami največkrat po več src v prsih, tega ne glasijo, Cerkve pa venijo oziroma se praznijo. Sledijo obupni poskusi, kot je npr. 'sinoda mladih', kar pa ne bo prineslo želenega rezultata, kajti potem bi morali imeti tudi sinodo muslimanskih migrantov in beguncev, sinodo ateistov, sinodo pijancev, sinodo kriminalcev, sinodo LGBT in navsezadnje tudi sinodo prostitutk - vsem je treba dati priložnost, da vodijo svojo lastno sinodo, in povedo svoj glas, mar ne? No, Evangelij dela obratno: ON glasi veselo Oznanilo. Drugi pa POSLUŠAMO, ker ne vemo - nič. Pot Domov v Nebeško Kraljestvo se začne s POSLUŠANJEM svetih Božjih ljudi, ki govorijo in razlagajo in živijo Božjo Besedo. In s spoštljivim spraševanjem.

No, to je bilo mimogrede. Kakorkoli, slabi čas. Najbolje, da vsak iskreni najprej za svojo dušo poskrbi, šele potem bo lahko za druge. Za dušo pa je poskrbljeno, KO SREČA GOSPODA IZ SRCA V SRCE.

K čolnom smo šli; novopečeni Jezusovi učenci niso pustili čolnov v vodi, in odšli z Njim. Niti jih niso le privezali in odšli za Njim. Ampak so jih potegnili na kopno, kar pomeni KONEC ribištva rib, in začetek evangelijskega ribištva. Kaj to pomeni za vas?

To pomeni, da če imaš neodrasle otroke ali karkoli živega, kar je odvisno od tebe, in si zato vezan na kalkulacije ter odnose sveta, moraš najprej te stvari do konca opraviti, potem pa se 'ves in scela' vreči na Jezusovo Pot. Do takrat pa poskušati, poskušati, poskušati, in ČAKATI, tudi v okviru matere Cerkve. Dokler ne moreš svojih čolnov potegniti na kopno (kjer so odslej popolnoma neuporabni) in v srcu pustiti vse, ter iti za Njim, do takrat je dobro, da se držiš vsaj Cerkve, kot se dete materinega krila.

Ko pa glede Nebeškega Kraljestva misliš smrtno resno, pa moraš prodati VSE, kar imaš, in tisti denar zapraviti za vozno karto v nebesa. Oziroma najprej do duhovnega vodnika (kateri je v Ljubezni z Gospodom), ki pa ga je treba POSLUŠATI. Jezus v drugi zgoraj citirani priliki reče, da iskreni iskalec, ko sliši za Biser, ki je Gospod, proda VSE, da si omogoči imeti ta Biser. V prvi priliki pa pove, da enako stori človek, ki najde zaklad: pusti VSE svoje parcele in si kupi tisto, na kateri je skriti Zaklad, ki je Gospod.

To je pravzaprav vse, kar je Kristusovega Evangelija. Kajti kdor stori tako, si je storil seme Božjega Kraljestva.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi sveti Rešenik!

39. Norost našega uma in rešitev

Naš um, preden se loti duhovne askeze

28.7.17, pet.

M. je napisala:

… ki hodijo pred oči še dolgo potem, ko jih ni več zraven. Takrat je tudi molitev omledna, kot bi nekaj polzelo čez prste, nisi pri stvari in potem se še vse ostalo lahko pokvari. 

Govori o VTISIH, ki ostajajo v umu. Naš um je namreč v resnici norec. Je en pokvarjen pujs. Narejen je tako, da nas muči in nam še dušo ugonobi. Zato potrebuje posebno prevzgojo, ki se ji reče duhovna askeza. Askeza le telesa ni nič: kot da bi volu rogove porezali, mu rep pokošatili, uzdo in sedlo nadeli; in ga hoteli v konja spremeniti - od znotraj je še vedno vol. Začeti moramo pri umu. Zemeljski um deluje preko svojih treh glavnih sestavin: VOLJE, RAZUMA in ČUSTEV.

Um je komandna soba, naših pet čutov pa so terenski kamermani, ki vse slike pošiljajo na ekrane našega uma. In ker ima um skrivno ime Želja, si zaželi v glavnem vse, kar vidi le za nekaj trenutkov. Vse hoče imeti. Bolj ko je gladko, dišeče, sladko, ljubkasto; ali pa bolj ko je močno, zobato, ostro, divje; ali pa bolj ko je udobno, toplo, razgledno, sončno in lagodno - bolj brezkompromisno si tega želi. In ko teh stvari ne dobi, postane jezen, prestrašen in tesnoben. Pa žalosten. Tako živijo vsa živa bitja, s telesom ali brez, ki so pozabila, da smo v resnici Gospodovi ljubeči služabniki in prijatelji.

Zato je prva naloga imetnika teh čutov, da čutom ne dovoli, da bi zijali v svet in snemali karkoli pride pred kamero. To je prva faza duhovne SAMODISCIPLINE: ogradi se in ne draži čutov, ker bo um postal kot zadrogiran. Potreben je torej nekak samostan.

Ko so čuti v nekakšnem samostanu, čemur se nenehno upirajo, spoznamo, da je naš um še vedno, kako bi rekel - prasec. Četudi smo v samostanu, smo še vedno ENAKI kot psi in prašiči: zavistni, pohotni, jezni, prestrašeni in tesnobni. Pa še lažnivi. Prešuštni. Zato se moramo resneje lotiti tega hinavskega kriminalca - ni dovolj le svete zaobljube in blagoslove sprejeti, se v mondure odeti in na glavo dati krožniček ali celo raketo. Tako se lahko tudi osla napravi, pa mu ne pomaga. Nam tudi ne. Zato imamo celo kakšne visoke predstojnike, ki so praktično kriminalci.

Rešitev

Rešitev je skrajno preprosta, ni pa skrajno lahka. Veliko ljudi misli, da jih bo Jezus Gospod rešil po nekih čudežnih ovinkih, medtem ko bodo kot truplo plavali v reki smeti. Ne ne, Gospod rešuje po tem, da mi nenehno Ljubeče mislimo Nanj! In Mu želimo Služiti. Če ne mislimo Nanj nenehno, PAČ NISMO NOBENI KRISTJANI. Ko pa ljubeče mislimo Nanj, smo v trenutku že Odrešeni, ne glede na zunanjo situacijo. V tem je treba nenehno iskreno vztrajati. To je Pot. In zato je najpomembnejša lastnost duše ISKRENOST. Kar pomeni nenehno misliti le na Gospoda. In Ga klicati. Apd 2,21:

         

In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo Ime, bo rešen.

Kdor pa Ga bo klical z Ljubeznijo, ter delal po Njegovih svetih ukazih, bo tudi Odrešen, ne le rešen. Kajti, Janez 14,23:

         

Če Me kdo Ljubi, se bo držal Moje Besede, in Moj Oče ga bo Ljubil.

Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Kdor dela tako, da svojo voljo, razum in čustva usmeri h Kristusu, si pozdravi svoj um, ker um postopoma postane transcendenten, popolnoma poduhovljen. Takrat si ŽELI samo še Gospoda in Gospodu Služiti. Vse ostalo je zanj puščava. Kameram ukaže samo še o Gospodu slike in zvoke pošiljati. Nima še drugega in tretjega veselja, hobija. Če pa ga ima, je to le privesek, neko orodje v pomoč glavni karizmi. Ima le eno srce, srce za Gospoda. Takšen um dušo varno pripelje Domov in trpljenje se konča za vedno.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Zvesti!

38. Znamenja zveri. In o sodbah

26.7.17, sre.

Dva dni ali koliko nazaj sem napisal:

Agafija pravi, da bodo kmalu vsi ljudje mikročipirani. To bo znak prihoda Apokalipse, ki ji bo sledil drugi Jezusov prihod. Pravi, da prihaja čas mučencev ljudi prave vere. Zanimivo, da sem enako napoved za Cerkev napisal nekaj tednov nazaj tudi sam. Ljudi že začenjajo mikročipirati, v službah. Živali pa so že itak tako označene.

No, včeraj pa smo se že lahko 'razveselili' tegale:

http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/zaposleni-bodo-dobili-mikrocipe-za-odpiranje-vrat-in-prijavo-v-racunalnik/428445

In tudi tole so 'znamenja zveri', znamenja dokončnega razčlovečenja, kakršno lahko že sami opazite v zdravstvu, politiki, šolstvu … Vse je samo še ugodje, denar, mamon. Skupaj s kakšnim verskim ekonomskim inštitutom:

http://www.times.si/avto/morate-prebrati-tako-dramaticno-se-bo-zivljenje-spremenilo-v-20-letih--ba6132318c8ceda390c5206d968dea877b84c808.html

Zdaj pa še o sodbah

slika splet

Mnogokrat kak veren človek dvigne prst, in drugemu zapreti: Ne sodi!! Tako da je Gospod dejal, rečejo duhovniki. A poglejte, saj človek ne more biti kar slep, ali pač? Primeri:

- Nekaj se v kuhinji žge. Smrdi. Ne sodi! Tiho bodi in prepusti sodbo Gospodarju sobote!

