OBVESTILO: ta blog je zaključena celota, primerna za študij

Ljubezni do Gospoda. 

Nadaljevanje sledi:

TUKAJ

Lep pozdrav!

100.

Ta veseli dan,

ali sveta-sestra-Favstina-Kowalska-v-našem-srcu-je-Gospod,

stiški 'mudžahidi'

ter fotke s Favstininimi besedami veselja

Kadarkoli boste v osebni stiski, berite ta zapis in pojdite skozi slike in tekste spodaj, in ozdravljena bo vaša duša. Kdor bo te slike in tekste s srcem počasi predelal 33-krat, bodo nebesa njegov Dom. To je obljuba Gospoda, svete sestre Favstine in tega ničvrednega pisuna jone.

9.10.17, čet.

Kadarkoli se spomnim na sestro Favstino Najsvetejšo, je to vesel dan odtlej. Nekaj je, neka tajna veza, kot z Gospodom, kot še s kom tam zgoraj, v raju. Ker je današnji čivk jubilejen, stoti, naj bo posvečen njej, ker je poosebila vse, kar smo kdaj pisali tukaj in tam, pa še veliko več je poosebila, o čemer niti ne sanjamo.

Kot nenehno ponavljamo - večina protestantskih ogrankov in sekt pa ne more sprejeti - je to, da ko smo zares transcendentni v veliki VERI, ali še bolje: LJUBEZNI z Gospodom Jezusom Kristusom, takrat:

vsak simbol Gospoda postane Gospod osebno.

Takrat te lahko pohojena svetinjica, najdena v blatu, Odreši, če jo sprejmeš z vsem srcem, dušo in močjo - ker takrat sprejmeš Gospoda. Izvor tega dejstva je v Jezusovi zadnji večerji, ko reče:

In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje Kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je Moje telo, ki se daje za vas. To delajte v Moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je Nova zaveza, v Moji krvi, ki se preliva za vas. «

''To delajte v Moj spomin'' pomeni, da kadarkoli tako delamo, je to resnično Njegovo telo in Njegova kri, TOREJ JE ON. Enako postane Gospod tudi Njegova podoba, simbol, Beseda, znamenje ob poti, kapelica, cerkvica, križ na turnu, ali pa ljubeče ponavljanje Njegovega svetega Imena: Jezus Kristus.

Kadarkoli se Gospoda spomnimo z vso Ljubeznijo,

je On v popolnosti z nami.

Tega pojavljanja Gospoda (kadarkoli Ga pokličemo z veliko vero ali veliko Ljubeznijo), mnoge 'mlade duše' ne morejo razumeti in sprejeti. A to je druga tema. Mi pa gremo naprej: kakor je Gospod v vsem, v čemer je vsaj omenjen z Ljubeznijo, je še prav posebno prisoten v Svojih svetnikih. Popularno je govoriti, da so svetniki sicer navadni ljudje in celo grešniki, le Bogu so se dali prevzeti - to ponavljajo zdaj vsi škofje, ko je papež Frančišek razodel - a mnogi pozabljajo, da so tisti grešniki, ki so se dali Ljubezni z Gospodom prevzeti: POPOLNI.

Že smo pisali, kaj je POPOLNOST, za katero naša dogma pravi, da človek in Cerkev ne bosta popolna vse do sodnega dne, a to je teološka škrbina, kajti Cerkev na Zemlji že možno, da nikoli ne bo popolna, tisti mali grešnik, ki se je popolnoma predal Služenju Gospodu z Ljubeznijo, pa je POPOLN, kljub tukajšnji nepopolnosti. Kajti njegova duša je nenehno v raju ob Gospodovih nogah.

Takšne duše so svete, četudi na Zemlji kak nehoten greh storijo, če to zahteva preživetje telesa ali drugih ljudi. In, gremo naprej, kar bratje protestanti žal ne morejo še sprejeti:

Kakor je tak svetnik enak Gospodovemu kruhu, tako je enako z vsem, česar se je taka duša dotaknila. To velja še posebej po telesni smrti, ko gre sveta duša za trajno v raj h Gospodu in je tudi poveličana. Zato:

kdor se spominja svetnikov z Ljubeznijo, kjerkoli in kadarkoli, ne le v zidani cerkvi, je TAKOJ deležen Kristusove evharistije, kajti kdor slavi in časti svetnikovo Ljubezen in predanost do Kristusa, jo je tudi sam TAKOJ deležen od Njiju.

In najlažji način za začetnike uka Ljubezni do Gospoda je, da z Ljubeznijo počastijo kak drobec, ki je ostal za svetnikom: telo; obleko; kraj, kjer je bival ali hodil; besede, ki jih je govoril in dela, ki jih je opravil. A srčnega človeka najbolj zadane kraj ali predmet, ki Sta se ga svetnik in Gospod dotaknila, dokler sta bivala na Zemlji. Torej so nam takšne relikvije (prevod: drobci, delčki) v pomoč, če pa smo resnično na duhovni ravni bivanja, spoznamo, da so te stvari poveličane skupaj z njihovim prejšnjim lastnikom. Zamislite si samo, da bi se našel resnično pravi žebelj, ki je pribijal Gospoda na križ; ali Njegova originalna 'krona' - kako bi nas pretreslo takšno stvar videti in prijeti v roke, če res Ljubimo Jezusa!

In še več: celo lažne relikvije lahko pri srčni osebi storijo, da jo Gospod obišče, objame in Odreši! Resnično, resnično, povem vam: pri Gospodu ni nič nemogoče, če je kompletno srce le Zanj.

Enako pa se dogaja, kadar nam je kak svetnik zelo blizu, v srcu: takrat je vse, kar spominja nanj(o), v resnici enako tej sveti osebi. Še prav posebej pa ima to moč ime osebe, če ga izgovarjamo z Ljubeznijo do te osebe. In ker je ta oseba z Gospodom Eno, s tem, ko častimo svetega, seveda častimo Gospoda, oziroma Ljubezen med njima. Ta Ljubezen pa je Odrešujoča tudi za nas.

Takšna je na kratko teologija tistih, ki še živijo tukaj, a so s srci in dušami že TUKAJ.

