42. Salomonov bacil in raketa na glavi

slika splet

2.8.17, sre.

Spet sem napisal 40. namesto 41. čivk tam v 'reklami'. Nekaj me številke hecajo …

V prvem blogu Jona gre v Ninive (link zgoraj pod naslovno sliko), sem večkrat pisal o razliki med Božjim OBILJEM in Božjo UBOGOSTJO. Obilja si želijo vsa bitja, ubogost pa očisti dušo in ji omogoči prebujanje Ljubezni z Gospodom. Vsi svetniki so na koncu padli v ubogost, v rano srca in poraz v svetu, enako kot Jezus, ko je bil kot človek: vsa upanja v posvetnost in njega 'užitke' nam morajo umreti, in šele potem lahko začnemo resnično Ljubiti Gospoda, kar je naša EDINA naloga - druge nimamo.

Vsaka duhovna združba, pa naj je to religija, Cerkev, nek kult ali sekta, pa vse do vaškega duhovnega društva, si želi OBILJA, rasti in vsaj malo razkošja. To je pač naravno, a žal gre narava ravno v obratni smeri kot Pot Domov, kot hoja s Kristusom.

In tako opažamo v Cerkvah, kultih in sektah vedno enak sindrom, ki bi ga lahko imenovali 'Salamonov bacil'. Salamon je bil Božji izbranec, slavljen po modrosti, ki jo je dobil v dar, druga polovica njegovega življenja pa je bolj bedna in se je po Cerkvah prav nič ne slavi, pa bi bilo dobro. Pravzaprav bi morali samo na ta padec opozarjati. Namreč, Salomon je postal spolno zasvojen, pohoten do skrajnosti, pa še megaloman. Posledično je TAKOJ izgubil predanost do Boga, s tem pa tudi vso sposojeno modrost. Končna posledica je bil razpad njegovega kraljestva. Zdaj pa si ta sindrom oglejmo pobliže v današnjem času.

Ko sem bil otrok, sem imel slikanico z zgodbo o nekakšnih hrčkih, ki se ob določenih letih hudo namnožijo. Takrat se zberejo v ogromne trume po sto-tisoče osebkov, odidejo družno do oceana in odplavajo - v smrt. To me je kot otroka zelo pretresalo. A je bil le še en prikaz 'Salomonovega bacila'.

Potem sem nekaj religij kar dobro preštudiral, tudi sodeloval, in opazil enak program: perjiti se in večati, dokler hudič preko padlih naslednikov ne uniči domala vsega. Spoznal sem, da je velika napaka, ko si duhovni voditelj na glavo postavi 'raketo', tisti turn, se obleče v brokat ali pozlatnino, v roke vzame super palico ali rep, ter se pusti voziti v limuzini iz ene prepleskane in nakičene fare v drugo.

Takrat se začne propad, takrat Salomonov bacil useka vso populacijo tiste verske združbe. Kajti vsakdo si želi obilja, zato je podzavestno ZAVISTEN učitelju v pozlati, ali pač če samo sedi na decimeter višjem stolčku. Jezus Gospod, ki je Kristus, Odrešenik, je to vedel in dobro svetoval svojim mladim purmanom, česa naj se držijo, in so se najbrž držali, njih nasledniki pa vse manj in manj. Dejal jim je (Janez 13.12-17):

Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi Me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej Jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem Jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Če to veste, blagor vam, če boste to delali!

A tega ne dela NIHČE v Cerkvi: vsi so nalepotičeni in zlato-operjeni, bolj, kot je bil Jezus kdajkoli. Njega na križ obesijo in v levi kot cerkve dajo, pa na britof, sebe pa ovesijo z znamenji velikih svetosti.

Tudi moj prvi duhovni učitelj, razsvetljena oseba, ki je imel tam preko status tukajšnjega škofa ali celo nadškofa, in je z nami živel skromno kot mi, si je navesil vse vrste obredja in dal 'raketo' na glavo, ko smo gostili podpornike templja, saj navadni ljudje ne sledijo, če jih duhovna avtoriteta sprejme v sfucani vrtni obleki. Pa vendar, preroki in mnogi svetniki so ostali v pokrpanih cunjah tudi takrat. Ker so živeli sila skromno, so imeli sila majhne potrebe in niso bili odvisni od darov bogatih. Zanesli so se na Gospoda. Če pa je Cerkev pre-odvisna od darov, ker je pre-dimenzionirana in razkošna tako v trebuhih, avtomobilih, fasadah in orglanju, se z ljudmi razvije POSLOVNI, ne pa duhovni odnos. Takrat škofje hodijo kriminalce čakat in se jim priklanjat ter z njimi posedati na prireditvah, takrat duhovniki zabluzijo in takrat farani zbezljajo: vsi si želijo krščanske časti in obilja, zato padejo v nemilostne zakone Zemlje, ker niso več pod Gospodovo osebno zaščito. Odtlej večinoma samo še tarnajo, kakšna krivica se jim godi, in kako je bilo včasih lepo, ko je 50.000 romarjev naenkrat prišlo na Kum k sveti Neži, in so tisoče litrov vina spili in vlak volov pojedli, tri pa so še porodile tam.

No, to je bil začetek konca. Ker greh se pravzaprav začne, ko si nekdo na glavo posadi raketo. Raketa na glavi je znak OBILJA in je Salomonov bacil, ki oznanja začetek propada.

 Tudi to je nekako Jezusov Evangelij. Hvala Tebi Gospod.  

41. 'Sveta' greznica sveta

slika splet

31.7.17, pon.

Da se ne bi kdo po nemarnem napenjal: tale Jona bo tole napisal iz Ljubezni do Cerkve! Vse ostale sodbe o spodnjem pisanju bi bile od hudega duha.

Oče Amorth, rešitelj izganjanja hudiča v katoliški Cerkvi, pravi, da hudič skuša vsakogar, najbolj pa tiste na vrhu: v politiki, športu, predvsem pa v Cerkvi. Video (na 60 sek.):

Že smo brali našega duhovnika J. Turineka, ki je šel v Pariz, da bi pomagal tamkajšnji slovenski skupnosti, naletel pa je na homo-'gadje gnezdo'. In jih dobil po prstih, pa tudi ob vrnitvi domov je bila sveta Slovenska katoliška Cerkev z njim precej špičasta. Zdaj je kar nekaj utihnil glede Cerkve, se mi zdi.

Vsak dan nas medsebojno neodvisni viri novic bombardirajo s svinjarijami, zločini, ki jih izvajajo Cerkveni ali celo vatikanski najvišji predstavniki. Te novice so tako skrajno gnusne, da jim slovenski vernik težko verjame, in če bi jih tukaj naštel, bi me obtožili, da sovražim Cerkev, ter da me je hudi duh ujel. Pa ne sovražim Cerkve, rad jo imam, me je pa Gospodov Duh obiskal, zato se mi gnusijo zločini njenih predstavnikov.