- Ali pa se ozremo vstran in zagledamo, da je velika reka zelo umazana. Ne sodi!

- Ali pa nehote vidimo, da je neka ženska starejša, druga pa mlajša. Ne sodi!

- Ali pa vidimo, da kak duhovnik ni nič svetniški, ampak precej materialno navdahnjen. Ne sodi!

- Ali pa slišimo, da je kardinal vzel pol milijona evrov za obnovo svoje rezidence, ko pa so ga dobili, je bil tako 'dober', da je takoj lastnoročno izplačal 150.000 evrov. Od kod, bi se človek vprašal, a že zagrmi: Ne sodi!

- Ali pa visoki finančnik, obtožen pedofilije? Samo debelo pogledamo, in že pride odmev: Ne sodi!

In tako naprej. A tu se vendarle NE GRE ZA SODBE, ampak samo za dejstva, ki jih opazijo že čisti čuti otroka. Nekdo naredi krivico in ukrade denar, potem pa še laže: že osnovnošolec bo vedel, da je to baraba. To ne bo sodba. Če je oblačno, to ni sodba. Če smo Slovenci brez svetnikov, ker se nismo potrudili zanje in nam ni mar zanje, to ni sodba. Saj nihče ni sojen. Če duhovnik napiše, da ne pozna ne sebe ne Boga, in mi to ponovimo, to ni sodba. TO JE DEJSTVO. Če drug duhovnik napiše, da pekla ni, če pa je, je prazen, bo vsak spodoben kristjan vedel, da je to od hudega duha sodba, a to vedenje ne bo sodba, samo dejstvo. NIHČE NI SOJEN, sodil bo Sodnik. In če potem taista duša reče, da so Gospodova opozorila govorjenje 'napovedovalcev nesreče', lahko spoznamo njegov odnos do prerokov. A to ni sodba, to je samo opažanje. Nihče ne sodi. Vendar neverni in pol-verniki oziroma lažni verniki vpijejo enako: ''Ne sodi! Nihče nima pravice soditi!'' ''Na koncu sveta bo sodil Gospodar!'' A vi ga boste pa srali do takrat???

Vse tole precej smrdi po monizmu, po filozofiji ateistov, ki šele malo nosek vtikajo v duhovno meglo. Če se to zgodi kljub obilnemu študiju teologije, je zagotovo posredi hudi duh, ta pa govori z medenimi usti, v ozadju pa je skrajno zvijačen.

Kdor se je predal Gospodu, mu Gospod takoj podari tudi neomajen razum, ki na transcendentnem nivoju enostavno zaznava stvari takšne, kakršne so. To niso sodbe in to ni noben dosežek: dosti blizu temu je marsikak manjši otrok, ki še ni umazan od sveta in spola. Zato je Gospod dejal, da moramo postati kot otroci, če želimo priti k Njemu Domov. Otroci pa v hipu vedo, če je nekaj sladko ali grenko. Če jih nekdo ima rad ali se jih želi znebiti. Ne moreš jih nasračkati, da je grenko sladko - oni takoj vedo. To ni sodba, samo dejstvo je, ki ga čisti um zazna v delčku trenutka. Duhovne duše pa imajo prebujen tudi vid srca, in v hipu vidijo v srca. To seveda ni sodba, omahujoči posvečenci, ampak je samo ZAZNAVA. Zaznava brez kakršnekoli sodbe. Kajti sodba pripada 'Sinu človekovemu, ki je Gospodar sobote'.

On pa sodi VSAK HIP. Vsak hip sodi, kdo Ga Ljubi in kdo Ga le skubi.

Bodi torej normalen. Zaznavaj s čistim otroškim srcem, in ne boš se motil. A to bo motilo mnoge, ki za svoje duhovno pripovedništvo jemljejo denar in časti in ugodja. In tudi kruto sodijo, že dva tisoč let. Tudi danes. Sami sodijo, drugim pa prepovejo sodbo, ker je Gospodova. Pozabili so, kakšno sodbo jim pripravlja Gospod in so svetnice povedale po Njem.

A čas je tu. Gospodar njive bo izmetal kamenje. Ne bo luštno. Temu ni moč ubežati, ker je On Gospodar njive in časa, ne mi. Božji strah bo dobrodošel! In na koncu tudi: katakombe. In kdo je tega največ kriv? Tisti, ki jim je bilo največ dano, a so malo storili.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Jezus!

37. Razlaga Agafijinega življenja za telebane

25.7.17, tor. 

Najprej dve stvari: prvim bralcem posameznega dnevnega čivka se opravičujem zaradi kakšnih napak, ki se preko dneva popravijo, ko mi kdo sporoči. In drugo: obisk te naše revščine tukaj je kar stabilno močan, so dnevi, ko je do 150 obiskov dnevno. Seveda nekaj sami sodelujoči v komentarjih naklikamo, pa vendar, Božje seme je začelo kliti. Aleluja!

Včeraj me pokliče dokaj versko izobražen kristjan, da pokomentirava glede Agafije. Vprašal sem ga: ''Kaj si spoznal iz te zgodbe?'' Reče, da je videl, da je povsem predana Gospodu. Odgovorim, da je to opazil tudi petletni otrok. Reče, da ona vsak dan moli in živi v čistosti. Odgovorim, da je to tudi otrok zaznal. Reče, da je 70 let živela v divjini, od tega skoraj 30 brez pomoči drugih ljudi. Odgovorim, da je to tudi otroček povedal. No, drugega pa ni nič videl. Pa je tudi na teologiji nekoč posedal. Zaradi tega bom njeno življenje opisal skozi perspektivo Božjega načrta za Njegove zveste služabnike. Rad bi le čivkal, a potem je vse narobe pri sprejemanju. Sicer pa tudi Sveto pismo ni čivk. Čimbolj na kratko:

Leta 1936 je vojaška patrulja ubila brata Agafijinega očeta, zato je ta z družino izginil globoko v Sibirsko tajgo. Vse to je bil Božji načrt. Nenehno govorim, da Gospod popolnoma drugače dela s Svojimi predanimi dušami, kot z vsemi ostalimi, vključno z ohlapnimi kristjani. S prvimi dela OSEBNO, z drugimi pa POSREDNO, v glavnem preko zakonov Zemlje in karme. Prvim postopoma ODVZEMA, da imajo čas in prostor, da Ga sprejmejo v celoti; drugim pa DAJE posvetne stvari tudi v obilnejši meri od tiste, ki je najnujnejša. Takim odgovarja na njihove prošnje po zemeljskih ugodnostih, in če so verniki, tej veri rečemo pobožnost, kar pomeni živeti versko življenje in Boga prositi za zemeljska olajšanja in zmage, ne pa za Odrešenje.

S svojimi najpredanejšimi dušami dela torej drugače. Poglejmo si Agafijino družino. Ker so ostali zvesti stari veri, ki je dala velik poudarek na čistost, in niso sprejeli demonskih Cerkvenih reform (da so demonske izvemo po tem, da so neusmiljeno, do smrti, preganjali lastne vernike, ter da jih je uvedel klerik, ki je imel velike apetite po politični moči), so morali v beg. Skrili so se v odročne gozdove. In zdaj bomo naštudirali veliko Gospodovo Milost do njih.

Običajni človek in vernik bo dejal, da so doživljali samo hudo in zlo in muke in težave in smrti. Mi pa moramo stvari videti takšne, kot so v resnici:

1. Gospod jim je naklonil mir v gozdovih tajge, saj so tam spregledali, da je bila vmes druga svetovna vojna, v kateri sta Hitler in Stalin pobila nekaj deset milijonov Rusov.

2. V tem času je družina izpopolnila svojo zavezo z Gospodom in duše so dozorele.

3. Ko so sekire postale pretope celo za brušenje, in žage tudi, in ko so krožniki dobili luknje, je prišel helikopter geologov. Spet so vzpostavili stik s svetom in dobili nekaj dobrin, ter spoznali današnji svet.

4. Kmalu zatem je prišla bolezen, in vzela najprej tri otroke, potem pa še očeta. In že pred tem mati, da ni potrebovala gledati umiranja svojih otrok. Kako je Gospod dober! K sebi je vzel očiščene duše, in preprečil, da bi morda nehote padle nazaj v greh sveta, svetu pa je preprečil, da bi jih mučil. Svoj del naloge so opravili, dokončati jo mora Agafija.

5. Njo je pustil pri življenju s posebnim namenom. Pred tem jo je zaznamoval z boleznijo, ki ji je bila v nadaljnje zorenje duše, ter da jo je nekoliko zaščitil pred nadaljnjimi snubci.