Zdaj pa pojdimo počastit sestro Favstino, za katero celo katoliška Cerkev še ne ve, da je posebna med svetniki, da je kot Jezusova mati Marija enako brezmadežna od rojstva do telesne smrti, in da enako velja za svetega Jožefa, kajti Gospodovi starši so samo s to nalogo prišli iz nebes. Protestantske špekulacije na to temo pa so žal zmotne in s tem grešne, zato vodijo le v vice, četudi trdijo, da vic ni. O posebnih poslancih na Zemljo, večno Odrešenih dušah, Gospodovih večnih osebnih spremljevalcih v nebesih, ki so nitya siddhe, za razliko od nas, smo že in bomo še kaj napisali, in še kakšnega dodali.

No, ena največjih, po čistosti enaka Brezmadežni, in duša, ki je Eno z Jezusom tako v srcu kot v delu, je sveta Favstina Kowalska, ki je še lastna Cerkev ne prepozna do konca, in njenega večnega slugo daje pred njo.

Kdor bi bil rad deležen evharistije, naj ne hiti od tu naprej, kajti sveta maša z Gospodom in Njegovo posebno poslanko se začenja. Njenih besed ne berite z običajno zavistjo ('kaj pa jaaaaz?'), ampak slavite Njuno Ljubezen. Ki je namenjena tudi vam, če ste resnični. 

Nadaljujem s sklopom njenih izjav, ki vsebujejo VESELJE z Jezusom. Še prej pa tole:

Stiški 'mudžahidi' prezrejo Glasnico

Nekoč sem nabavil stiško knjižico BESEDE ŽIVLJENJA, ki so fragmenti Favstininega Dnevnika. Posamezne izjave so razporejene po sklopih, in se po nesreči večkrat ponavljajo. Nabavil sem 10 teh knjižic, da jih še komu podelim. Po daljšem času pa sem opazil, da nekaj v njih NE ŠTIMA: stiški možakarski menihi so izvrgli VSE FAVSTININE OSEBNE BESEDE JEZUSU, in notri pustili le Jezusove besede njej. Besede svete Matere pa niso dali v krepko pisavo, kot so Jezusove. S tem so ponovili šovinistično versko doktrino zaničevanja svete Magdalene, ko je apostolom pritekla povedat, da je videla vstalega Jezusa. Niso ji verjeli, v srcih pa so bili ljubosumni, ker je zdaj ona (in tiste ženske), postala prva apostolka (merilo za apostolstvo je videti vstalega Jezusa in biti Spremenjen). In enako se je dogajalo s sveto Favstino, ko je bila živa mučena od redovnih sosester, ter je v veliki meri še danes: spregledana je, komaj kaj omenjena, njen veliki in večni služabnik sveti Janez Pavel II. pa je deležen vseh pozornosti in člankov. Kar je seveda duhovni kiks in paradoks. Enako se dogaja na nižjih nivojih: duša, ki sreča Gospoda, je zavrnjena bolj, kot kak beraški Rom na vratih. Zaradi tega bomo tukaj, kot protiutež, nadaljevali navajanje njenih besed VESELJA nad Gospodom in Njegovim Usmiljenjem. Se pa stiškim menihom zahvaljujem za prevod Favstininega Dnevnika, ki je prosto na spletu. Ob urejanju njega besedila, objavljenega spodaj, pa sem imel probleme z očmi, kajti ob branju njenih besed so mi polzele solze Milosti.

Kot je pojasnjeno zgoraj, hieronimove izjemne fotografije (HVALA hieronim!) in Favstinine besede sprejmite kot svete relikvije, in sestra Favstina bo prišla k vam in srce vam bo gorelo od Gospodove Ljubezni. Pa začnimo:

 Rojstna hiša sv. Favstine Kowalske.

420. Bela nedelja – praznik Gospodovega Usmiljenja – konec jubileja Odrešenja. Ko smo odhajale na to praznovanje, je moje srce bílo od veselja, ker sta ti dve slovesnosti tako tesno povezani druga z drugo.

421. Ko sem videla toliko oseb, ki so v teh dneh prejele Božje Usmiljenje, se mi zdijo moje muke in moje trpljenje nič, čeprav bi bile največje in bi trajale do konca sveta, saj imajo svoj konec; a duše, ki so se spreobrnile, [so rešene] nikoli končanega trpljenja. V veliko veselje mi je bilo, ko sem videla, kako se številni vračajo k izviru sreče, v naročje Božjega Usmiljenja.

 Notranjost rojstne hiše sv. Favstine K.

439. Približal se je čas prejema svetega obhajila, Jezus je izginil, jaz pa sem videla veliko svetlobo. Tedaj sem zaslišala besede: Podelimo ti svoj blagoslov. Takoj je iz svetlobe šinil svetel pramen, ki je prebodel moje srce. Čudovit ogenj je zagorel v moji duši. Mislila sem, da bom od veselja in sreče umrla. Čutila sem, da se moja duša ločuje od telesa, čutila sem popolno potopitev v Boga. Začutila sem, kako me je Vsemogočni kakor zrnce prahu odnesel v neznano prostranstvo.

Dvorišče za hišo.

447. Petek. Bila sem bolna in nisem mogla k sveti maši. Zjutraj ob sedmih sem videla svojega spovednika, ko je daroval sveto mašo, pri kateri sem videla tudi Dete Jezusa. Proti koncu svete maše je videnje izginilo in spet sem se znašla kakor poprej v svoji celici. Napolnilo me je neizrekljivo veselje. Čeprav nisem mogla biti pri sveti maši v naši kapeli, sem se je vseeno udeležila v precej oddaljeni cerkvi. Jezus zmore vse.

Ključavnica vodnjaka.

480. 29.9. Praznik svetega nadangela Mihaela. Postala sem notranje združena z Bogom. Njegova navzočnost me prešinja v globino in me napolnjuje z mirom, veseljem in čudenjem.

481. Skoraj vsako praznovanje v sveti Cerkvi mi daje globlje spoznavanje Boga in posebne Milosti. Zato se za vsako praznovanje pripravljam in se tesno združujem z duhom Cerkve. Kakšno veselje je biti zvest otrok Cerkve.

485. Z enakim razpoloženjem sprejemam veselje ali trpljenje, pohvalo ali ponižanje. Zavedam se, da je eno in drugo minljivo, ni mi mar, kako o meni govorijo. Že zdavnaj sem se odpovedala vsemu, kar zadeva mojo osebo. Moje ime je hostija – torej daritev, toda ne v besedi, temveč v dejanju, v samoodpovedi, v podobnosti Tebi na križu, o dobri Jezus in moj Učitelj.