Tudi dobri papež Frančišek ima hude probleme: sam nastavlja ljudi, ki se kasneje pokažejo kot nekaj nedoumljivo pokvarjenega. Ali ima papež sploh odprto oko srca, to je Božje oko? Ne vidi duš? Je zato tako zgrešil glede Međugorja, ki ga ignorira in se celo posmehuje, da sveta Marija ne pozna na uro? Kako ne pozna, saj se je tudi drugim vidcem mnogokrat vnaprej napovedala? Se gre tu samo za finančno zavist drugih romarskih velecentrov, kot je npr. Fatima? Kdo ve, ni mogoče vedeti.

Tu si preberite nekaj novejših ocvirkov glede stanja v Rimu - "Še nikoli ni bilo slabše":

https://www.domovina.je/papez-francisek-in-homoseksualni-lobi-v-vatikanu-se-nikoli-ni-bilo-slabse/

Ne sodi!! Ne sodi!!, bodo vpili, a ljudje vendarle sodijo, in otroke ne dajo več krstiti kaj šele k verouku. In resnično, resnično, povem vam, kako sodi Bog in kako sodi ljudstvo že tisoče let:

Ko vidijo duhovnika z veliko osebne lastnine,

ko vidijo, da je skrivaško grešen (pederastija, pedofilija, prešuštvo, pohlep, kraja, laganje …),

potem gre vsakomur takoj na bruhanje. In pameten človek se raje sam preda Gospodu, kdor pa še ni čisto zrel za ta korak, obdrži stik s Cerkvijo, a jo da na pametno distanco: hodi gledat Gospoda, poslušat Njegovo Besedo, darovat prispevke - vse ostalo pa prepusti Cerkvi. Ki je bila še 20 let nazaj skrajno ohola in napihnjena. Tudi neumna. Kajti - tako mi poročajo ljudje 's terena' - vsakršno delovanje v Cerkvi v zelo kratkem času prinaša veliko trpljenja, ker znajo verniki drug drugemu početi stvari, kot so jih redovne sestre počele sveti Favstini Kowalski: velike zlobnosti.

Kdo lahko vse to razume? Zla ni mogoče razumeti. Tudi če so v tem zlu neke specialne karizme, jih ni mogoče razumeti. Zato jasnovidni pogledajo duše. In ko na njih vidijo trdo temo in smrad, jim je vse jasno. Jasno postane, da ima oče Amorth prav: satan je prišel v vse institucije, še prav posebej pa v religije. Rešitev je samo ena, in ta bedni Jona jo nenehno govori: škofje morajo biti vsi svetniški, tudi za ceno lastne smrti med lastnimi verniki. Za njimi pa potem duhovniki.

Le kako bo duhovnik v kopalkah, ves nakremljen; ali pa s prevelikim dragim avtom; ali pa z nenehnim brskanjem po telefonu - bil na poti svetosti? Če kdo misli, da je to mogoče, je iluzionist. Najhuje pri vsem skupaj pa je, da opažam, da se niti duhovnikom še sanja ne, kaj sploh pomeni biti duhovnik. Jezus Gospod je sveti Brigiti Švedski, so-zavetnici Evrope, takole dejal za vse pokvarjene, podle in zločinske duhovnike (knjiga Nebeška razodetja); izpisal bom le nekaj stavkov. Večkrat natančno preberite, še posebej, če ste duhovniki:

-Izdali so Me tisti, ki jedo Moj kruh.

-Tako zdaj delajo proti Meni duhovniki, ki so Moji izdajalci.

-Jaz sem tako kot nevesta ali ženin pripravljen izpolniti vso njihovo voljo, oni pa Me izdajo.

-Njihova srca postanejo Zame in za vse dobro tako mlačna in hladna, da se ne morejo nikoli ogreti ali spet dvigniti k Moji Ljubezni.

-Tako Me torej varajo, ko se kažejo spodobne, pa to niso.

-Glej, takšni duhovniki NISO Moji duhovniki, ampak so res pravi izdajalci, ker Me prodajajo, kot Juda, in Me varajo. Opazujem pogane in Jude, a slabših od teh duhovnikov ne vidim, kajti ti so v enakem grehu, kot je povzročil Luciferjev padec.

-Tako bom preklel duhovnike, ne iz besa ali hudobne volje, temveč zaradi pravice.

-Zato bodi prekleto vse, kar jemljejo posvetnega v svojo korist, kajti ne slavijo svojega Boga in Stvarnika, ki jim je to podaril. Prekleta bodita hrana in pijača, ki gresta v njihova usta, ter hranita njihova telesa za hrano črvom, in njihove duše za pekel. Prekleto bodi njihovo telo, ki bo znova vstalo v peklu, da bi večno gorelo. Prekleta bodite njihova leta, v katerih so živeli nekoristno. Preklet bodi tisti čas, ki se zanje začne v peklu, in se ne bo nikoli končal. Preklete bodite njihove oči, s katero so gledali nebesno Luč. Prekleta bodite njihova ušesa, s katerimi so slišali Moje besede, za katere jim ni bilo mar. Preklet bodi njihov okus, s katerim so okusili Moje darove. Preklet bodi njihov tip, s katerim so se Me dotikali. Preklet bodi njihov voh, s katerim so zaznavali zemeljske sladkosti, medtem ko so pozabili Name, ki Sem milejši od vsega drugega …

Potem Gospod vsa ta čutila pokvarjenih duhovnikov prekolne še enkrat, po vrsti, tokrat v obratnem pomenu: ker ne bodo zaznavali Njega in Njegovih darov, ampak hudiča in njegove darove. Današnja Cerkev sicer uči domala zastonjsko Odrešenje za vse verne, a Gospod pravi povsem drugače:

Zato v svoji Resnici PRISEGAM, da če umrejo tako in v takem grešnem stanju, kot so zdaj, jih Moja Ljubezen ali Moja krepost ne bosta nikoli zaobjela, temveč bodo zapadli obsodbi brez konca.

Teh Njegovih opozoril je veliko. Reče:

-Tako zdaj ti PREKLEMANSKI  duhovniki ravnajo z Menoj.

-Kajti duhovniki, ki bi morali biti Moji, so leni, ko Mi je treba izkazati čast; nepotrpežljivi, ko bi morali kaj prestati zaradi Mene; pretirano veseli in nikoli zadovoljni s tem, kar so dobili …

-Tako v tem času ravnajo duhovniki proti Meni. Darujejo mi kadilo, govorijo in pridigajo lepe besede, vendar za SVOJO čast in zato, da bi bili deležni posvetnih dobrin, ne pa iz Ljubezni do Mene.

-Darujejo Mi kadilo, toda ni Mi v zadovoljstvo, saj tega ne delajo Zame, ampak zase. 

-S poslušnostjo in z voljo poklekajo predme, vendar zaradi svojih želja, saj hočejo dobiti posvetne sladkosti. Kličejo, a Moja ušesa tega ne slišijo, kajti ne kličejo v ponižnosti in s pravim namenom.

Nadalje takšne duhovnike enači z: roparskimi volkovi, tatovi, neumnimi in nepravičnimi osli, nečistimi prostitutkami, umazanci in odvratneži … Večkrat jim reče: ''ti prekleti duhovniki''.  