6. V bližini ji je pustil enega geologa, ki je ostal, ''da bi pomagal ubogi Agafiji'', a ji je delal velike težave (dokler je bil še dvonog, je družini res pomagal pri delih), potem pa je zaradi gangrene izgubil nogo, in postal odvisen od njene pomoči. Ona je zdaj morala pomagati njemu, četudi ni bil starovernik, ampak običajen človek, tudi pohotnež. S tem je Gospod Agafiji dal samega sebe in jo oblikoval v svetniško kristjanko, njemu pa je dal priložnost za ponižnost.

7. Leta so minila, in svet je odkril Agafijo še enkrat. Božji načrt je uresničen: kot iz zmrzovalnika je potegnil svojo starovernico, in jo obudil za nas. Kot da bi od nekje odmrznil svetega Pavla ali kakega njegovega učenca, da ga vidimo, s kožo in kostmi.

8. Kdor ima oko srca vsaj malo odprto, ga njena pričujočnost spremeni. Še sam ne ve kako in zakaj in s čim. A ko pogleda njo, potem pa sebe, pri sebi vidi hudo pomanjkanje marsičesa, v njej pa vidi Magdaleno, Marto, Marije …

9. Ostroumni kristjan bi znal topoumno zaključiti, da je ženska živela kot žival, samo zase, apostoli in učenci pa so širili Evangelij po vsem svetu. Takšen neumen zaključek bi bil zelo zmoten: ne vidiš, da Agafija ZDAJ samo s svojo pojavnostjo širi Evangelij po vsem svetu? Klikni njeno ime na splet, pa ti bo morda odprlo oči.

Jasno je torej, da jo je Gospod ohranil ZA NAS. Njena družina pa je sodelovala pri tem. Gospod nam želi nekaj povedati, kajti takšna znamenja niso kar tako. Agafija Likova je bedno bitje za svet, a je veliko Gospodovo znamenje. Takšna znamenja niso le neki 'simboli' ali 'prispodobe', kot je govorica posvečenih ljudi, ampak so znamenja tako za nas osebno, kot so tudi znamenja sprememb časa. Agafija je brez dvoma Jezusovo gorčično seme.

Žal vsega tega večina vernih ne zazna, ko jo zagledajo. Namesto da v njej vidijo Božjega otroka, katerega je Nebeško Kraljestvo, gledajo črnino za njenimi nohti, ko je prišla z vrta, in sklenejo, da je to pretiravanje in da je pametnejša mera vere nekje v 'zlati sredini'. Takšni kalkulanti pa si zaslužijo le vice, ker sami vice pokajo. In ne vedo, da je vsa njena družina že nebesih.

Agafijina molitev pa je takšna:

Gospodin pomiluj, Gospodin pomiluj, Gospodin pomiluj ...

In res, Gospod se je brez dvoma vsak dan Usmili. Takšne so velike Milosti Najzvestejšega do svojih zvestih, in to je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Kristus!

36. Najzvestejši

24.7.17, pon.

Vse to pišem v slavo Milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa in Njegovih najzvestejših. Včeraj sem naletel na eno od poslednjih takih najzvestejših duš, na svetu, in se zjokal nekajkrat. Žal sem najprej naletel na dokumentarec hinavskih režiserjev, ki so poskrbeli za onečaščenje Agafije, Gospodove dekle, s tem, da so vpletli njenega soseda v tajgi, ki je leta dolgo napadal njeno čistost, in ker je bil vedno zavrnjen, je začel širiti govorice o krvoskrunstvu Agafijenega očeta s svojimi hčerami. Pozoren opazovalec lahko sam jasno opazi, kdo od njiju laže. Kdor pa lahko 'vidi duše', mu je jasno, da je Agafija, Gospodova beda, pravzaprav Njegovo sveto seme, ki se nenehno drži kljuke Vrat Božjega Kraljestva. Tudi posnetki njenega očeta in otrok lahko človeku z 'duhovnim vidom' potrdijo, da so bili resnični verniki. In ker se je oče zavedal nevarnosti krvoskrunstva, je svoja sinova, ko sta odrasla, poslal živet stran v tajgo, stran od svojih hčera. No, potem pa je bil tega greha lažno obdolžen sam. Satan je vedno pri roki.

Ker je življenje v tajgi skrajno naporno in nevarno, zlasti pozimi včasih zmanjka hrane, je mati družine leta 1961 gladovala do smrti, da je prihranila hrano za svoje otroke. Agafija običajno jé enkrat na dan. Pred medvedi in volkovi se brani s pokanjem puške v zrak.

V 17. stol. je patriarh Ruske Cerkve Nikon nenadoma uvedel radikalne spremembe. In si, po prepričanju  Agafije, postlal v peklu. Postal je večji celo od carja, na koncu pa ga je Cerkev zavrgla in ga ponižala v navadnega meniha. Reforme pa je, z jekleno roko, obdržala (???). Posledica reform je bilo preganjanje t.i. 'starovernikov', kristjanov, ki so živeli v asketskem duhu Jezusovih apostolov. Vse so jih pobili, v spregi s kasnejšim komunizmom. Ostanek je zbežal v odročne tajge. Agafija Likova je ena zadnjih od njih. Že preko 27 let živi pravzaprav sama. Takrat so ji umrli bratje in sestra, nedolgo zatem, ko so jih po 40h letih osame odkrili geologi. Najbrž niso imeli imunosti na 'zahodne' bolezni; začelo se je s kašljanjem in končalo s smrtmi. Omenja se pljučnica. Oče je umrl kasneje. Tudi Agafija je skoraj podlegla, a je preživela, vendar ji je počasi začel rasti tumor, ki ga ima še sedaj.

Agafija z očetom

Nenehno je bila napadana njena čistost, s strani prišlekov. A se je borila za ohranitev svoje zaobljube k čistosti, saj ni hotela svoje duše uničiti z druženjem z nevernimi ali bolno-vernimi. Tako je njen rod živel že stoletja. Recitira psalme, moli in ima izjemno trdno vero v hojo za Kristusom. Čeprav živi odročno, so ji znane pogube sveta. Npr., ko je prvič videla televizijo, je v trenutku zaznala, da je to poguba za iskrenega vernika. Včasih ji zdajšnji obiskovalci podarijo hrano iz trgovine, a je ne sprejme, če je na njej listek s kodo. Pravi, da je to 'znamenje zveri'. Če malo globlje pomislimo, nam postane jasno, da je to res, ker satan je mamon, mamon pa je denar in razvrat zaradi njega.

Njena Pot Domov ni pobožnjakarsko IN-IN religijska, ampak je, bi človek ocenil, resnični Evangelij prvoapostolov, kar pomeni služiti Gospodu v VERI, ne pa še v Ljubezni. A kakor sem v nekem blogu razložil, postane vera, ko je res enosrčna in obsekana vsega posvetno/krščanskega hinavstva - postane duhovna Ljubezen s Kristusom. Moč za tako življenje človeku daje trdo življenje v osami in naravi.

Moram reči, da me ta ženska zelo spominja na neko osebo, ki je mene rešila v mladosti. Skupna lastnost jima je tako preprostost, askeza, odklanjanje vsega poželjivega, dobrota do soljudi in umik pred njimi. Ter nenehna misel in molitev h Križanemu. Ljudje takšnih duš ne razumejo in jih radi zasmehujejo in preganjajo. Preganjajo jih tudi topoumni duhovniki, ki so le preoblečeni karmiji. Resnični duhovniki pa jih prepoznajo, a jih dajo na distanco, ker se bojijo odziva posvetne župnijske skupnosti.

Ostalo si izluščite sami. A ne ocenjujte je napačno, še preden dobro pretehtate njene besede in zgled, ter opazite nezlomljivo ZVESTOBO Gospodu in sebi, askezo in ponižnost. Kdor od vas ima oko srca odprto, ga zunanji izgled ne bo varal. Videl bo, da je ves čas živela popolnoma samooskrbno, brez sekunde posedanja, a s popolnim zaupanjem v Gospoda. Vse življenje ji je le priprava na naslednje življenje. Hude stvari je doživela, tudi, kot je razumeti, posilstvo s strani še enega takega 'vernika', ki se je nekoč pridružil, in ko je to nekako preživela, se je ponovno zavezala k čistosti.

Gospod svojim iskrenim daruje samega sebe. In ker je bil On sam zemeljski poraženec, tudi mi ne moremo biti zmagovalci. V resnici pa je, navidezno poražen, zmagal nad svetom in njega temo, ter nam odprl Vrata Domov. Ta Vrata so On sam, Jezus Kristus.