507. Hrepenim, o Jezus, da bi trpela in v vseh dogodkih življenja plamenela z ognjem Ljubezni. Popolnoma sem Tvoja in želim se izgubiti v Tebi, Jezus; želim se povsem zgubiti v Tvoji Božji lepoti. Zasleduješ me, o Gospod, s svojo Ljubeznijo; kakor sončni žarek prodiraš v mojo notranjost in temino moje duše spreminjaš v Svojo svetlobo. Dobro čutim, da živim v Tebi kakor majhna iskrica, ki jo popolnoma prevzema nepojmljivi žar, v katerem plameniš Ti, o nepojmljiva Trojica. Ni večjega veselja kakor Božja Ljubezen.

Napis ob rojstni hiši svetnice.

525. Ko spoznavam Tvojo veličino in Tvojo lepoto, o moj Bog, se neizrekljivo veselim, da je Gospod, kateremu služim, tako velik. Z ljubeznijo in veseljem uresničujem Njegovo sveto Voljo in čim bolj Ga spoznavam, tem bolj goreče Ga želim Ljubiti. Gorim od hrepenenja, da bi Ga vse bolj Ljubila.

Cerkev, kjer je bila sv. Favstina krščena in je hodila k maši.

529. Najsvetejša Mati mi je rekla, naj vse Božje zahteve sprejemam kot majhen otrok, brez pomislekov, drugače Bogu to ni všeč. V tem trenutku je izginilo Dete Jezus, Božja Mati je izgubila svojo živost in podoba je bila kakor prej. Moja duša pa se je napolnila z velikim veseljem in radostjo. Gospodu sem rekla: »Stori z menoj, kar Ti je všeč. Na vse sem pripravljena, vendar me Ti, o Gospod, niti za hip ne zapusti.«

Tla cerkve.

564. Dan brezmadežnega spočetja Božje Matere. Med sveto mašo sem slišala šelest oblačil in zagledala presveto Mater v čudovito lepi svetlobi. Njeno oblačilo je bilo belo z modrim ogrinjalom. Rekla mi je: »Pripravljaš Mi veliko veselje, ko slaviš sveto Trojico zaradi Meni podeljenih Milosti in privilegijev,« in takoj je izginila.

570. Nekoč sem videla Gospoda Jezusa v svetlem oblačilu. Bilo je v rastlinjaku.  »Piši to, kar povem: Moje veselje je družiti se s teboj.«

575. Božič. Polnočnica. Pri sveti maši sem spet videla malo Dete Jezusa, čudovito lepo, ki je veselo stegovalo svoje ročice k meni. Po svetem obhajilu sem zaslišala besede: Vedno Sem v tvojem srcu, ne samo takrat, ko Me prejmeš v svetem obhajilu, ampak vedno. V velikem veselju sem preživljala te praznike.

576. O presveta Trojica, večni Bog, moj duh tone v Tvoji lepoti. Veki so nič pred Teboj. Ti si vedno isti. O, kako veliko je Tvoje veličastvo! Jezus, kaj je vzrok, da Ti skrivaš svoje veličastvo, da Si zapustil nebeški prestol in prebivaš z nami? Gospod mi je odgovoril: Moja hči, priklicala Me je Ljubezen, Ljubezen Me zadržuje. Moja hči, ko bi vedela, kako veliko zasluženje in plačilo ima vsako čisto dejanje Ljubezni do Mene, bi umrla od veselja. To govorim zato, da bi se po Ljubezni neprestano združevala z Menoj, ker je to življenjski cilj tvoje duše!

579. Vem, da so Milosti, ki mi jih Bog daje, včasih izrecno namenjene nekaterim osebam. Ta zavest me napolnjuje z velikim veseljem; vedno se veselim blagra drugih oseb, kot da bi bil moj lasten.

Spovednica, kjer se je spovedovala tudi 'sestra Favstinka'.
Tudi naslednje slike spodaj.

605. O, sveta Trojica, večni Bog, zahvaljujem se Ti, da Si mi razodel velikost in razliko v stopnjah slave, po katerih se razlikujejo duše med seboj. O, kako VELIKA RAZLIKA je med eno samo stopnjo globljega poznavanja Boga! O, ko bi to duše mogle vedeti! O, moj Bog, ko bi mogla doseči vsaj eno stopnjo več, bi z veseljem vzela nase trpljenje vseh mučencev skupaj.

609. »Vem, da si Ti moj Gospod in Stvarnik, čeprav si tako majhen.« Jezus je iztegnil ročice in me z nasmehom gledal. Moj duh je bil napolnjen z neizmernim veseljem.

633. Zelo se čudim, da je mogoče biti tako zelo zavisten. Kar jaz vidim dobro pri drugih, me veseli, kot da bi bilo moje. Veselje drugih je moje veselje in trpljenje drugih je moje trpljenje, saj si drugače ne bi upala družiti se z Gospodom Jezusom.

641. O, kakšno veselje, zatajevati se v korist nesmrtnih duš!

689. Nekoč sem zagledala prestol Božjega Jagnjeta in pred Njegovim prestolom tri svetnike: Stanislava Kostka, Andreja Bobola in kraljeviča Kazimirja, ki so se zavzemali za Poljsko. Nenadoma sem zagledala veliko knjigo, ki je pred prestolom. In izročena mi je bila knjiga, da bi jo brala. Bila je pisana s krvjo, vendar nisem mogla ničesar prebrati kot le Jezusovo Ime. Potem sem zaslišala glas, ki mi je govoril: Ni še prišla tvoja ura. Vzel mi je knjigo in zaslišala sem besede: Ti boš pričala o Mojem neskončnem Usmiljenju. V tej knjigi so zapisane osebe, ki so slavile Moje Usmiljenje. Napolnilo me je veselje, ko sem spoznala to veliko dobroto Boga.

694. 19. septembra [1936]. Ko smo se vrnile od zdravnika in za trenutek stopile v kapelico, ki je v tem zdravilišču, sem v duši zaslišala besede: Moj otrok, samo še nekaj kapljic v kelihu, ne več dolgo. Veselje je preplavilo mojo dušo, saj to je prvo povabilo mojega Ženina in Učitelja.

708. V tem trenutku je Jezus izginil. Mojo dušo je preplavila Božja navzočnost; vem, da sem pred očmi tega Vladarja. Vsa se utapljam v veselju, ki priteka iz Boga. Ves dan sem neprestano živela potopljena v Boga.