Gospod je Ljubezen, od kod potem to preklinjanje nezvestih barab? Vsakdo s svojo nezvestobo sam sebi prikliče prekletstvo nase, kajti služi prekletemu, to je hudiču. Gospod torej Sam osebno ne stori tega, ampak DOPUSTI, da jim satan daruje darove, za katere so prosili. To je še en dokaz Gospodove velike dobrote.

Slava Tebi Gospod!

40. En biser in čolni

30.7.17, ned. 

Najprej se opravičujem, ker sem se zmotil pri oštevilčenju prejšnjih blogov (tri ali štiri št. sem preskočil), zato bo tisti, ki je že komentiral 42. čivk, moral malo počakati, da ga šele napišem :)) .

Današnja Božja Beseda med drugim pravi:

Tisti čas je rekel Jezus množicam: "Nebeško Kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal VSE, kar je imel, da je kupil tisto njivo.

Nebeško Kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda VSE, kar ima, da ga lahko kupi."

Luka 5,11 pa pravi:

In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili VSE in šli za Njim.

Vsakogar se Evangelij dotakne ali celo 'prime' na nekem zanj posebnem mestu, če pa pogledamo s srcem, vidimo vsepolno prilik, ki pa vse govorijo ENAKO:

Pusti VSE in hodi za Njim.

Danes bi pojasnili tole: "POTEGNILI ČOLNA NA KOPNO". Ta del je zelo pomemben za družinske ljudi, oziroma vse, ki so še vezani v ta svet do takšne mere, da ne zmorejo Gospoda slediti v tisti meri, ki začne omogočati molitev, ki je v globini srca, in ki prinaša Mir, Spoznanje, Služenje in Prijateljstvo z Jezusom.

Če bi bili škofje resnično glavni glasniki Svetega Duha, kot govori teorija, bi vsakomur, ki bi se jim približal, klicali: Pusti vse, in pojdi za Gospodom! Seveda potem ne bi bili škofje, ampak osameli in preganjani puščavniki. Ker pa imajo tudi sami največkrat po več src v prsih, tega ne glasijo, Cerkve pa venijo oziroma se praznijo. Sledijo obupni poskusi, kot je npr. 'sinoda mladih', kar pa ne bo prineslo želenega rezultata, kajti potem bi morali imeti tudi sinodo muslimanskih migrantov in beguncev, sinodo ateistov, sinodo pijancev, sinodo kriminalcev, sinodo LGBT in navsezadnje tudi sinodo prostitutk - vsem je treba dati priložnost, da vodijo svojo lastno sinodo, in povedo svoj glas, mar ne? No, Evangelij dela obratno: ON glasi veselo Oznanilo. Drugi pa POSLUŠAMO, ker ne vemo - nič. Pot Domov v Nebeško Kraljestvo se začne s POSLUŠANJEM svetih Božjih ljudi, ki govorijo in razlagajo in živijo Božjo Besedo. In s spoštljivim spraševanjem.

No, to je bilo mimogrede. Kakorkoli, slabi čas. Najbolje, da vsak iskreni najprej za svojo dušo poskrbi, šele potem bo lahko za druge. Za dušo pa je poskrbljeno, KO SREČA GOSPODA IZ SRCA V SRCE.

K čolnom smo šli; novopečeni Jezusovi učenci niso pustili čolnov v vodi, in odšli z Njim. Niti jih niso le privezali in odšli za Njim. Ampak so jih potegnili na kopno, kar pomeni KONEC ribištva rib, in začetek evangelijskega ribištva. Kaj to pomeni za vas?

To pomeni, da če imaš neodrasle otroke ali karkoli živega, kar je odvisno od tebe, in si zato vezan na kalkulacije ter odnose sveta, moraš najprej te stvari do konca opraviti, potem pa se 'ves in scela' vreči na Jezusovo Pot. Do takrat pa poskušati, poskušati, poskušati, in ČAKATI, tudi v okviru matere Cerkve. Dokler ne moreš svojih čolnov potegniti na kopno (kjer so odslej popolnoma neuporabni) in v srcu pustiti vse, ter iti za Njim, do takrat je dobro, da se držiš vsaj Cerkve, kot se dete materinega krila.

Ko pa glede Nebeškega Kraljestva misliš smrtno resno, pa moraš prodati VSE, kar imaš, in tisti denar zapraviti za vozno karto v nebesa. Oziroma najprej do duhovnega vodnika (kateri je v Ljubezni z Gospodom), ki pa ga je treba POSLUŠATI. Jezus v drugi zgoraj citirani priliki reče, da iskreni iskalec, ko sliši za Biser, ki je Gospod, proda VSE, da si omogoči imeti ta Biser. V prvi priliki pa pove, da enako stori človek, ki najde zaklad: pusti VSE svoje parcele in si kupi tisto, na kateri je skriti Zaklad, ki je Gospod.

To je pravzaprav vse, kar je Kristusovega Evangelija. Kajti kdor stori tako, si je storil seme Božjega Kraljestva.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi sveti Rešenik!

39. Norost našega uma in rešitev

Naš um, preden se loti duhovne askeze

28.7.17, pet.

M. je napisala:

… ki hodijo pred oči še dolgo potem, ko jih ni več zraven. Takrat je tudi molitev omledna, kot bi nekaj polzelo čez prste, nisi pri stvari in potem se še vse ostalo lahko pokvari. 

Govori o VTISIH, ki ostajajo v umu. Naš um je namreč v resnici norec. Je en pokvarjen pujs. Narejen je tako, da nas muči in nam še dušo ugonobi. Zato potrebuje posebno prevzgojo, ki se ji reče duhovna askeza. Askeza le telesa ni nič: kot da bi volu rogove porezali, mu rep pokošatili, uzdo in sedlo nadeli; in ga hoteli v konja spremeniti - od znotraj je še vedno vol. Začeti moramo pri umu. Zemeljski um deluje preko svojih treh glavnih sestavin: VOLJE, RAZUMA in ČUSTEV.

Um je komandna soba, naših pet čutov pa so terenski kamermani, ki vse slike pošiljajo na ekrane našega uma. In ker ima um skrivno ime Želja, si zaželi v glavnem vse, kar vidi le za nekaj trenutkov. Vse hoče imeti. Bolj ko je gladko, dišeče, sladko, ljubkasto; ali pa bolj ko je močno, zobato, ostro, divje; ali pa bolj ko je udobno, toplo, razgledno, sončno in lagodno - bolj brezkompromisno si tega želi. In ko teh stvari ne dobi, postane jezen, prestrašen in tesnoben. Pa žalosten. Tako živijo vsa živa bitja, s telesom ali brez, ki so pozabila, da smo v resnici Gospodovi ljubeči služabniki in prijatelji.

Zato je prva naloga imetnika teh čutov, da čutom ne dovoli, da bi zijali v svet in snemali karkoli pride pred kamero. To je prva faza duhovne SAMODISCIPLINE: ogradi se in ne draži čutov, ker bo um postal kot zadrogiran. Potreben je torej nekak samostan.