Tale pisun, ki tole piše, se tudi vse bolj uči te Jezusove Poti, in vsak svetni neuspeh hvaležno zlaga v shrambo Gospodove ubogosti. Ta shramba je namenjena iskrenim na Poti Domov, ostalim vernikom pa Gospod odpira shrambo Božjega obilja, da jih teši, kot otročka s sladko dudo. Večina vernikov sveta, kristjanov tudi, si želi IN-IN, kar pomeni, malo Boga in malo mesa; malo živalskih užitkov in malo svetniškosti. Če jim tega ne zagotoviš, te zahrbtno napadejo. Ker se duhovščina teh napadov seveda boji, saj so smrtonosni, se jim je raje prilagodila, in prav rada suho meso reže, vince pije, ohceti obhaja in na izlete hodi gledat vinske kleti, pa še kakega posušenega svetnika krsto. To je OK, je neka pobožnost, s stališča Kristusovega Evangelija pa je taka vera pravzaprav greh. In da se zaščiti, se spravi na aktualne apostole. Vendar - lahko jih tudi ubije, a njih čiste duše ne more ubiti nič, ker Gospod skrbi zanje in jih željno pričakuje v nebesih. Ker so sprejeli zemeljski poraz in ubogost, jih čaka nebeška slava in obilje Gospodovega objema.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Gospod!

V čem je razlika med religijo in osebnim služenjem Gospodu z Ljubeznijo? Religija uči: malo greha ne škodi, če daš Boga na prvo mesto (kar sploh ni mogoče), ter: ignoriraj, preganjaj ali po potrebi ubij svojega svetnika! Pot Evangelija in post-Evangelija, ki je Ljubezen z Gospodom in služenje, pa pravi: bojuj se proti svojemu grehu brez kompromisa, ter služi svetim! Zato ti dve poti že od samega začetka nista za skupaj. Ena je le začetek, druga pa je končni korak in Odrešenje.

Agafija pravi, da bodo kmalu vsi ljudje mikročipirani. To bo znak prihoda Apokalipse, ki ji bo sledil drugi Jezusov prihod. Pravi, da prihaja čas mučencev ljudi prave vere. Zanimivo, da sem enako napoved za Cerkev napisal nekaj tednov nazaj tudi sam. Ljudi že začenjajo mikročipirati, v službah. Živali pa so že itak tako označene. Čas prihaja torej, a ker je tudi čas Gospodov - veselimo se ljudje!

Nespodobni dokumentarec: 

Še drugi linki, KLIKNI.

PS: Slovenci pa menda že prodajamo kremo za sklepe, pod imenom Agafije Likove?

35. Z Bogom na naši strani …?

 Ko prebereš, klikni za song

23.7.17, ned.

Kratke čivke? OK, a potem je preveč prostih interpretacij in je treba pisati obširne komentarje. Kakorkoli, z veseljem …

Mm - Majda Magda - ima rada Joan. Pa sem našel še eno pesem, jo poslušal, in proti koncu jokal kot dež. Upam, da razumete angleško ali vam kdo prevede. Pesem opisuje razne vsem znane žalostne čase človeštva, vojne, vedno pa na koncu namigne, da je bilo vse to sprejemljivo, ''ker je bil Gospod na naši strani''. Govori torej o naši nezvestobi Gospodu, in pesem je v bistvu presunljivo protestno-iskalna: ''Ne postavljaj vprašanj, ko je Bog na tvoji strani!'', in delaj zlo še naprej. Pesem proti koncu reče (prosto po Jonovih rimah):

Mnogo dolgih let

sem razmišljala vsak dan

da je Jezus Kristus

s poljubom bil izdan.

Ne morem določati za vas

odločiti se morate sami:

ali je Juda Iškarjot imel

Boga na svoji strani?

Zdaj ko odhajam,

utrujena sem kot hudič;

zmede, ki čutim jo v sebi

opisati ne more prav nič;

v glavi zvenijo besede

in se stresajo mi vse po tleh:

če Bog res na naši je strani

nove vojne preprečil bo greh.

Pretresljiva pesem, to pa zato, ker opisuje duha zelo iskrenega ISKALCA, (''Mnogo dolgih let sem razmišljala …'', od iskanja utrujena do konca …), ki pa nikoli ni srečal Božjega služabnika, ki bi mu vse te dvome odstranil v nekaj minutah. Ker se to kristjanu današnjice ne zgodi, umira v hudem dvomu, prelagajoč na Gospoda nekaj, za kar Gospod ni odgovoren, in istočasno ne pozna namena tega 'Atilovega biča' Zemlje, ki nas šiba - Kristusu v naročje.

Če je Gospod res na naši strani, te stvari zelo dobro razumemo in so nam v spodbudo k iskrenejšemu postavljanju prvih korakov za hojo za Kristusom. Gospod pa je na naši strani TAKOJ, ko se mu POPOLNOMA PREDAMO.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Gospod!

34. Evangelij za telebane in svetnike

splet 

22.7.17, sob.

Predolgi teksti, prevroče? Bi radi samo po čivk? OK:

Če bi Evangelij stisnili v eno samo besedo - besedo, ki opisuje najvzvišenejšo lastnost duše, lastnost, ki ji ni nič enakega na tem in onem svetu, bi zakričali:

ZVESTOOOOBAAA !!!

Dober čivk?

Ps: Kdor je kdaj prešuštvoval, tako ali drugače, zdaj pa je 'krščanski', naj se umakne v samoto, in pogleda, globoko, globoko v svojo dušo krščeno: našel bo nekaj črnega kosmatega, in če se ne zjoka nad tem, kot da gleda film, da je to nekdo drug NEKOMU delal, potem Poti z Jezusom NE BO DOSEGEL. Kajti tista smet bo vedno znova in znova iskala dve hiši, dve osebi, dve možnosti, dva učitelja - in: Boga + mamona.

Tudi tvoje srce je razklano. Na dvoje, na troje. 

33. Potovanje grehov iz osebe na osebo

 slika Prim. novice

21.7.17, pet.

Ta tema zahteva vztrajen in podroben študij

Skušam čimkrajše pisati, a je težko potem kaj povedati, če pa bo le en stavek, ne bo nihče razumel, vsak se pa kregal.

Mnogi med vami, ki ste verni, radi molite za druge, mislite nanje in jim želite pomagati. Zdaj bom opisal, kaj se takrat dogaja, če nisi zares USIDRAN V GOSPODU, kar pomeni, da imaš z Njim prebujeno Ljubezen.

Dušno breme je mrak na duši, ki prihaja iz grešnega = čisto običajnega posvetnega (družinskega) življenja. Dva primera, na hitro: Možak je vedno zbolel, ko je z žalostjo mislil na umrle znance iz okolice ali svojega življenja. Povedal sem mu, da so bili vsi ljudje precej grešni, in ko se ti takole smili, se zgodi to: NJEGOVI GREHI GREDO K TEBI. Z duhovnim vidom se dušni dolg zelo dobro vidi, in to je prvo, poleg moči namena, kar je treba pri duši pogledati. Kdor moli kar vsevprek za vse trpeče, ni pa nenehno evharistiran v Ljubezni z Gospodom - v osebnem odnosu z Njim, potem ko se mu Gospod osebno razodene - BO VEČ ALI MANJ SAM PLAČEVAL DUŠNI DOLG DRUGEGA, PLUS SVOJEGA. Zato je že od pamtiveka rečeno, da dobri ljudje umirajo zgodaj.

Drugi primer: pozvoni, in 'namala' se soseda ali dve prijateljici, in ženske se zaklepetajo ob kavi ter cigaretah. Ali pa tako store v službi. Moški pa prav tako, ali pa za šankom. Takrat se debatrira 'svašta', in dušno breme se preklada z enega na drugega, kot da bi ga 's fračo streljal'. Najhuje jo odnese tisti, ki je malo bolj sočuten - vse to dobi, in nese domov. Verni kristjan misli, da bo že Bog vse to odvzel, a žal se mnoge muke potem začno v njegovi družini.

Pa še tretji primer: sočutni zdravnik, zdravilec ali duhovnik sam zboli, ali pa njegova družina, bližnji.  

Tudi pri Božjih ljudeh se nekaj zgodi, a ni enaka stvar: ker so oni polni Gospodove Luči, Božjega zasluženja, ne pa dušnega bremena, so 'v plusu'. Zato po Gospodu nevtralizirajo dušne dolgove tistih, s katerimi so si srčno naklonjeni.

Prav zaradi tega nenehno ponavljam, da je najvažnejše, da si v družbi Božjega človeka (lahko tudi v duhu, če si iskren iskalec), če želiš najti Pot Domov in živeti v Miru. Kajti z njim je veliko Gospodove Vode Življenja. 