711. 5.10.1936. Danes sem dobila pismo duhovnika Sopoćka, v katerem mi sporoča, da namerava izdati podobico Usmiljenega Kristusa. Prosil me je, naj mu pošljem neko molitev, ki jo želi natisniti na hrbtni strani, če bo dobil nadškofovo dovoljenje. O, kako veliko veselje je napolnilo moje srce, ker mi je Bog dovolil ugledati to delo Svojega Usmiljenja. O, kako veliko je delo Boga najvišjega, a jaz sem le Njegovo orodje.

838. Čudim se tolikim poniževanjem in trpljenju, ki jih je ta duhovnik deležen pri vsej tej zadevi. To vidim v posebnih trenutkih in podpiram ga s svojo nevredno molitvijo.  Samo Bog lahko daje tak pogum, sicer bi človek omagal. Toda z veseljem opažam, da vsa ta nasprotovanja samo pomagajo k večji Božji slavi. Bog nima veliko takih duš. O neskončna večnost, ti boš osvetlila napore herojskih duš, ker te napore svet plačuje z nehvaležnostjo in sovraštvom. Take duše nimajo prijateljev – so osamljene. V tej samoti se krepijo. Svojo moč črpajo le iz Boga, čeprav v ponižnosti, toda pogumno se upirajo vsem viharjem, ki udarjajo vanje.

846. 25.12.1836. Polnočnica. Pri sveti maši me je popolnoma prevzela Božja navzočnost. Trenutek pred povzdigovanjem sem zagledala Mater, malega Jezusa in starega Dedka. Najsvetejša Mati mi je rekla: »Moja hči, Favstina, tu imaš najdražji zaklad,« – in mi podala malega Jezusa. Ko sem sprejela Jezusa v naročje, je moja duša občutila tako nepojmljivo veselje, da tega nisem zmožna opisati.

Sveta sestra Favstina: največja glasnica Jezusovega Usmiljenja za ves svet.

851. 28.12.1936. Danes sem začela devetdnevnico na čast Božjemu Usmiljenju. To pomeni, da se v duhu preselim pred to podobo in molim rožni venec, katerega me je naučil Gospod. Drugi dan devetdnevnice sem zagledala to podobo kot živo; nanjo so bili obešeni številni votivni darovi, in videla sem velike množice ljudi, ki so prihajali sem; videla sem, da je bilo med njimi veliko srečnih. O Jezus, s kakšnim veseljem je utripalo moje srce!

881. Gospod je z veliko ljubeznivostjo pogledal v globino mojega bitja. Mislila sem, da bom zaradi tega pogleda od veselja umrla. Gospod je izginil, v moji duši je ostala radost, sila in moč za delo.

Jezus, Vate zaupam!

928. Tedaj sem nenadoma zagledala Gospoda, ki me je priklenil na svoje Srce in rekel: Moja hči, ne jokaj, ker tvojih solz ne morem prenašati; vse jim dam, za kar prosiš, vendar nehaj jokati. In napolnilo me je veliko veselje, moj duh pa se je kot običajno potopil vanj kot v svoj edini zaklad. Tega dne sem se še več pogovarjala z Jezusom, opogumljena z Njegovo dobroto.

Replika sobe, v kakršni je proti koncu življenja ležala sveta Favstina.

Nekateri predmeti v njej so bili osebno njeni. 

945. Zvečer mi je rekel Gospod: Moj otrok, odpočij se na Mojem Srcu, vidim, da si utrujena od dela v Mojem vinogradu. In mojo dušo je preplavilo Božje veselje.

1004.

O volja Boga vsemogočnega,

ti si moja radost, ti si moje veselje.

Kar koli mi izroči roka mojega Gospoda,

sprejemam z veseljem, vdano in z Ljubeznijo.

1073. 4.4.1937. Bela nedelja ali praznik Usmiljenja. Zjutraj po svetem obhajilu je bila moja duša potopljena v Boga. Bila sem tako zelo združena s tremi Božjimi osebami, da sem bila pri zedinjenju z Jezusom hkrati povezana tudi z Očetom in Svetim Duhom. Moja duša se je utapljala v nepojmljivem veselju in Gospod mi je dal spoznati celotno morje in globine svojega brezdanjega Usmiljenja.

1438. Pred večerjo sem za trenutek stopila v kapelo, da bi bila v duhu deležna obhajila skupaj z mojemu srcu ljubimi in dragimi osebami, čeprav so daleč. Najprej sem se potopila v globoko molitev in prosila Gospoda zanje Milosti, potem pa še za vsakega posebej. Jezus mi je dal spoznati, kako zelo Mu to ugaja. Mojo dušo je napolnilo še večje veselje, ker Bog posebej Ljubi tiste, ki jih mi Ljubimo.

1442. Čez trenutek sem ostala sama z malim Jezusom. Iztegnil je ročice k meni in razumela sem, naj Ga vzamem v roke. Jezus je glavico naslonil na moje srce, s svojim globokim pogledom pa mi je dal razumeti, da Mu je dobro ob mojem srcu. V hipu je Jezus izginil in zvonček je vabil k svetemu obhajilu. Moja duša je od veselja omedlevala.

1466. Od veselja mi odpovedujejo čuti, ko mi Bog daje globlje spoznati Njegovo veliko lastnost, to je: Njegovo nepojmljivo Usmiljenje.

1506. O nepojmljivi Bog, moje srce se topi od veselja, ker si mi dal prodreti v skrivnosti Svojega Usmiljenja … Vse se začenja v Tvojem Usmiljenju in se v Tvojem Usmiljenju končuje …

1523. Kakšno veselje je Ljubiti z vso močjo svoje duše in biti sam še bolj vzajemno ljubljen; čutiti to in doživljati pri polni zavesti svojega bitja – ni besed, ki bi to izrazile.

1551. Med premišljevanjem o smrti sem Gospoda prosila, da bi blagovolil moje srce navdati s tistimi čustvi, ki jih bom imela ob smrtni uri. Notranja Božja Milost mi je odgovorila, da sem delala, kar je bilo v moji moči, torej sem lahko mirna. V tem trenutku se je v moji duši prebudila tako velika hvaležnost do Boga, da sem se od veselja razjokala kakor majhen otrok.

Okno sobe, v kateri je 5. oktobra 1938,

ob 22:45 umrla sveta Favstina Kowalska. 