Ko so čuti v nekakšnem samostanu, čemur se nenehno upirajo, spoznamo, da je naš um še vedno, kako bi rekel - prasec. Četudi smo v samostanu, smo še vedno ENAKI kot psi in prašiči: zavistni, pohotni, jezni, prestrašeni in tesnobni. Pa še lažnivi. Prešuštni. Zato se moramo resneje lotiti tega hinavskega kriminalca - ni dovolj le svete zaobljube in blagoslove sprejeti, se v mondure odeti in na glavo dati krožniček ali celo raketo. Tako se lahko tudi osla napravi, pa mu ne pomaga. Nam tudi ne. Zato imamo celo kakšne visoke predstojnike, ki so praktično kriminalci.

Rešitev

Rešitev je skrajno preprosta, ni pa skrajno lahka. Veliko ljudi misli, da jih bo Jezus Gospod rešil po nekih čudežnih ovinkih, medtem ko bodo kot truplo plavali v reki smeti. Ne ne, Gospod rešuje po tem, da mi nenehno Ljubeče mislimo Nanj! In Mu želimo Služiti. Če ne mislimo Nanj nenehno, PAČ NISMO NOBENI KRISTJANI. Ko pa ljubeče mislimo Nanj, smo v trenutku že Odrešeni, ne glede na zunanjo situacijo. V tem je treba nenehno iskreno vztrajati. To je Pot. In zato je najpomembnejša lastnost duše ISKRENOST. Kar pomeni nenehno misliti le na Gospoda. In Ga klicati. Apd 2,21:

         

In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo Ime, bo rešen.

Kdor pa Ga bo klical z Ljubeznijo, ter delal po Njegovih svetih ukazih, bo tudi Odrešen, ne le rešen. Kajti, Janez 14,23:

         

Če Me kdo Ljubi, se bo držal Moje Besede, in Moj Oče ga bo Ljubil.

Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Kdor dela tako, da svojo voljo, razum in čustva usmeri h Kristusu, si pozdravi svoj um, ker um postopoma postane transcendenten, popolnoma poduhovljen. Takrat si ŽELI samo še Gospoda in Gospodu Služiti. Vse ostalo je zanj puščava. Kameram ukaže samo še o Gospodu slike in zvoke pošiljati. Nima še drugega in tretjega veselja, hobija. Če pa ga ima, je to le privesek, neko orodje v pomoč glavni karizmi. Ima le eno srce, srce za Gospoda. Takšen um dušo varno pripelje Domov in trpljenje se konča za vedno.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Zvesti!

38. Znamenja zveri. In o sodbah

26.7.17, sre.

Dva dni ali koliko nazaj sem napisal:

Agafija pravi, da bodo kmalu vsi ljudje mikročipirani. To bo znak prihoda Apokalipse, ki ji bo sledil drugi Jezusov prihod. Pravi, da prihaja čas mučencev ljudi prave vere. Zanimivo, da sem enako napoved za Cerkev napisal nekaj tednov nazaj tudi sam. Ljudi že začenjajo mikročipirati, v službah. Živali pa so že itak tako označene.

No, včeraj pa smo se že lahko 'razveselili' tegale:

http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/zaposleni-bodo-dobili-mikrocipe-za-odpiranje-vrat-in-prijavo-v-racunalnik/428445

In tudi tole so 'znamenja zveri', znamenja dokončnega razčlovečenja, kakršno lahko že sami opazite v zdravstvu, politiki, šolstvu … Vse je samo še ugodje, denar, mamon. Skupaj s kakšnim verskim ekonomskim inštitutom:

http://www.times.si/avto/morate-prebrati-tako-dramaticno-se-bo-zivljenje-spremenilo-v-20-letih--ba6132318c8ceda390c5206d968dea877b84c808.html

Zdaj pa še o sodbah

slika splet

Mnogokrat kak veren človek dvigne prst, in drugemu zapreti: Ne sodi!! Tako da je Gospod dejal, rečejo duhovniki. A poglejte, saj človek ne more biti kar slep, ali pač? Primeri:

- Nekaj se v kuhinji žge. Smrdi. Ne sodi! Tiho bodi in prepusti sodbo Gospodarju sobote!

- Ali pa se ozremo vstran in zagledamo, da je velika reka zelo umazana. Ne sodi!

- Ali pa nehote vidimo, da je neka ženska starejša, druga pa mlajša. Ne sodi!

- Ali pa vidimo, da kak duhovnik ni nič svetniški, ampak precej materialno navdahnjen. Ne sodi!

- Ali pa slišimo, da je kardinal vzel pol milijona evrov za obnovo svoje rezidence, ko pa so ga dobili, je bil tako 'dober', da je takoj lastnoročno izplačal 150.000 evrov. Od kod, bi se človek vprašal, a že zagrmi: Ne sodi!

- Ali pa visoki finančnik, obtožen pedofilije? Samo debelo pogledamo, in že pride odmev: Ne sodi!

In tako naprej. A tu se vendarle NE GRE ZA SODBE, ampak samo za dejstva, ki jih opazijo že čisti čuti otroka. Nekdo naredi krivico in ukrade denar, potem pa še laže: že osnovnošolec bo vedel, da je to baraba. To ne bo sodba. Če je oblačno, to ni sodba. Če smo Slovenci brez svetnikov, ker se nismo potrudili zanje in nam ni mar zanje, to ni sodba. Saj nihče ni sojen. Če duhovnik napiše, da ne pozna ne sebe ne Boga, in mi to ponovimo, to ni sodba. TO JE DEJSTVO. Če drug duhovnik napiše, da pekla ni, če pa je, je prazen, bo vsak spodoben kristjan vedel, da je to od hudega duha sodba, a to vedenje ne bo sodba, samo dejstvo. NIHČE NI SOJEN, sodil bo Sodnik. In če potem taista duša reče, da so Gospodova opozorila govorjenje 'napovedovalcev nesreče', lahko spoznamo njegov odnos do prerokov. A to ni sodba, to je samo opažanje. Nihče ne sodi. Vendar neverni in pol-verniki oziroma lažni verniki vpijejo enako: ''Ne sodi! Nihče nima pravice soditi!'' ''Na koncu sveta bo sodil Gospodar!'' A vi ga boste pa srali do takrat???

Vse tole precej smrdi po monizmu, po filozofiji ateistov, ki šele malo nosek vtikajo v duhovno meglo. Če se to zgodi kljub obilnemu študiju teologije, je zagotovo posredi hudi duh, ta pa govori z medenimi usti, v ozadju pa je skrajno zvijačen.

Kdor se je predal Gospodu, mu Gospod takoj podari tudi neomajen razum, ki na transcendentnem nivoju enostavno zaznava stvari takšne, kakršne so. To niso sodbe in to ni noben dosežek: dosti blizu temu je marsikak manjši otrok, ki še ni umazan od sveta in spola. Zato je Gospod dejal, da moramo postati kot otroci, če želimo priti k Njemu Domov. Otroci pa v hipu vedo, če je nekaj sladko ali grenko. Če jih nekdo ima rad ali se jih želi znebiti. Ne moreš jih nasračkati, da je grenko sladko - oni takoj vedo. To ni sodba, samo dejstvo je, ki ga čisti um zazna v delčku trenutka. Duhovne duše pa imajo prebujen tudi vid srca, in v hipu vidijo v srca. To seveda ni sodba, omahujoči posvečenci, ampak je samo ZAZNAVA. Zaznava brez kakršnekoli sodbe. Kajti sodba pripada 'Sinu človekovemu, ki je Gospodar sobote'.