No, pri Božjih ljudeh pa se zgodi tole (četudi izganjalci hudiča govorijo, da to ni res, a če tako govorijo so le pol-znalci in posledično nevede zavedeni in oblegani od hudih duhov):

Že sama prisotnost Božjega služabnika v dušah, ki so obsedene ali hudo oblegane od hudih duhov, izzove nelagodje, nemir. To se vidi zelo jasno, če služabnik usmeri pozornost na koga. Recimo preko spleta ali v trgovini, mimogrede in nehote. Hudi duh se hudo vznemiri in se želi potuhniti. Če po spletu okoliščin pride do večjega stika, recimo pogovora ali konflikta, se lahko zgodi, da se hudi duh razodene in besno napade. To vidimo vsak dan kjerkoli. Tretja stopnja je, da je lahko hudi duh v tem kontaktu izgnan: oseba se umiri in ji odleže, hudi duh pa nori, ker nima več 'doma', ZATO VEDNO NAJPREJ PRIDE K POVZROČITELJU. Ta pa je lahko nevedni molivec, če je res dobro molil, oziroma Gospodov služabnik. Če ne more napasti njiju, napade njuno družino, bližnje. In če ti bližnji niso naklonjeni Gospodu oziroma služabniku, lahko pride do zelo neprijetnih stvari. Enako se zgodi, če nekdo moli za drugega, sam pa ni dobro usidran v Gospodu: nanj pride tako dušni dolg osebe, kot eventualni hudi duh. Nekateri brihtni izganjalci to zanikajo, s tem pa dokazujejo nepoznavanje mističnih svetnikov krščanske Cerkve in njih izkušenj. Tudi sveta Favstina Kowalska opisuje dejstvo, da so izgnani duhovi zelooo besni na povzročitelja in ga skušajo napasti. Tega napada se reši le svetniška oseba; navadni duhovnik ali človek pa ne.

Kdor želi kot Kristus odjemati grehe in težave, četudi s prošnjo ali v Njegovem Imenu; komur se svet hudo smili - ta mora pred tem postati Božji služabnik, kar pomeni, da se mu Gospod (zaradi Ljubezni do Gospoda) razodene osebno in se poznata iz srca v srce.

Če tega ni, so duhovniki hudo obremenjeni z dušnimi dolgovi ljudi, marsikak izganjalec hudiča pa je nevede oblegan in našepetavan od hudih duhov. To se jasno vidi na teh dušah. Enako se jim dogaja, ko mladiči prihajajo iz semenišč, naučeni, da 'v vsakem človeku vidijo Kristusa'. Kar pa je zmoten pristop, če si šele trejerazredni služabnik, kajti to je karakteristika prvorazrednih, svetniških Služabnikov. Pa še v tem primeru je Resnica povsem obratna:

V vsakem človeku in vsakem živem bitju je Božja iskra Življenja, zato lahko v vsakem bitju vidimo Kristusa. S tem pa ne pomeni, da je vsako bitje Kristus. Kristus je le v njem, kot seme Odrešenja za to dušo. A ta oseba ni noben Kristus. Milijoni posvečenih pa v ljudeh skušajo prepoznati Kristusa, kar je vzrok za vegetiranje Cerkva, za propad sveta, za kopičenje greha in dolgov in za prevlado hudih duhov. Drugo Božjo zapoved so dali na prvo mesto, Prvo (o Ljubiti Boga z vsem, kar si), pa pozabili. To pa je pot v spodnje vice, in ne Evangelij.

Ter: če je vsak človek v stiski že kar Kristus, so to tudi živali, saj ljudje in živali živimo enako, če ne iščemo Boga. Tiste živali, ki jih vsak dan pridno žvečite s svojih krožnikov. Je to potem res lahko resnični Evangelij?

Bodi torej previden: ne odrešuj ljudi in sveta preden nisi sam odrešen, ampak mu le fizično pomagaj, a Gospod mora biti vedno prvi in edini. Najprej dve uri dnevno Ljubi Jezusa, potem pa eno uro pomagaj sosedu. Pomagati brez da bi bili pred tem napolnjeni z vagoni Milosti, pa je, kot da bi slepi slepega reševal iz gore - oba ZAGOTOVO PADETA.

Ker vse to vsak vernik prej ali slej tudi sam začuti in zasluti, se UMAKNE v pozunanjenost: 'sočutni' duhovniki in zdravniki v resnici sploh niso sočutni, in verniki sploh niso res verni. Samo na zunaj se kažejo, kajti če so res iskreni, se takoj dušni dolg sveta zruši nanje, to pa ni luštno. Posledično imamo izjemen kup psevdo-duhovščine, kvazi teologije, lažne Ljubezni, z vsem skupaj pa prefrigano upravljajo hudi duhovi. Zaradi tega so nenehne vojne in teče kri: najprej v klavnicah, potem pa, po zakonu karme, še v klavnicah ljudi: vojnah.

Reši se kdor se more. Evangelij ni k'r neki!!

Pa še: pomislite malo, ali je Jezus zares hodil naokoli in ozdravljal kogarkoli? Ni prerok Elija pomagal le eni vdovi, pa še ta ni bila Izraelovega rodu? Ni bil Jezus nejevoljen, ko se Ga je dotaknila bolna žena, med stotinami drugih revežev, mimo katerih je šel? A KO JE VIDEL NJENO VELIKO VERO, JO JE BIL VESEL, IN ODREŠIL JO JE BOLEZNI IN SVETA, ČE GA JE IMELA ODTLEJ POPOLNOMA RADA.

Išči torej znamenja, preden deluješ. Znamenja srca. To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Kristus!

32. Si tudi ti drhal?

20.7.17, čet. 

Ko sem bil še v začetni puberteti, sem na domačih policah našel tri debele stare knjige: Srbska trilogija, Sremska fronta. Nič natančnega se več ne spomnim, razen da je vame prišlo nekaj svežega, nekaj, kar je ostalo del moje osebe, ter da mi je oče omenil nekaj, o čemer bom danes pisal: psihologijo množice. Razložil mi je, da človek, ki se skrije v množico, ki ima neko smer delovanja, postane del te množice, pri tem pa 'čudežno' izgubi prejšnjega sebe in lahko postane zver.

Odtlej sem razumel, kako so lahko Jezusa po krivem obdolžili, lagali, vpili Nanj, Ga tepli, mučili in križali. Kasneje sem izvedel, da so enako storili z deset-tisoči ljudmi v Sloveniji: ob in po koncu vojne so jih brez sodbe zverinsko pobili. Večina morilcev je bila seveda pred tem krščenih, potem pa so jih prevzeli demoni.

Mnogo kasneje sem bral o standfordskem eksperimentu, kjer študente prostovoljce razdelijo na dve skupini: ena so zaporniki, druga pa pazniki. In potem se čudimo, kako zelo kruti in zlobni so postali 'pazniki' do svojih sošolcev. Podoben eksperiment se je dogajal, ko so prostovoljcem dali v roko ročico za dvigovanje električne napetosti, ter jim po zvočniku predvajali kričanje nekoga, ki je bil v drugem prostoru pripet na žice. In glej, bili so tipi, ki so ročico navili do skrajnosti, kjer je pisalo: smrt. Seveda je tisti na oni strani muko le igral, a dobili smo sliko o psihi 'dobrih ljudi' okoli sebe.

V šoli in vojski je bilo enako: če je bil kak revček na razpolago, so se neki spravili nanj - brez meja. Takrat sem vedno posredoval, in z nemalo trme, diplomacije in pa sprejemanjem hudih pretenj, rešil mučene. Dvakrat pa sem kar fizično obračunal z glavnim – no, bil je dovolj le psihični bum in po en sam udarec.

Zadnjič je bil na TV D. Brown, ki je nek strašni 'čarovnik' in psihik. Teh stvari ne gledam, a kdaj pa kdaj naletim. Kar sem videl me je nenehno odganjalo od ekrana, a nekaj mi je govorilo, naj počakam do konca. Z velikim gnusom sem se prisilil, in splačalo se je. Zbral je celo dvorano ljudi, mladih, dali so si pol-maske na obraze ter postali brezimna množica. Potem je predstavil fanta, ki ga je prenesel naokoli, in ta ni vedel, da ga nenehno in povsod snemajo. Sodelujoči so imeli vedno na razpolago, da za fanta določijo nekaj dobrega, prijaznega, ali pa nekaj nesramnega, neprijetnega ali groznega. Glasovali so z 'daljinci'. Ne bom vsega opisoval, a kar so se odločili, so prikriti igralci na terenih potem fantu tudi naredili, folk pa se je krohotal. In, seveda, večina je vedno izglasovala najbolj podlo možnost. To so bile podlosti izven vse morale, od lažnih obtožb, lažne kraje v trgovini, policijskega pridržanja, vdor v fantovo stanovanje, razmetavanja stanovanja in razbijanja televizorja … Le konec je bil lažen: avto ni podrl fanta, ampak kaskaderja. Potem so vsi v dvorani utihnili, sneli so maske, Derren pa jim je razložil, da so navadna drhal. Bili so poparjeni, negibni in osupli. Spoznali so, da so človeški gnoji.

Seveda je bilo med njimi pri vsaki izbiri od 15 do 40% tistih, ki so bili proti grdim stvarem, a množica je prevladala, ti pa so ostali tiho: nihče ni vstal in rekel: »F… off, kaj pa počnete, idioti pokvarjeni?«

Torej, kdor je proti, a je tiho, prav tako spada v drhal. Spomnimo se, kakšna drhal so postali Celjani, ko so skozi Celje peljali ljudi na Teharje in potem na morišča: kričali so, brcali in pljuvali po njih, četudi žrtve niso bile sojene. Tega je bilo po vsej državi veliko - in vsi v drhali so bili krščeni, z neizbrisnim znamenjem - seveda pa to niso bili več kristjani.