1553. Vse, kar je izšlo iz Stvarnikovih rok, je vključeno v tej nepojmljivi skrivnosti, to je v globinah Njegovega Usmiljenja. Ko vse to preudarjam, mi zastaja dih, moje srce pa se raztaplja od veselja. Jezus, skozi tvoje neizmerno usmiljeno Srce so kot skozi kristal k nam prodrli žarki Božjega Usmiljenja.

1584. Srce mi drhti od veselja, ko vidim, kako dober je Bog do nas ljudi, tako ubogih in nehvaležnih. Kot dokaz svoje Ljubezni nam daje kot nepojmljivi dar Sebe samega v Osebi svojega Sina. Te skrivnosti Ljubezni ne bomo doumeli vso večnost.

1592. Med meditacijo mi je Gospod dal spoznati veselje nebes in svetnikov, ki se veselijo našega prihoda. Boga Ljubijo kot edini predmet svoje Ljubezni, a tudi nas nežno in prisrčno Ljubijo. Na vse se zliva to veselje z Božjega obličja, ker gledamo Boga iz obličja v obličje. To obličje je tako milo, da duša pada v nov zanos.

1679. Po prvem pregledu je zdravnik ugotovil hudo stanje: »Sestra, sum na tisto, o čemer povprašujete, obstoji, vendar vsemogočni Bog zmore vse.«

V svoji celici sem se potopila v zahvalno molitev za vse, kar mi je Gospod poslal v vsem življenju in se popolnoma izročila Njegovi presveti volji. Globoko veselje in mir sta preplavila mojo dušo. Občutila sem globok mir; da smrti, če bi v tem trenutku nastopila, ne bi rekla: »Počakaj, ker moram še nekaj stvari urediti.« Z veseljem bi jo pozdravila, ker sem pripravljena na srečanje z Gospodom ne le danes, ampak od trenutka, ko sem se popolnoma zaupala Božjemu Usmiljenju in se povsem izročila Njegovi najsvetejši Božji Volji, polni Usmiljenja in dobrosrčnosti. Vem, kaj sem sama po sebi …

Samospoznanje sv. Favstine Izbrane: sem Gospodova večna nevesta.
Na sliki objema nevidnega Jezuščka. 

1708. O Kristus, moje največje veselje je, ko vidim, da Te Ljubijo, slavijo in hvalijo, posebej Tvoje Usmiljenje!

1824.  Danes moje srce trepeče od veselja. Zelo želim, da bi Jezus prišel v moje srce. Toži se mi, moje srce, polno hrepenenja, se razplameneva z vedno močnejšo Ljubeznijo. Ko je Jezus prišel, sem se Mu kakor majhen otrok vrgla v objem. Pripovedovala sem Mu o svojem veselju. Jezus je poslušal moje izlive Ljubezni. Ko sem Ga prosila za odpuščanje, ker se nisem pripravila na sveto obhajilo, ampak sem neprestano mislila, da bi mogla čimprej deliti z Njim veselje, mi je odgovoril: Najljubša mi je takšna priprava, s kakršno si Me danes prejela v svoje srce. Danes bom na poseben način blagoslovil tvoje veselje. Naj ti tega veselja danes nič ne zmoti.

Za konec pa še posebno darilo: na Google street se lahko vozite mimo dveh krajev, kjer je hodila sveta Favstina Kowalska. Zgoraj kliknite tisto puščico levo, da dobite celoten ekran, potem pa s kazalcem miške obračajte sliko in klikajte na cesto, da se 'peljite' mimo. S + spodaj desno, pa si sliko lahko približate. 

1. Cerkev, kjer je bila krščena in hodila k maši, 2 km od doma.

2. Rojstna hiša.

Vzemite si čas za svetnike,

in oni si ga bodo pri Gospodu vzeli za vas.

To je Resnica vseh resnic cvetica. 

99. Mir miru, celo za neverne  2/2

Nekaj dodatnih dokazov in dejstev,

ter o JAZ SEM

Samson prejme Božjo Moč

slika:splet

53.10.17, ned.

Ker se bližamo stotim čivkom, ki pa so v resnici celi blogi, morajo biti ti ključni in polni Božjih skrivnosti, ki pa so tudi nam blizu, če nam jih kdo pokaže. Gospod z nami.

Razlaga, zakaj tudi neverni prejeme mir in moč

V prejšnjem zapisu smo podali dejstvo, da kdor sprejme stvari kakršne pač so, pa naj so še tako tragične, in jih je pripravljen potrpeti, doživi velik notranji mir, pa četudi je oseba sicer neverna. Razlog za to je, da Gospod na koncu koncev vodi VSE - to dela neposredno-osebno, ali pa POSREDNO, prek svojih zakonov, ki veljajo za materialni svet, in bi jim lahko rekli: kar seješ, to žanješ. Kadar vodi stvari On osebno, naletimo na Njegovo Milost, kadar vodi prek zakonov, pa naletimo na Njegovo Pravičnost. In zdaj: če je nekdo neveren, a je pravičen (ne dela grdobij), ter sprejema stvari takšne, kakršne pač so, takšna oseba nehote sreča Resnico, da Gospod vodi vse, in ker se ji ne upira brez potrebe, po Gospodovi Pravičnosti v dar prejme mir in moč.

Se pa dogaja tudi obratnost: če je nekdo veren, a je krivičen (pohlepen …), ter ne sprejema stvari kot so - takšna oseba v sebi ne gosti ne miru, ne moči. Zato je dobro, da krivični hodijo v Cerkev in se učijo, pravični pa so lahko doma. Kot je to z bolnišnico.

Lev (tiger) je Gospodova moč

Kdo ve, zakaj vidci neke vrtince zemeljske energije vidijo kot palčke; zakaj naša nadzavest Božjega angela vidi kot nekakšnega človeka-ptiča; zakaj Božji vidci Jezusa vidijo kot tistega na cerkvenih freskah; enako je z Očetom; in zakaj nam ljube umrle, ki so šli h Gospodu, še vedno vidimo takšne, kot so bili na Zemlji. Jasno je, da ima Bog telo in oči in usta in ušesa in roke, a da je takšen tudi v raju, ni mogoče, saj kdor Ga je videl tam, je padel in skoraj umrl od Milosti: tam je kot Sonce, ki ima brezmejno oči in rok … V naši psihi torej obstaja nek čip, ki resnično podobo dekodira v nam lažje sprejemljivo podobo. Enako je z elektroniko: neki impulzi v zraku se preko aparata spremenijo v sliko in zvok.