On pa sodi VSAK HIP. Vsak hip sodi, kdo Ga Ljubi in kdo Ga le skubi.

Bodi torej normalen. Zaznavaj s čistim otroškim srcem, in ne boš se motil. A to bo motilo mnoge, ki za svoje duhovno pripovedništvo jemljejo denar in časti in ugodja. In tudi kruto sodijo, že dva tisoč let. Tudi danes. Sami sodijo, drugim pa prepovejo sodbo, ker je Gospodova. Pozabili so, kakšno sodbo jim pripravlja Gospod in so svetnice povedale po Njem.

A čas je tu. Gospodar njive bo izmetal kamenje. Ne bo luštno. Temu ni moč ubežati, ker je On Gospodar njive in časa, ne mi. Božji strah bo dobrodošel! In na koncu tudi: katakombe. In kdo je tega največ kriv? Tisti, ki jim je bilo največ dano, a so malo storili.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Jezus!

37. Razlaga Agafijinega življenja za telebane

25.7.17, tor. 

Najprej dve stvari: prvim bralcem posameznega dnevnega čivka se opravičujem zaradi kakšnih napak, ki se preko dneva popravijo, ko mi kdo sporoči. In drugo: obisk te naše revščine tukaj je kar stabilno močan, so dnevi, ko je do 150 obiskov dnevno. Seveda nekaj sami sodelujoči v komentarjih naklikamo, pa vendar, Božje seme je začelo kliti. Aleluja!

Včeraj me pokliče dokaj versko izobražen kristjan, da pokomentirava glede Agafije. Vprašal sem ga: ''Kaj si spoznal iz te zgodbe?'' Reče, da je videl, da je povsem predana Gospodu. Odgovorim, da je to opazil tudi petletni otrok. Reče, da ona vsak dan moli in živi v čistosti. Odgovorim, da je to tudi otrok zaznal. Reče, da je 70 let živela v divjini, od tega skoraj 30 brez pomoči drugih ljudi. Odgovorim, da je to tudi otroček povedal. No, drugega pa ni nič videl. Pa je tudi na teologiji nekoč posedal. Zaradi tega bom njeno življenje opisal skozi perspektivo Božjega načrta za Njegove zveste služabnike. Rad bi le čivkal, a potem je vse narobe pri sprejemanju. Sicer pa tudi Sveto pismo ni čivk. Čimbolj na kratko:

Leta 1936 je vojaška patrulja ubila brata Agafijinega očeta, zato je ta z družino izginil globoko v Sibirsko tajgo. Vse to je bil Božji načrt. Nenehno govorim, da Gospod popolnoma drugače dela s Svojimi predanimi dušami, kot z vsemi ostalimi, vključno z ohlapnimi kristjani. S prvimi dela OSEBNO, z drugimi pa POSREDNO, v glavnem preko zakonov Zemlje in karme. Prvim postopoma ODVZEMA, da imajo čas in prostor, da Ga sprejmejo v celoti; drugim pa DAJE posvetne stvari tudi v obilnejši meri od tiste, ki je najnujnejša. Takim odgovarja na njihove prošnje po zemeljskih ugodnostih, in če so verniki, tej veri rečemo pobožnost, kar pomeni živeti versko življenje in Boga prositi za zemeljska olajšanja in zmage, ne pa za Odrešenje.

S svojimi najpredanejšimi dušami dela torej drugače. Poglejmo si Agafijino družino. Ker so ostali zvesti stari veri, ki je dala velik poudarek na čistost, in niso sprejeli demonskih Cerkvenih reform (da so demonske izvemo po tem, da so neusmiljeno, do smrti, preganjali lastne vernike, ter da jih je uvedel klerik, ki je imel velike apetite po politični moči), so morali v beg. Skrili so se v odročne gozdove. In zdaj bomo naštudirali veliko Gospodovo Milost do njih.

Običajni človek in vernik bo dejal, da so doživljali samo hudo in zlo in muke in težave in smrti. Mi pa moramo stvari videti takšne, kot so v resnici:

1. Gospod jim je naklonil mir v gozdovih tajge, saj so tam spregledali, da je bila vmes druga svetovna vojna, v kateri sta Hitler in Stalin pobila nekaj deset milijonov Rusov.

2. V tem času je družina izpopolnila svojo zavezo z Gospodom in duše so dozorele.

3. Ko so sekire postale pretope celo za brušenje, in žage tudi, in ko so krožniki dobili luknje, je prišel helikopter geologov. Spet so vzpostavili stik s svetom in dobili nekaj dobrin, ter spoznali današnji svet.

4. Kmalu zatem je prišla bolezen, in vzela najprej tri otroke, potem pa še očeta. In že pred tem mati, da ni potrebovala gledati umiranja svojih otrok. Kako je Gospod dober! K sebi je vzel očiščene duše, in preprečil, da bi morda nehote padle nazaj v greh sveta, svetu pa je preprečil, da bi jih mučil. Svoj del naloge so opravili, dokončati jo mora Agafija.

5. Njo je pustil pri življenju s posebnim namenom. Pred tem jo je zaznamoval z boleznijo, ki ji je bila v nadaljnje zorenje duše, ter da jo je nekoliko zaščitil pred nadaljnjimi snubci.

6. V bližini ji je pustil enega geologa, ki je ostal, ''da bi pomagal ubogi Agafiji'', a ji je delal velike težave (dokler je bil še dvonog, je družini res pomagal pri delih), potem pa je zaradi gangrene izgubil nogo, in postal odvisen od njene pomoči. Ona je zdaj morala pomagati njemu, četudi ni bil starovernik, ampak običajen človek, tudi pohotnež. S tem je Gospod Agafiji dal samega sebe in jo oblikoval v svetniško kristjanko, njemu pa je dal priložnost za ponižnost.

7. Leta so minila, in svet je odkril Agafijo še enkrat. Božji načrt je uresničen: kot iz zmrzovalnika je potegnil svojo starovernico, in jo obudil za nas. Kot da bi od nekje odmrznil svetega Pavla ali kakega njegovega učenca, da ga vidimo, s kožo in kostmi.

8. Kdor ima oko srca vsaj malo odprto, ga njena pričujočnost spremeni. Še sam ne ve kako in zakaj in s čim. A ko pogleda njo, potem pa sebe, pri sebi vidi hudo pomanjkanje marsičesa, v njej pa vidi Magdaleno, Marto, Marije …

9. Ostroumni kristjan bi znal topoumno zaključiti, da je ženska živela kot žival, samo zase, apostoli in učenci pa so širili Evangelij po vsem svetu. Takšen neumen zaključek bi bil zelo zmoten: ne vidiš, da Agafija ZDAJ samo s svojo pojavnostjo širi Evangelij po vsem svetu? Klikni njeno ime na splet, pa ti bo morda odprlo oči.