Imamo politika, katerega je zadelo že 160 kazenskih ovadb, a ni nobena uspela na sodišču, pa je vendarle nekaj časa po krivici prebil v zaporu. Medijska in politična stihija proti njemu je dosegla, da so ga črtili celo inteligentni kristjani, ter zapustili mnogi prejšnji podporniki. Le malokdo mu je stopil v bran. Posledica tega so bile lažne volitve in zdaj imamo na oblasti pač tako vlado. Posledice pa hudo čuti tudi krščanski rod in Cerkev, ki se je v drugi fazi prav tako delno obrnila proti pomladni opciji in mnogi so volili brezbožne ali hinavsko-verne, ki so brezmoralni ali celo nemoralni. In zdaj imamo posledice.

Kaj dogaja? Dogaja psihologija množice, kjer večina prevlada, ter uživa v trpljenju njihovih žrtev. To je ena zelo temna stran človekove psihe. Seveda so v tej drhali ljudje, ki se ne strinjajo, a če tega nestrinjanja ne pokažejo, ampak so tiho, so drhal tudi sami. In ta drhal, pa naj je verna ali neverna, je ubijala svetnike, mučenike, nedolžne in Gospoda Jezusa.

Že res, da včasih sploh ni pametno lulati proti burji, bolje je biti tiho, a svoje nestrinjanje se lahko izvede drugače: z informiranjem o stanju ali s skritimi zapisi, ki kasneje postanejo pričevanja, in podobno.

Božji človek, ki širi novico o Jezusovi slavi in Milosti, bo rado ostal sam, ker bodo celo podporniki utihnili ob prvem vetru. Na to mora biti pripravljen, kajti vedeti mora, da je človek, kljub Božji iskri v sebi, tej Iskri v glavnem uporen, zato je po svoji naravi žival, oziroma slabši od živali, je demonski.

Nekajkrat v življenju sem naletel na situacije, ko se je skupina razposajenih spravila na kakšnega revčka, invalida. Sprva šaljenje, je postalo laganje, zavajanje, peklenski načrt; potem pa se je začela vesela izvedba, ki je ni in ni hotelo biti konca. Takrat sem vedno posegel v dogajanje, z vso možno silo in taktiko, in vedno je prišlo do konflikta, potem pa so popustili. Jasno mi je, da če bi bil takrat v dvorani, kamor so pripeljali svetega Grozdeta, bi na koncu končal skupaj z njim - kako lepo in srečno! Če pa bi bil malo starejši, bi vso situacijo na skrivnem natančno popisal, z vsemi udeleženci skupaj, in ob priložnosti objavil. Zato ne morem razumeti, da mnogi, tudi krščeni, molčijo do lastnega groba, in s tem dodajo skalo na grobove mučenih. Oziroma ne storijo nič, ko se drhal spravi na pravičnega. Kdorkoli tako naredi, zaradi kateregakoli vzroka, je del drhali, ki je ubila Gospoda. Si tudi ti?

31. Včerajšnja molitev ob 20h

slika splet

19.7.17, sre.

Včasih vas bežno povabim na večerno skupno molitev od 20h do 21h. Le redko kdo se je sprva priključil. Zdaj je že malo bolje. In vidim, da se priključi tudi nekaj duš, ki so tiste posebne karizme, ki se ji duhovništvo reče. Vse to 'vidim' seveda le v duhu, in lahko zamahnete z roko, da pač fantaziram. Nekaj pa lahko ocenite sami:

V kakšnem stanju duše je neka duša, se najbolje vidi zgodaj zjutraj, zvečer, v času nedelje, v času praznikov, dopustov. Takrat, ko jo 'zalotimo' brez neke maske, ali pa prav sredi Božjih opravkov. No, včeraj sem kakšnih 20 min čez osmo prenehal z OBIČAJNO molitvijo in malo 'pogledal naokoli'. 'Videl' sem tiste, ki tukaj komentirate ali ste, v najrazličnejših stanjih duha. Najbolj so hecni trije: H., mm. in T., ki molijo (če sploh) v svetu umetnih nebes, kateri izvira iz ego-misli, kako zelo fletno je tole zdaj v Jezusu! Bom enkrat to lestvico stanj duha objavil, če jo že sami ne poznate, da se bomo bolje razumeli. Stranske padle duše so bile v svetu prepirljivih demonov ali še nižje: živali ali lačnih duhov. Ti seveda niso molili z nami, ker niso pokorni, ampak samouspešni. Nad mejo, ki kaže na neko spodobnost na Poti je bila sicer mm, a za 1 mm. Malo dlje v trdni veri je bila babica. M. pa je itak kot je treba, le neka stiska jo žuli. Tudi kak klerik, ki je prišel zraven, so bili komaj kaj dlje od mm. Imam občutek, da mm ne moli tam na vikendu, ampak le misli na nas?? Srce jo rešuje, a tako se ne pride zelo daleč.

Kakorkoli, to je bilo mimogrede. Zato sem začel 'moliti' v tišini in bližini Gospoda. Tam nekje je bila edino M. Pet minut pred koncem molitve sem vse še enkrat pogledal: vsi, razen padlih, so bili vsaj po eno stopnjo višje. Kaj se je zgodilo?

Ponoči sem imel sanje, ko je prišla sveta, in rekla za neko osebo: »Prebila se je.« Vprašal sem: »Kako - prebila??« Mislil sem na to: sama? Sveta mi pokaže Gospoda, in vidim Njegovo kri. Gospod je plačal s svojo krvjo. Le kako to, sem pomislil? »Ker si mislil nanjo in je ona mislila nate, ti pa si molil PRI Gospodu.«

Vidite, tako to gre: NI KRŠČANSTVA, če se naša duša z naklonjenostjo ne pridruži napredni duši, ta pa se pridružuje sveti duši oziroma Gospodu osebno. Tu je krščanstvo, tudi katolištvo, POGRNILO NA VSEJ ČRTI. Kako se boš priključil naprednejši duši na Poti, če si pa že sam popoln, eno z Jezusom Kristusom?? Morda pa si že Bog osebno? Ta hudičevi napuh krščencev, Cerkve dela umazane, duše pa pogublja. Je tako težko biti malo ponižen in pokoren v lastni revščini, in se nehati perjiti in napihovati, ter se pridružiti kakšnemu revčku, Gospodovi ničli, ki pa je gorčični semenček? Ja, to je težko za 90% krščenih, zato je enako, kot da ne bi nikoli bili. Krščeni. Njihove duše so enake demonskim in nikjer na njih ni videti 'neizbrisnega znamenja'. To znamenje namreč zažari le v Ljubezni, ki je duhovna, kar pomeni, da ni niti trohice materialnih poželenj več.

Ko sem bil še mladec, sem bral o tem, kako se po starem učijo japonskega lokostrelstva (Eugen Herrigel, Zen v umetnosti lokostrelstva). Prva leta streljajo v tarčo z razdalje dveh metrov! V čem je štos? Gre se za NENAMERNO izpustitev tetive loka s puščico. Podzavestno, a ob pravem trenutku. Za tak dosežek človek potrebuje morda 5- do 10.000 ponovitev - to vem iz drugih veščin. No, Nemec Herrigel se je mučil s tem in svojim egom leta dolgo, opisal pa je dogodek, ko mu ni šlo več, in je mimo prišel učitelj (ki je na veliki razdalji lahko ustrelil puščico v puščico, pa še v mraku, če se prav spominjam), vzel njegov lok v roke, ga napel, spustil, in mu ga vrnil. Odtlej je bil isti lok popolnoma drugačen: imel je duha v sebi.

Potem sem nekaj let tudi sam živel v Vzhodnem templju in živel v zelo zahtevni askezi in služenju. Veliko smo sedeli v tišini. A opazil sem, da če pride zraven sedet še učitelj, je odtlej nekaj tednov vse drugače. Tako to gre, in brez tega ni krščanstva. Krščanstvo ni v cerkvah in brezosebnih žegnanjih, ampak v PRISOTNOSTI in naklonjenem ODNOSU z naprednejšo dušo, katera že služi Gospodu z Ljubeznijo. Take duše bi morali biti vsaj škofje, kot apostoli današnjice, a če sami niso sedeli in molili s svetim, jim preboj v višino nikakor ne more uspeti. Zato je moja misel veliko namenjena prav njim - če oni niso svetniški, je vse le farsa. Potem pa se jim človek približa, a doživi bližino velikega hladilnika v megamarketu. Tudi prav, tudi prav, Gospod ni vsiljiv …

No, odtlej sem vedno in nenehno enako doživljal kjerkoli: če sem samo svoj stari avto peljal k mehaniku, pa je ta naredil poskusno vožnjo – in avto je bil nekaj mesecev povsem drugačen. Ali pa je stara teta prišla in pokazala, kako se mesi kruh - odtlej je bilo vse lahko in uspešno. Gre se torej za duha, namero, neko energijo s točno določeno karizmo.