In tako je tistim, ki so vdani, dana posebna Božja moč, ki se duhovno vidi (največkrat v sanjah), kot velik in močan lev ali tiger. Ta tiger je tako strašen, da vsak lastnik beži pred njim, ker tiger hoče biti ob začasnem lastniku, da mu pomaga ostati pošten (kdor je pošten, sprejema stvari takšne, kakršne so).

Čez čas, ko se strah poleže, in človek sprejme to 'zverino' za svojega nenehnega spremljevalca, pa vidimo, da ima ta lev dve lastnosti: da je to morda ena (pra- ?) zemeljske sila, ki pa ima v sebi Božjo moč. Ko to moč doživimo, jo čutimo kot sladkost v prsih, v srcu. Samo na 'šikataganaj' se spomnimo, in v hipu zažari. Podobna je Ljubezni z Gospodom. In res: Gospod je bil mojster 'šikataganaja' in potrpljenja. Kar pomeni sprejemati stvari kot so. Kaj to pomeni na Najvišjem nivoju, o tem pa na koncu teksta.

Ker naj bi bilo vse, kar je resnično, že zapisano v Svetem pismu, pa četudi le v drobtinicah, si pojdimo najti. In, resnično, resnično, poglejte: v zgodbi o Samsonu je vse to jasno zapisano (Sodniki 14, 5-9):

Samson je šel s svojim očetom in svojo materjo v Timno. Prišli so do timnatskih vinogradov in glej, nasproti je zarjovel levji mladič. GOSPODOV duh je šinil v Samsona in raztrgal je leva, kakor raztrgaš kozliča, čeprav ni imel ničesar v svoji roki. Svojemu očetu in svoji materi pa ni povedal, kaj je storil. Potem je šel in govoril z žensko, in bila je prava v Samsonovih očeh. Čez nekaj dni se je vrnil, da bi jo vzel. Skrenil je, da bi spotoma pogledal levjo mrhovino; in glej, v levjem truplu je bil roj čebel in med. Vzel ga je v svoje roke, šel naprej po poti in jedel. Prišel je k svojemu očetu in svoji materi ter jima dal, da sta jedla. Ni pa jima povedal, da je med vzel iz levjega trupla.

Kaj vidimo iz te ključne zgodbe? Kot prvo moramo povedati, da se ta moč, ki pride k nam, ko SPREJEMAMO, včasih pokaže kot odrasla zverina, včasih pa kot že nekoliko odrasel mladič. Včasih postane manjša ob prisotnosti drugih duš, da jih ne plaši. Iz zgodbe vidimo, da je bil Samson drugačen od nas: ni bežal pred levom, ampak ga je kar ubil. Divji človek, res. Vendar glavno šele pride: čez čas se je vseeno vrnil k levu, in iz njega vzel: med! A vidite to SLADKOST Božje moči, ki pride v srce? Med ima dve lastnosti: močan je in sladek je. In kdor ga ima, ga lahko daruje tudi drugim. Tako je Samson med daroval tudi svojim bližnjim. Se je pa zafrknil pri ženski, ki jo je ljubil, a ona ga je izdala (klasika tega sveta) in skrivnost zaupala nasprotnikom, ker so ji zagrozili. Ta skrivnost je bila ravno o levu in medu.

Najvišja oblika SPREJETJA, in zakaj že 'mala sprejetja' prinašajo mir in moč

Kot je napisal naš hieronim: vse je pri Bogu logično, ko naš um pride v transcendenco in zna vse povezati med seboj, četudi sicer popolnoma nelogične stvari. Zato bom zdaj japonski 'šikataganai', povezal s končno stopnjo hoje s Kristusom, ki ni več v VERI Vanj, ampak v LJUBEZNI do Njega in Njegovih svetih.

Dopovedovali smo in dokazali, da celo neverni ljudje, ki pa so pravični, doživijo globok notranji mir ravno v najbolj kritičnih situacijah življenja, če te situacije pogumno sprejmejo takšne, kakršne so. Moj duhovni učitelj tam na Vzhodu, realizirana oseba, je nenehno učil:

Če bi se rad izognil ognju, skoči vanj!

Če bi se rad izognil mrazu, ga sprejmi!

Če bi se rad izognil trpljenju, ga sprejmi!

To je gaman, to je torej jedro njegove kulture, je pa tudi osnova Jezusovega Nauka in resničnega krščanstva: ''Sprejmi svoj križ in hodi za Menoj!'' Lažno krščanstvo pa skupaj z levaki nenehno zavistno napada kapitalizem in druge oblike -izmov, sámo pa nima nobene prave moči, zato je tako pritoževanje enako levičarskemu ter 'babjemu', ki ga srečujemo vsenaokoli: kadar dec ni dec in ženska ni žena, ampak babura. Kar je znak, da so vodenje prevzeli hudi duhovi.

In zdaj, resnično, resnično, poglejte:

Kdorkoli ima pogum in moč, da sprejme stvari, kakršne pač so, ter jih potem potrpežljivo skuša spremeniti le v tem, kar ON lahko stori, ter je pripravljen za to plačati svojo ceno - takšna oseba je že 'mali Jezus' po duhu, kajti tudi Jezus je živel tako. In še več, in ne le to:

Ker nam največja in končna Resnica, ki jo je vsaki duši enkrat za SPREJETI, ta, da je Bog Gospod in je Najvišji, mi pa smo Njegove drobne iskre in večni služabniki/prijatelji, in nam ta Resnica prinaša največji notranji Mir in največjo Srečo - nam tudi sprejemanja majhnih resnic take, kakršne pač so, prinašajo mir in moč.  