Jasno je torej, da jo je Gospod ohranil ZA NAS. Njena družina pa je sodelovala pri tem. Gospod nam želi nekaj povedati, kajti takšna znamenja niso kar tako. Agafija Likova je bedno bitje za svet, a je veliko Gospodovo znamenje. Takšna znamenja niso le neki 'simboli' ali 'prispodobe', kot je govorica posvečenih ljudi, ampak so znamenja tako za nas osebno, kot so tudi znamenja sprememb časa. Agafija je brez dvoma Jezusovo gorčično seme.

Žal vsega tega večina vernih ne zazna, ko jo zagledajo. Namesto da v njej vidijo Božjega otroka, katerega je Nebeško Kraljestvo, gledajo črnino za njenimi nohti, ko je prišla z vrta, in sklenejo, da je to pretiravanje in da je pametnejša mera vere nekje v 'zlati sredini'. Takšni kalkulanti pa si zaslužijo le vice, ker sami vice pokajo. In ne vedo, da je vsa njena družina že nebesih.

Agafijina molitev pa je takšna:

Gospodin pomiluj, Gospodin pomiluj, Gospodin pomiluj ...

In res, Gospod se je brez dvoma vsak dan Usmili. Takšne so velike Milosti Najzvestejšega do svojih zvestih, in to je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Kristus!

36. Najzvestejši

24.7.17, pon.

Vse to pišem v slavo Milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa in Njegovih najzvestejših. Včeraj sem naletel na eno od poslednjih takih najzvestejših duš, na svetu, in se zjokal nekajkrat. Žal sem najprej naletel na dokumentarec hinavskih režiserjev, ki so poskrbeli za onečaščenje Agafije, Gospodove dekle, s tem, da so vpletli njenega soseda v tajgi, ki je leta dolgo napadal njeno čistost, in ker je bil vedno zavrnjen, je začel širiti govorice o krvoskrunstvu Agafijenega očeta s svojimi hčerami. Pozoren opazovalec lahko sam jasno opazi, kdo od njiju laže. Kdor pa lahko 'vidi duše', mu je jasno, da je Agafija, Gospodova beda, pravzaprav Njegovo sveto seme, ki se nenehno drži kljuke Vrat Božjega Kraljestva. Tudi posnetki njenega očeta in otrok lahko človeku z 'duhovnim vidom' potrdijo, da so bili resnični verniki. In ker se je oče zavedal nevarnosti krvoskrunstva, je svoja sinova, ko sta odrasla, poslal živet stran v tajgo, stran od svojih hčera. No, potem pa je bil tega greha lažno obdolžen sam. Satan je vedno pri roki.

Ker je življenje v tajgi skrajno naporno in nevarno, zlasti pozimi včasih zmanjka hrane, je mati družine leta 1961 gladovala do smrti, da je prihranila hrano za svoje otroke. Agafija običajno jé enkrat na dan. Pred medvedi in volkovi se brani s pokanjem puške v zrak.

V 17. stol. je patriarh Ruske Cerkve Nikon nenadoma uvedel radikalne spremembe. In si, po prepričanju  Agafije, postlal v peklu. Postal je večji celo od carja, na koncu pa ga je Cerkev zavrgla in ga ponižala v navadnega meniha. Reforme pa je, z jekleno roko, obdržala (???). Posledica reform je bilo preganjanje t.i. 'starovernikov', kristjanov, ki so živeli v asketskem duhu Jezusovih apostolov. Vse so jih pobili, v spregi s kasnejšim komunizmom. Ostanek je zbežal v odročne tajge. Agafija Likova je ena zadnjih od njih. Že preko 27 let živi pravzaprav sama. Takrat so ji umrli bratje in sestra, nedolgo zatem, ko so jih po 40h letih osame odkrili geologi. Najbrž niso imeli imunosti na 'zahodne' bolezni; začelo se je s kašljanjem in končalo s smrtmi. Omenja se pljučnica. Oče je umrl kasneje. Tudi Agafija je skoraj podlegla, a je preživela, vendar ji je počasi začel rasti tumor, ki ga ima še sedaj.

Agafija z očetom

Nenehno je bila napadana njena čistost, s strani prišlekov. A se je borila za ohranitev svoje zaobljube k čistosti, saj ni hotela svoje duše uničiti z druženjem z nevernimi ali bolno-vernimi. Tako je njen rod živel že stoletja. Recitira psalme, moli in ima izjemno trdno vero v hojo za Kristusom. Čeprav živi odročno, so ji znane pogube sveta. Npr., ko je prvič videla televizijo, je v trenutku zaznala, da je to poguba za iskrenega vernika. Včasih ji zdajšnji obiskovalci podarijo hrano iz trgovine, a je ne sprejme, če je na njej listek s kodo. Pravi, da je to 'znamenje zveri'. Če malo globlje pomislimo, nam postane jasno, da je to res, ker satan je mamon, mamon pa je denar in razvrat zaradi njega.

Njena Pot Domov ni pobožnjakarsko IN-IN religijska, ampak je, bi človek ocenil, resnični Evangelij prvoapostolov, kar pomeni služiti Gospodu v VERI, ne pa še v Ljubezni. A kakor sem v nekem blogu razložil, postane vera, ko je res enosrčna in obsekana vsega posvetno/krščanskega hinavstva - postane duhovna Ljubezen s Kristusom. Moč za tako življenje človeku daje trdo življenje v osami in naravi.

Moram reči, da me ta ženska zelo spominja na neko osebo, ki je mene rešila v mladosti. Skupna lastnost jima je tako preprostost, askeza, odklanjanje vsega poželjivega, dobrota do soljudi in umik pred njimi. Ter nenehna misel in molitev h Križanemu. Ljudje takšnih duš ne razumejo in jih radi zasmehujejo in preganjajo. Preganjajo jih tudi topoumni duhovniki, ki so le preoblečeni karmiji. Resnični duhovniki pa jih prepoznajo, a jih dajo na distanco, ker se bojijo odziva posvetne župnijske skupnosti.

Ostalo si izluščite sami. A ne ocenjujte je napačno, še preden dobro pretehtate njene besede in zgled, ter opazite nezlomljivo ZVESTOBO Gospodu in sebi, askezo in ponižnost. Kdor od vas ima oko srca odprto, ga zunanji izgled ne bo varal. Videl bo, da je ves čas živela popolnoma samooskrbno, brez sekunde posedanja, a s popolnim zaupanjem v Gospoda. Vse življenje ji je le priprava na naslednje življenje. Hude stvari je doživela, tudi, kot je razumeti, posilstvo s strani še enega takega 'vernika', ki se je nekoč pridružil, in ko je to nekako preživela, se je ponovno zavezala k čistosti.

Gospod svojim iskrenim daruje samega sebe. In ker je bil On sam zemeljski poraženec, tudi mi ne moremo biti zmagovalci. V resnici pa je, navidezno poražen, zmagal nad svetom in njega temo, ter nam odprl Vrata Domov. Ta Vrata so On sam, Jezus Kristus.