Tisti, ki ste vsaj malo dovzetni, boste odslej te stvari opažali tudi sami. Vedno govorim, da si (brez hudičeve krščene zavisti) najdite napredno dušo, ter se ji pridružite. Talentirane duše se lahko takšnim dušam približajo v duhu, začetniki pa potrebujejo takšno osebo v mesu.

To je, kar zmore dati tale Jonek; piše in moli tako. Vse ostalo je na drugih; če v tej puščavi ne najdete kaj boljšega, se lahko pridružite, v duhu. Kajti če moli verni, in se mu pridružiš, dobiš plačilo vernega; če moli prerok, in se mu pridružiš, dobiš plačilo preroka; če moli Božji, in se mu pridružiš, dobiš plačilo Božjega. In če moli pol-verni, in se mu pridružiš, dobiš plačilo pol-vernega; če pa moli demonski vernik in se mu pridružiš, dobiš plačilo tahudih. Vse je SAMO V TEM, V KAKŠNI DRUŽBI SE NAHAJAŠ. To pa je odvisno od tebe samega, karme, kajti prevaranti najdejo prevarante, lažni najdejo lažne, iskalci svetosti pa najdejo svete, kar je enako, kot najti Gospoda osebno.

To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Mili Kristus!

PS: obstajajo razne vrste molitev, odvisno od zrelosti duše. O tem kdaj drugič. Vsekakor pa mora naša molitev zadeti tarčo: služenje Gospodu z Ljubeznijo. Če tega ne dosežemo, je naše življenje, trpljenje in filozofiranje popolnoma ZAMAN.  

30. Pogovor o …

Relikvija sv. Favstine; mala koščica

17.7.17, pon. 

Danes nisem mislil čivkati, kajti včerajšnja nedelja, dan za počitek, se je obrnila, zaradi zahtev narave, v precej naporno - tako da danes le volja telo okoli priganja, kar je nujnega storiti.

Mm je mnoge napisala, pa dobre. Bom neke stvari izluščil ter kakšno rekel.

… Rada pa bi rekla to, da si ti eno (ali stotisoč) štengo nad njimi (duhovniki), ker oni morajo ljudi naučiti najprej biti človek, hoooo kje je šele Božji človek.

Biti človek, pa je čisto malo več kot biti żival----če pa dobro pomislimo je današnji človek SLABŠI, veliko manj človeški kot żivali. Tu bi lahko kar novo temo odprli...

Tole, kdo je koliko nad kom, ta meritev, to je tvoja stvar (le kako lahko črva meriš kot visokega???); glede trditve, da je treba ljudi šele naučiti, biti ljudje, pa imaš prav. Nekoč sem si kar precej želel delati v kaki komuni za pomoč odvisnikom ipd., a sem spoznal, da res ni moje delo, učiti ljudi umiti se, pospraviti za seboj in reči hvala. Zato sem to raje učil otroke, so-vojake in so-menihe, ki so mi pač prišli v bližino. Vendar; kako jih bo pa duhovnik učil, če morda še sam ni tak? In: je duhovnik torej le karitas? Ne vem, nimam zmožnosti odgovorov na vse te zapletenosti, ker sam živim povsem drugače. Nekoč sem prijateljeval z po svetu znanim akademikom in dohtarjem nekih znanosti in poetom. Pa mi je dejal: Nič, kar ni neobhodno! Tako sta z ženo živela, in tako sem odslej živel tudi sam. Tudi kuhinjo pobeliti 60 let ni potrebno, če ni grozno nujno, sem videl pri njiju. Živela sta skrajno skromno, a bila vedno vedra, prijatelja in gostoljubna. No, jaz gostoljuben nisem več, ker mi je res preveč časa pokradlo gostiti ljudi-živali, oziroma nižje od živali, kot praviš. Kogar ne zanima Gospod in Pot, mu bom le kakšno rano obvezal, ga pobral ali ga urgentno nakrmil, pa adijo. Komur ni mar za lastno dušo, tudi meni ni hudo mar zanj, čeprav mi je v srcu mar za vsakogar, a kaj naj to revše s takimi, ki so si timer naravnali na nekaj stoletij??? Za popolne iskalce pa tudi umrem. Takšno življenje je zelo preprosto in brez vsakršnih dilem in dvomov. In ja, mnogo je psov, ki so bolj človeški od ljudi. To je dejstvo.

Mogoče pa je karma taka, da morajo plačevati za stanovske prednike, tudi tiste vrste pokristjanjevalcev, ki so želeli Evangelij širiti s krvjo. Strašne stvari so uporabljali za širjenje vere ... enkrat je treba plačati. O, pa saj jim ne privoščim, Bog ne daj, vendar karmično kolo pride enkrat spet do tiste točke ...

Tvoje razmišljanje je popolna resnica. Karmi se ni moč izogniti, ker je to zamrznjeno in odmrznjeno čustvo, tega pa izniči samo popolna absorbiranost v Ljubezen do Gospoda. Kristjan v svojem napuhu pogosto misli, da zanj ni karme, potem pa dvomi, ali bo prišel v nebesa ali ne?? Kje je tu kaj logike? A tista dejanja in klanja in ropanja, se zdaj valijo nazaj iz Afrike, Bližnjega Vzhoda, kmalu pa tudi iz Daljnega. Gospodu ni mar, če so kdo kristjani, če pa niso gorečni. Če nismo gorečni, nas čakajo le zemeljski zakoni karme (posledice dejanj), ki pa so prav tako Njegovi zakoni, le da skoznje Bog deluje POSREDNO, ne osebno.

Sv.Praphupad je govoril o SUPERIOR MANu, Jezus je pokazal krajšnjico do tja, nobenemu pa ni dovoljen ustop nanjo, če ni najprej A MEN (je ratalo po naključju amen).

Haha, res, amen. Nisem čisto prepričan, kdo je pokazal krajšnico, ko pa Prabhupada zdaj kristjanom kaže, kako se sploh Gospoda Ljubi in se Mu služi z Ljubeznijo, in kako zelo je Gospodovo sveto Ime sveto in Najvišje. Krščanstvo bo za sprejetje tega Evangelija rabilo 200 let, kar ni veliko. Po drugi strani pa lahko tudi Prabhupadovi potomci, če jim bi lahko to rekli, v Cerkvi najdejo življenjepise izjemnih svetnikov krščanstva, ki so bili čista Ljubezen z Gospodom. Npr. Franšišek, Favstina, mala Rezika - že jokam, samo ko ta imena pišem … Kristjani pa se od njih lahko naučimo znanosti RAZVOJA TE LJUBEZNI, kajti naši lastni svetniki niso kaj dosti znanja za seboj pustili, ker so bolj kot ne skozi lastne muke prišli do te Ljubezni. Zdaj pa so Cerkev in Hare Krišna v nekakšnem 'odbojnem klinču', kot da bi drug drugega nekaj demonizirali, a jaz pravim, da sta v ISTI VELIKI NEREŠLJIVI KAŠI. Kajti Ljubezni se ne da igrati, IN JE EDINA STVAR V DUHOVNOSTI, KI SE JE NE DA UKRASTI IN PRETVARJATI. Eno je sveti Frančišek, drugo pa so kristjani. Eno je sveti Prabhupada, drugo pa bhakte. Uresničenje Učenja o Ljubezni z Bogom ni ustvarjeno z navešenjem posebnih oblek, posebnim poklekvanjem in lepim duhovnim govorom in popevanjem. Bistveno je stanje duše, dušo pa Božji ljudje takoj vidijo, kakšna je v resnici. Kdor pa ne vidi, naj meri po tem kriteriju svete Favstine Kowalske (na tem blogu pa smo že imeli eno izkušnjo):

»Satanu uspe hliniti ponižnost, toda ne zna igrati pokorščine, in prav tu se razgalijo njegove zahrbtne zvijače.«

Mnogi verniki se približajo kot ponižni, ob prvem nasvetu ali spodbudi ali napotku ali ukazu, pa začno jeguljati kot kača, ki ji na rep stopiš. Istočasno začno oddajati obupno tesnobo, ki je drugačna od tesnobe zmedenega začetnika, ker je demonska. Takšne stvari Jezusov učenec hitro začuti, če pa jih ne začuti, NI UČENEC. In tale ničvredni Jona je vse to videl tako pri enih kot pri drugih, lovi pa tudi nekatere od vas tukaj, a stvar je videti, da gre na bolje. Pokorščina pomeni enostavno z veseljem storiti kak namig, ki ga dobiš od drugega, ki ima čisto srce, kaj šele storiti natančno po navodilih - vodnika ali Gospoda osebno, in je zapisano tudi v Svetem pismu.