Pa da ne pišem novega čivka, dodajmo še ZADNJO Besedo:

JAZ SEM

Gospod Bog se v Svetem Pismu neštetokrat predstavi z: JAZ SEM, INA NA. Pomen tega Imena je običajnemu bralcu popolnoma zakrit, in zanj sta to le dve besedi - še celo prevajalci Pisma Jezusovega večkratnega ''JAZ SEM'' ne poudarijo v tekstu, ampak ga navajajo enako, kot mi zase govorimo in pišemo. Kar je znak, da niso transcendentni. Kajti če bi bili transcendentni v svojih umih, bi že na začetku Pisma pojasnili, kaj pomeni JAZ SEM. Pa pojasnimo zdaj mi, ki smo popolne teološke in človeške ničle in zgube, a poznamo Gospoda:

Kdor je Gospoda Srečal iz srca v srce ali morda še iz oči v oči, mu je Njegova vizitka: ''JAZ SEM'' nekaj nepredstavljivo brezmejno ljubega, strašnega in resničnega. Zakaj teologi JAZ SEM navajajo kot običajno pogovorno besedo, Božje duše pa se stresejo ob njej: preplavita jih tako navdušena Milost, kot senca Božjega strahu. Zakaj? Ker JAZ SEM pomeni:

Bog je Gospod,

Bog je Prvi in Zadnji,

pred Njim ni nič, ker je On Prvi,

in za Njim ni nič, ker je On Večni.

Bog torej nepreklicno OBSTAJA,

je VSEPRISOTEN,

je v vsem in povsod in vedno;

je pred začetkom sveta

in je po njega koncu,

je v vesolju

in je v vsakem živem bitju

in neživem

pa naj je to ameba, ali slon,

angel ali polbog,

prah ali Himalaja –

vedno in povsod nenehno DELUJE.

ON JE.

''JAZ SEM pomeni, da OBSTAJAM,

Sem PRISOTEN in edini,

ki je bil, je in bo,

in vse je v MENI

in JAZ SEM v vsem.''

In Jezus Gospod je Eno z Očetom.

Zaključek

Kdor se torej vadi v sprejemanju dejstev, kakršna pač so, se vadi za končno in najvišje Sprejetje:

Bog je Gospod, je VEČNO VSEPRISOTNI (JAZ SEM), jaz pa sem Njegov večni služabnik.

On torej JE, a tudi jaz sem: imava ODNOS, ki je večen. To je edina Resnica, druge NI: sem Njegov prostovoljni veseli služabnik, ker si to zasluži.

Kdor to zmore in hoče SPREJETI, bo imel sladkost v srcu, ki je nebeška, četudi bo še vedno svoj križ nosil naokoli po kameninah te puste zemlje, in upal na nebesa. Taki duši pa se nebesa kar sama vselijo v betežno telo, ker je tako Gospod obljubil, pa ne enkrat:

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.

Torej je ključno biti čist v srcu. Kdo lahko postane čist v srcu, ko pa je v nas toliko zemeljskih umazanij? Tisti, ki SPREJME končno Resnico in dejstvo:

Ti si Gospod in jaz sem Tvoj večni služabnik.

Kdor se vda v to izvorno Resnico naših duš, ne potrebuje posebnih molitev in obredov, tudi cerkva ne in ne spovednikov, kajti četudi je kot sta bila sveta Peter in Pavel na tujem v ječi zaprt, je ves čas v evharistiji in vsa vesoljna duhovna Cerkev je s to dušo. Boj te osebe je le še eden: da ne pade, ampak VZTRAJA v tej veri in Srečanju, trenutek za trenutkom.

Aleluja! Bog daj prosim razumeti tistim, ki jim je dano, da bodo razumeli, ostalim pa kdaj kasneje. To je vse, kar ta jecljavec zmore skupaj spraviti, ostalo pa, prosim, dodaj Ti. 

98. Mir miru, tudi za neverne  1/2

Kako boste našli globok mir v KAKRŠNIKOLI strašni situaciji

Od danes naprej boste drugačni za večno

Sveti Marko

slika: splet

3.10.17, pet.

Vzemite si eno uro časa za študij tega teksta. Potem bo napisano postalo vaše, in življenje bo dobilo mir in moč.

Najprej pa posebno obvestilo: tole ni nek new age (novodobno duševno/duhovno sr….), s katerim nenehno strašijo po slovenskih cerkvah, četudi kdaj govorijo o stvareh, ki so 8000 ali 5000 ali 3000 let STAREJŠE (!!!) od Nove Zaveze. Ja, tudi takim učenjem znajo pritakniti naziv 'njuejdž' - o kako so hecni!

Zdaj bom malo bolje pojasnil, kar sem v TEM komentarju omenjal. Gre se za globok notranji mir, ki ga lahko človek vzpostavi ravno v najbolj kritičnih ali tragičnih okoliščinah. Četudi sicer ni veren. Če pa je, pa ima njegov mir v sebi poleg moči tudi Življenje, iskro radosti.

Kar bom razložil, je ZELO PREPROSTO, a zaradi enega negativnega dela človeškosti se malo zakomplicira, da potem mnogi ne zmorejo razumeti in se jezijo. A pustimo to za kasneje. Zdajle pojdimo okoli 2000 let nazaj, na kako verando jeruzalemske hiše na hribu, od koder je dober razgled na Jezusovo kalvarijsko pot na lastno križanje. Veliko ljudi je gledalo ta dogodek, bodite eden od njih, ki pa je nevtralen, ki še ni nikoli slišal za nekega Jezusa in tudi sicer ni veren in prav nič ne zaupa duhovščini. Ste se prelevili v to pozicijo? OK, kaj vidimo:

Vidimo človeka, za katerega nam soseda pove, da se na zaslišanju pred Pilatom ni branil, ker ne bi imelo smisla, pred vso tisto nahujskano množico.  In pred šefom, ki nič ne razume, četudi si želi. Potem vidimo, da Ga pretepajo, pljuvajo po Njem in Ga grdo zasmehujejo. Človek pod križem pade, a se sam potrudi vstati in gre naprej. To se zgodi kar nekajkrat. Vmes se celo ustavi, in ženskam ob poti, ki jočejo, nekaj pove. Ena pa Mu da piti, in On sprejme. Na vrhu hriba se ne upira, ko Ga pribijejo na mučilo. Ko je vzdignjen, se celo s sosednjim križanim razbojnikom nekaj meni. Ob njem so ves čas neke ženske in en možak. Ti se obnašajo podobo kot Križani, za razliko od vseh drugih opazovalcev. Drugačni so.