Tale pisun, ki tole piše, se tudi vse bolj uči te Jezusove Poti, in vsak svetni neuspeh hvaležno zlaga v shrambo Gospodove ubogosti. Ta shramba je namenjena iskrenim na Poti Domov, ostalim vernikom pa Gospod odpira shrambo Božjega obilja, da jih teši, kot otročka s sladko dudo. Večina vernikov sveta, kristjanov tudi, si želi IN-IN, kar pomeni, malo Boga in malo mesa; malo živalskih užitkov in malo svetniškosti. Če jim tega ne zagotoviš, te zahrbtno napadejo. Ker se duhovščina teh napadov seveda boji, saj so smrtonosni, se jim je raje prilagodila, in prav rada suho meso reže, vince pije, ohceti obhaja in na izlete hodi gledat vinske kleti, pa še kakega posušenega svetnika krsto. To je OK, je neka pobožnost, s stališča Kristusovega Evangelija pa je taka vera pravzaprav greh. In da se zaščiti, se spravi na aktualne apostole. Vendar - lahko jih tudi ubije, a njih čiste duše ne more ubiti nič, ker Gospod skrbi zanje in jih željno pričakuje v nebesih. Ker so sprejeli zemeljski poraz in ubogost, jih čaka nebeška slava in obilje Gospodovega objema.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Gospod!

V čem je razlika med religijo in osebnim služenjem Gospodu z Ljubeznijo? Religija uči: malo greha ne škodi, če daš Boga na prvo mesto (kar sploh ni mogoče), ter: ignoriraj, preganjaj ali po potrebi ubij svojega svetnika! Pot Evangelija in post-Evangelija, ki je Ljubezen z Gospodom in služenje, pa pravi: bojuj se proti svojemu grehu brez kompromisa, ter služi svetim! Zato ti dve poti že od samega začetka nista za skupaj. Ena je le začetek, druga pa je končni korak in Odrešenje.

Agafija pravi, da bodo kmalu vsi ljudje mikročipirani. To bo znak prihoda Apokalipse, ki ji bo sledil drugi Jezusov prihod. Pravi, da prihaja čas mučencev ljudi prave vere. Zanimivo, da sem enako napoved za Cerkev napisal nekaj tednov nazaj tudi sam. Ljudi že začenjajo mikročipirati, v službah. Živali pa so že itak tako označene. Čas prihaja torej, a ker je tudi čas Gospodov - veselimo se ljudje!

Nespodobni dokumentarec: 

Še drugi linki, KLIKNI.

PS: Slovenci pa menda že prodajamo kremo za sklepe, pod imenom Agafije Likove?

35. Z Bogom na naši strani …?

 Ko prebereš, klikni za song

23.7.17, ned.

Kratke čivke? OK, a potem je preveč prostih interpretacij in je treba pisati obširne komentarje. Kakorkoli, z veseljem …

Mm - Majda Magda - ima rada Joan. Pa sem našel še eno pesem, jo poslušal, in proti koncu jokal kot dež. Upam, da razumete angleško ali vam kdo prevede. Pesem opisuje razne vsem znane žalostne čase človeštva, vojne, vedno pa na koncu namigne, da je bilo vse to sprejemljivo, ''ker je bil Gospod na naši strani''. Govori torej o naši nezvestobi Gospodu, in pesem je v bistvu presunljivo protestno-iskalna: ''Ne postavljaj vprašanj, ko je Bog na tvoji strani!'', in delaj zlo še naprej. Pesem proti koncu reče (prosto po Jonovih rimah):

Mnogo dolgih let

sem razmišljala vsak dan

da je Jezus Kristus

s poljubom bil izdan.

Ne morem določati za vas

odločiti se morate sami:

ali je Juda Iškarjot imel

Boga na svoji strani?

Zdaj ko odhajam,

utrujena sem kot hudič;

zmede, ki čutim jo v sebi

opisati ne more prav nič;

v glavi zvenijo besede

in se stresajo mi vse po tleh:

če Bog res na naši je strani

nove vojne preprečil bo greh.

Pretresljiva pesem, to pa zato, ker opisuje duha zelo iskrenega ISKALCA, (''Mnogo dolgih let sem razmišljala …'', od iskanja utrujena do konca …), ki pa nikoli ni srečal Božjega služabnika, ki bi mu vse te dvome odstranil v nekaj minutah. Ker se to kristjanu današnjice ne zgodi, umira v hudem dvomu, prelagajoč na Gospoda nekaj, za kar Gospod ni odgovoren, in istočasno ne pozna namena tega 'Atilovega biča' Zemlje, ki nas šiba - Kristusu v naročje.

Če je Gospod res na naši strani, te stvari zelo dobro razumemo in so nam v spodbudo k iskrenejšemu postavljanju prvih korakov za hojo za Kristusom. Gospod pa je na naši strani TAKOJ, ko se mu POPOLNOMA PREDAMO.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Gospod!

34. Evangelij za telebane in svetnike

splet 

22.7.17, sob.

Predolgi teksti, prevroče? Bi radi samo po čivk? OK:

Če bi Evangelij stisnili v eno samo besedo - besedo, ki opisuje najvzvišenejšo lastnost duše, lastnost, ki ji ni nič enakega na tem in onem svetu, bi zakričali:

ZVESTOOOOBAAA !!!

Dober čivk?

Ps: Kdor je kdaj prešuštvoval, tako ali drugače, zdaj pa je 'krščanski', naj se umakne v samoto, in pogleda, globoko, globoko v svojo dušo krščeno: našel bo nekaj črnega kosmatega, in če se ne zjoka nad tem, kot da gleda film, da je to nekdo drug NEKOMU delal, potem Poti z Jezusom NE BO DOSEGEL. Kajti tista smet bo vedno znova in znova iskala dve hiši, dve osebi, dve možnosti, dva učitelja - in: Boga + mamona.

Tudi tvoje srce je razklano. Na dvoje, na troje. 

33. Potovanje grehov iz osebe na osebo

 slika Prim. novice

21.7.17, pet.

Ta tema zahteva vztrajen in podroben študij

Skušam čimkrajše pisati, a je težko potem kaj povedati, če pa bo le en stavek, ne bo nihče razumel, vsak se pa kregal.

Mnogi med vami, ki ste verni, radi molite za druge, mislite nanje in jim želite pomagati. Zdaj bom opisal, kaj se takrat dogaja, če nisi zares USIDRAN V GOSPODU, kar pomeni, da imaš z Njim prebujeno Ljubezen.

Dušno breme je mrak na duši, ki prihaja iz grešnega = čisto običajnega posvetnega (družinskega) življenja. Dva primera, na hitro: Možak je vedno zbolel, ko je z žalostjo mislil na umrle znance iz okolice ali svojega življenja. Povedal sem mu, da so bili vsi ljudje precej grešni, in ko se ti takole smili, se zgodi to: NJEGOVI GREHI GREDO K TEBI. Z duhovnim vidom se dušni dolg zelo dobro vidi, in to je prvo, poleg moči namena, kar je treba pri duši pogledati. Kdor moli kar vsevprek za vse trpeče, ni pa nenehno evharistiran v Ljubezni z Gospodom - v osebnem odnosu z Njim, potem ko se mu Gospod osebno razodene - BO VEČ ALI MANJ SAM PLAČEVAL DUŠNI DOLG DRUGEGA, PLUS SVOJEGA. Zato je že od pamtiveka rečeno, da dobri ljudje umirajo zgodaj.