Aja, dobila knjigo F.Kowalske DNEVNIK.

Sem se kar prestrašila kako debela je.

Povedala sem tašči o tem, pa je rekla, da ve zanjo in, da so lani v cerkvi celo otrokom delili neko brošuro v zvezi z njo, zraven pa je bil še košček njenega oblačila. Zanimivo …

Tistemu koščku se reče relikvija. Blagor se jim. Sicer pa kupi vse knjige, ki govorijo njej, ker vsaka doda še kaj drugega. Vsekakor nabavi tudi tisto, ki sem jo zadnjič omenil. Kdor dela tako, je pokoren Ljubezni do svetnikov, iz teh knjig pa se bo mnooogo naučil o Ljubezni do Boga. Kajti, resnično, resnično povem vam:

Nobena literatura ni svetejša od tiste, ki opisuje Ljubezen do Boga, Pot k Ljubezni do Njega, ter primere svetnikov in svetih, kako so Jo živeli in uresničili. Tudi Sveto Pismo se temu ne more približati. Sveto pismo je bolj na grobo pisano, za razvoj duhovne Ljubezni, pa so najvišja pisanja tistih in o tistih, ki so ta Ljubezen postali, in so zdaj Jezusovi osebni spremljevalci v nebesih, na veke vekov, amen.

Kdor je samo malo začutil aromo Ljubezni z Gospodom, ne more brati domala ničesar več, kot le o Ljubezni z Gospodom. To je pokazatelj Božjih duš. In prav nič se ne bojijo debeline teh knjig, četudi so škilavi ali slepi: bolj so debele, večja je njih sreča.

29. Trije nivoji duš in Nov začetek Cerkve

slika splet

16.7.17, ned. 

Imam občutek, da želim mnogo zbasati v današnji čivk, zato bolj po telegrafsko. Babica je napisala: 

Jona ti pa res vidiš v srce, povedal si mi tisto kar sem že nekako čutila sedaj pa vem........... BOGLONAJ!

Tudi tvoje razmišljanje o duhovništvu je posebno in zanimivo. Res so duhovniki ubogi, če so preveč Božji, jih ljudje ne sprejemajo, če so bolj človeški, pa Bogu ni všeč. Za povrhu pa še občutek, da nimajo nobenega uspeha pri delu, saj so cerkve vedno bolj prazne.

Sledilce Gospoda se že tisoče let deli v tri razrede:

Tretjerazredni so tisti verniki, ki imajo vero, se je pa ne držijo preveč dosledno in je tudi ne znajo zagovarjati. Če jo zagovarjajo, v glavnem samo nekaj zavračajo, prvorazredne pa preganjajo, ker nič ne razumejo.  

Drugorazredni so tisti, ki svet razkoljejo na dobro-slabo in v neki meri že spodobno zagovarjajo Nauk s tem, da vedo navedke iz svetih Božjih spisov, ter živijo zgledno. Njihova vera je trdna, gorečna, zato le redkokdaj padejo.

Prvorazredni pa so povsem Božji Ljudje: v vseh bitjih vidijo Očetovo iskro, zato vse sprejemajo z enako Ljubeznijo. Precej so tiho, saj jih itak nihče ne bi razumel. In zdaj, pozor: če prvorazredni Gospodov služabnik pridiga svetu, MORA PRED TEM SESTOPITI V DRUGORAZREDNEGA, sicer bo pri oznanjevanju NEUSPEŠEN. 

Prav tako pa je neuspešen tretjerazredni služabnik, ker nima dovolj Znanja in ne živi svetniško.

Tudi Gospod Jezus, Bog v podobi Odrešenika, je ZAIGRAL drugorazredno vlogo, in karal hinavce in farizeje, da je lahko učil tiste, ki so Ga sledili. Tudi tale Njegov resnično črvivi in ničvredni Jona poudarja, da ljudje nismo enako zapisani pri Gospodu, da je Božji strah nujen, ter da so na svetu tako Kajni kot Abeli, in tako bo do konca sveta. Ker če prvorazredni Služabnik pričuje prvorazredno, vzgoji samo barabe in demone, kajti preveč je ljubeče potrpežljiv z njimi, saj jih vidi kot Božje otroke. Zato je Samuelov vzgojitelj duhovnik Eli sicer vzgojil svetega preroka, a njegova sinova sta bila ničvredni barabi, in tudi svetega Samuela otroka sta bili barabi. In tudi v našem času so bili sveti Božji služabniki, njih potomci pa so demonski. Zakaj? Ker so sveti očetje preveč prvorazredno pridigali oziroma niso bili drugorazredno ZAHTEVNI do svoje zalege. Pozabili so na ljubečno Sirahovo palico, ukrojeno po sinovi riti in hrbtu.

Nov začetek Cerkve

Iz te razpredelnice služabnikov lahko vidimo, da je naša Cerkev tudi zato šibka, ker nima dovolj drugorazrednih služabnikov, kaj šele Božjih ljudi, ki bi sestopili v drugorazredne. Večina duhovščine je namreč globoko TRETJERAZREDNE: imajo vero, ki pa je precej posvetna, in tudi sami so neodrešeni. To je zato, ker so se predolgo družili s svetom (slaba družba!), namesto s svetimi. Zaradi tega so že Cerkveni duhovni voditelji v STRAHOVITEM DUHOVNEM NEZNANJU: kljub neizmernim doktoratom teologij, so popolnoma nevedni glede Prve Božje zapovedi o Ljubezni s Kristusom. Celo papež Frančišek ne zna o tem povedati nič, razen enega stavka na leto. In brat Yun tudi ne, ker sta oba služabnika v VERI, LJUBEZEN z Gospodom pa je čisto drugo in končno stanje. Zato lahko zaključimo, da so Cerkve dandanes predvsem posvetne in tretjerazredni pričevalci. Nimajo stika s PRVOKATEGORNIKI: Božjimi ljudmi, svetimi in svetniki. TO JE DEJSTVO.

Ljubi duhovniki in škofje, ne jezite se na tega Jono zaradi teh besed, ker le sprejetje teh besed lahko rešuje ta strašni zaplet. Če pogledamo kakšen kader dandanes prihaja iz bogoslovja, vidimo, da je vse to res: že res, da popolnoma obvladajo teološko lingvistiko, a ker je teologija sama v sebi škrbasta, je škrbasta tudi Cerkev.

Kdo je srce Cerkve, razen seveda Kristusa? To je svetniško meništvo. Da dobite sliko, se spomnite samo svetega Janeza Krstnika: puščavnik, v eni cunji, asketski, prvorazreden, ki sestopi in vpije drugostopenjski Nauk ljudstvu, poln Božjega ognja. Vsi kasnejši puščavniki in menihi so poskus približka temu idealu. Janez Krstnik je bil Božje seme, saj je iz njega prišel Kristus, in Odrešil svet za tiste, ki želijo biti Odrešeni.

Nov začetek Cerkve je torej tak, kot ga kdo v Cerkvi že sluti. Recimo Branko Cestnik je blognil, v dneh obupa, da bi kar nekam odšel, npr. v neko velemesto v Galileji (????!!!!????), ter tam začel na novo, z eno malo grupo. To je dobra ideja, a ima hudo napako: tretjerazredni razglaševalec bo bedno propadel v takem poskusu, ker ga bodo demoni opetnajstili in požrli. NAJPREJ MORA ITI V UK K PRVORAZREDNEMU Božjemu služabniku, in šele ko ga ta potrdi, je pripravljen na Nov začetek.

Cerkev ne bo nikoli izničena, dokler bo ta svet. A bo morala iti nazaj v čase apostolstva: en prvorazrednik, ki govori kot drugorazrednik, okoli njega pa majhna skupina, v kakšnem kevdru. To je seme Božje Poti za Zemljo.

In, mimogrede: na misel mi je zdajle kapnilo, da je tale blog pravzaprav en tak skriti kevderček, kjer se zbira 'majhna čreda' in posluša Živi Nauk, in kdor bo vztrajen, bo že na Zemlji gledal Gospoda po 100x na dan, in v večnost. Tale naš blogec je seme in 'mušter' nove Cerkve. Zato je naloga Cerkve, da IZPOPOLNI svoje duhovno Znanje, v uku pri svetnikih, ker je zdaj preveč okužena s svetom. Samo prvokategorniki, ki govorijo kot drugorazredniki, lahko rešujejo duše, pa še to ne masovno, ampak eno po eno. Saj se tudi rojevamo eden po eden in umiramo eden po eden. Masovnemu odreševanju pa je v tem času odklenkalo, kot je bilo tudi v času, ko je Jezusovo sveto stopalo gladilo tisti kamen v stopnici h Getsemaniju. 

Pa naj sliši, kdor ima ušesa. Ker kdor jih ima, bo Odrešen. To je Kristusov Evangelij.