Drugi primer: pozvoni, in 'namala' se soseda ali dve prijateljici, in ženske se zaklepetajo ob kavi ter cigaretah. Ali pa tako store v službi. Moški pa prav tako, ali pa za šankom. Takrat se debatrira 'svašta', in dušno breme se preklada z enega na drugega, kot da bi ga 's fračo streljal'. Najhuje jo odnese tisti, ki je malo bolj sočuten - vse to dobi, in nese domov. Verni kristjan misli, da bo že Bog vse to odvzel, a žal se mnoge muke potem začno v njegovi družini.

Pa še tretji primer: sočutni zdravnik, zdravilec ali duhovnik sam zboli, ali pa njegova družina, bližnji.  

Tudi pri Božjih ljudeh se nekaj zgodi, a ni enaka stvar: ker so oni polni Gospodove Luči, Božjega zasluženja, ne pa dušnega bremena, so 'v plusu'. Zato po Gospodu nevtralizirajo dušne dolgove tistih, s katerimi so si srčno naklonjeni.

Prav zaradi tega nenehno ponavljam, da je najvažnejše, da si v družbi Božjega človeka (lahko tudi v duhu, če si iskren iskalec), če želiš najti Pot Domov in živeti v Miru. Kajti z njim je veliko Gospodove Vode Življenja. 

No, pri Božjih ljudeh pa se zgodi tole (četudi izganjalci hudiča govorijo, da to ni res, a če tako govorijo so le pol-znalci in posledično nevede zavedeni in oblegani od hudih duhov):

Že sama prisotnost Božjega služabnika v dušah, ki so obsedene ali hudo oblegane od hudih duhov, izzove nelagodje, nemir. To se vidi zelo jasno, če služabnik usmeri pozornost na koga. Recimo preko spleta ali v trgovini, mimogrede in nehote. Hudi duh se hudo vznemiri in se želi potuhniti. Če po spletu okoliščin pride do večjega stika, recimo pogovora ali konflikta, se lahko zgodi, da se hudi duh razodene in besno napade. To vidimo vsak dan kjerkoli. Tretja stopnja je, da je lahko hudi duh v tem kontaktu izgnan: oseba se umiri in ji odleže, hudi duh pa nori, ker nima več 'doma', ZATO VEDNO NAJPREJ PRIDE K POVZROČITELJU. Ta pa je lahko nevedni molivec, če je res dobro molil, oziroma Gospodov služabnik. Če ne more napasti njiju, napade njuno družino, bližnje. In če ti bližnji niso naklonjeni Gospodu oziroma služabniku, lahko pride do zelo neprijetnih stvari. Enako se zgodi, če nekdo moli za drugega, sam pa ni dobro usidran v Gospodu: nanj pride tako dušni dolg osebe, kot eventualni hudi duh. Nekateri brihtni izganjalci to zanikajo, s tem pa dokazujejo nepoznavanje mističnih svetnikov krščanske Cerkve in njih izkušenj. Tudi sveta Favstina Kowalska opisuje dejstvo, da so izgnani duhovi zelooo besni na povzročitelja in ga skušajo napasti. Tega napada se reši le svetniška oseba; navadni duhovnik ali človek pa ne.

Kdor želi kot Kristus odjemati grehe in težave, četudi s prošnjo ali v Njegovem Imenu; komur se svet hudo smili - ta mora pred tem postati Božji služabnik, kar pomeni, da se mu Gospod (zaradi Ljubezni do Gospoda) razodene osebno in se poznata iz srca v srce.

Če tega ni, so duhovniki hudo obremenjeni z dušnimi dolgovi ljudi, marsikak izganjalec hudiča pa je nevede oblegan in našepetavan od hudih duhov. To se jasno vidi na teh dušah. Enako se jim dogaja, ko mladiči prihajajo iz semenišč, naučeni, da 'v vsakem človeku vidijo Kristusa'. Kar pa je zmoten pristop, če si šele trejerazredni služabnik, kajti to je karakteristika prvorazrednih, svetniških Služabnikov. Pa še v tem primeru je Resnica povsem obratna:

V vsakem človeku in vsakem živem bitju je Božja iskra Življenja, zato lahko v vsakem bitju vidimo Kristusa. S tem pa ne pomeni, da je vsako bitje Kristus. Kristus je le v njem, kot seme Odrešenja za to dušo. A ta oseba ni noben Kristus. Milijoni posvečenih pa v ljudeh skušajo prepoznati Kristusa, kar je vzrok za vegetiranje Cerkva, za propad sveta, za kopičenje greha in dolgov in za prevlado hudih duhov. Drugo Božjo zapoved so dali na prvo mesto, Prvo (o Ljubiti Boga z vsem, kar si), pa pozabili. To pa je pot v spodnje vice, in ne Evangelij.

Ter: če je vsak človek v stiski že kar Kristus, so to tudi živali, saj ljudje in živali živimo enako, če ne iščemo Boga. Tiste živali, ki jih vsak dan pridno žvečite s svojih krožnikov. Je to potem res lahko resnični Evangelij?

Bodi torej previden: ne odrešuj ljudi in sveta preden nisi sam odrešen, ampak mu le fizično pomagaj, a Gospod mora biti vedno prvi in edini. Najprej dve uri dnevno Ljubi Jezusa, potem pa eno uro pomagaj sosedu. Pomagati brez da bi bili pred tem napolnjeni z vagoni Milosti, pa je, kot da bi slepi slepega reševal iz gore - oba ZAGOTOVO PADETA.

Ker vse to vsak vernik prej ali slej tudi sam začuti in zasluti, se UMAKNE v pozunanjenost: 'sočutni' duhovniki in zdravniki v resnici sploh niso sočutni, in verniki sploh niso res verni. Samo na zunaj se kažejo, kajti če so res iskreni, se takoj dušni dolg sveta zruši nanje, to pa ni luštno. Posledično imamo izjemen kup psevdo-duhovščine, kvazi teologije, lažne Ljubezni, z vsem skupaj pa prefrigano upravljajo hudi duhovi. Zaradi tega so nenehne vojne in teče kri: najprej v klavnicah, potem pa, po zakonu karme, še v klavnicah ljudi: vojnah.

Reši se kdor se more. Evangelij ni k'r neki!!

Pa še: pomislite malo, ali je Jezus zares hodil naokoli in ozdravljal kogarkoli? Ni prerok Elija pomagal le eni vdovi, pa še ta ni bila Izraelovega rodu? Ni bil Jezus nejevoljen, ko se Ga je dotaknila bolna žena, med stotinami drugih revežev, mimo katerih je šel? A KO JE VIDEL NJENO VELIKO VERO, JO JE BIL VESEL, IN ODREŠIL JO JE BOLEZNI IN SVETA, ČE GA JE IMELA ODTLEJ POPOLNOMA RADA.

Išči torej znamenja, preden deluješ. Znamenja srca. To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Kristus!