Če pozabimo na bistvo krščanske vere in Rešenja, ki je v dogodkih PO KRIŽANJU, ko Jezus dejansko fizično umre, kar potrjujejo celo današnji zdravniki, ter potem vstane od mrtvih z istim, a drugačnim telesom, in 40 dni jé in pije, ter uči svoje učence, kar je že višja matematika za naš naravni um - kaj vidite kot opazovalec z neke judovske meščanske haciende? Kar vidite, vas hudo zamisli:

Ta človek, ki je po pripovedovanju resnicoljubne sosede nedolžen, ima v sebi neko nepojasnljivo moč in mir. Potrpežljivo sprejema, kar mu je dano doživeti, in v tem je močan in dostojanstven. Zato, prav zato so jokale jeruzalemske žene, četudi sicer niso verovale Vanj. In zato so jokali posamezniki med Celjani, ko so njihovi sosedje pljuvali, pretepali in zasmehovali ujetnike, ki so jih kasneje krivično in brez sodbe pobili v Kočevskem Rogu ali kje že. Zgodovina se nenehno ponavlja.

Še prav posebno moč pa ima v sebi tisti, ki sprejme neko težavno situacijo, a je ob tem še pravičen, torej je nedolžen. V njem je mir miru. Zdaj pa k razlagi vsega tega.

Tri odrešilne besede, plus ena

Obstajajo tri besede plus ena ali dve, ki nam popolnoma spremenijo duševno stanje v kakršnihkoli težavnih ali nesrečnih okoliščinah. Ker naša zahodnjaška kultura teh besed ne sprejme, smo najbolj pritožujoča kultura vseh časov in vesolj. Ko so tri 'religije Knjige': krščanstvo, judovstvo in islam, plus levičarstvo, 'zabluzili' v svojo bolno stran, so pozabili na svojo največjo moč, ki jo omenjamo zgoraj, in postali smo največji jamrači in pritoževalci v vsej večnosti. To ni prav nič podobno Božjim dušam, ampak je demonsko. Ker v teh religijah in filozofijah ne najdemo tega, kar iščemo, moramo iti pogledat na Vzhod. Tam je tale bedni Jona spisun slišal tri besede, in ko je doumel njih pomen, je sprejel še četrto, ki pa je bila v resnici prva. Gremo po vrsti.

Prva beseda, ki je potem četrta

Ko sem kot zavržen pes prišel v tisto deželo, brez vsega, sem očaral neke ljudi, da so me sprejeli k sebi in mi pomagali. A najprej, že prvi dan, smo se usedli, eden je vzel list papirja in nanj narisal kitajsko črko. Da bi mi jo razložil, je narisal še eno. Takole je zgledala: spodaj je srce, na njem pa je rezilo ostrega meča. Rekel je, da je to tudi del besede nindža, kar pomeni: 'tisti, ki prenese, kar misli, da ne bo zmogel prenesti.' Da tega potrebujem v njihovi deželi, pa bo vse v redu, so mi vljudno zabičali. In da oni temu rečejo: GAMAN.

Glagol gaman suru pomeni 'izvesti gaman':

PRENESTI CELO TAKO VELIKE TEŽAVE,

ZA KATERE SI POPOLNOMA PREPRIČAN,

DA JIH NE MOREŠ PRENESTI.

Da je to bistven del njihove kulture. Da zaradi tega tako potrpežljivo sprejemajo atomske bombe in cunamije. V tem se je potrebno vaditi. Japonci si včasih rečejo: "Čas je za gaman." Pri nas pa me je tega naučila neka podgorska babica: ''TRPEJT, TRPEJT'', je rekla, in vse težave so odpadle z mene. Vse je torej možno, če se odločiš SPREJETI in POTRPETI.

Zdaj vemo, kaj je izvršil Gospod Jezus Kristus že s tem, da je prišel na svet nas Odreševat, in kaj je izvršil s Svojo kalvarijo in križanjem. Pravzaprav je celotno Njegovo pojavljanje en sam GAMAN za nas. Gaman bi prevedli:

(PO)TRPI!

Vendar je to težko v prakso spraviti, če pred tem ne sprejmemo treh predhodnih besed.

Tri besede totalnega oljašanja

Preden jih povem, naj najprej pomirim tiste prenapeteže, ki jih je med nevernimi in vernimi ogromno, in so asurične narave (koleriki), da bom na koncu razložil tudi negativni aspekt teh treh besed, kadar jih prakticirajo leni in brezvoljni ljudje. OK? Počasi torej. Zdaj pa k bistvu.

V tisti deželi sonca, ki vzhaja, nenehno slišiš navidezno pesimistično izjavo, fatalistično in luzersko, a ko spoznaš strahotno moč ljudi, ki jo prakticirajo, se malo zasmiliš, in sram te je lastnega krščanstva: najraje bi se kar v zemljo zaril. In to moč je demonstriral tudi Jezus Kristus. Kajti še preden izvedeš gaman, moraš pred tem ali istočasno izvesti tudi:

Shikata ga nai.

'Šikataganai'. To so tri besede prednebeškega miru, ki je enak nebeškemu, le da v sebi nima VESELJA, ki Življenje dela - ker še ne poznajo Kristusa Gospoda. Tako, da ne bo kdo v lažnem napuhu, da budizem ali pa le neka kultura ne zmore popoln duševni mir doživljati v posameznikih, četudi za Jezusa še slišali niso. Morda pa Ga prav zato ne iščejo tako goreče?

Pa končno prevedimo te tri besede. Najprej dobesedni prevod, ki zahodnjake vedno razkači, da bi se kar razpočili, še posebne kakšne altruiste. Dobesedno shikata ga nai pomeni: 'ni variante, ki bi se dala storiti', 'nič se ne da storiti'. A vidite, vas že jezi. A vam ta jeza nič ne pomaga, ko zasveti rdeča luč na semaforju, vam pa se mudi. In nič vam ne pomaga, ko greste na poroko, pa vam povedo, da je umrla babica. In nič vam ne pomaga, ko zgradite hišo, pa vam jo vojna poruši. In nič ne pomaga, ko imate radi svojega otroka, pa ta zaide v drogo ali umre. In nič vam ne pomaga, ko bi radi zmagali, pa izgubite 7:0. Takrat pomaga samo: shikata ga nai. Japonci imajo temu izrazu enakovreden stavek: shyo ga nai, shoganai. 'Šoganai' ali 'šioganai', kar je bolj pogovorna varianta od 'šikataganai'. Po daljšem razmisleku, ki vsebuje vse elemente duhovne Poti in pozitivnega pristopa, sem te besede poslovenil takole:

Tako pač je.

Na koncu lahko dodate še: sprejmi. Shikata ga nai lahko prevedemo tudi samo: 'sprejmi', a je težko to sprejeti brez 'tako pač je'.

Gospod Jezus Kristus je izvedel 'šikataganaj', 'tako pač je', že, ko je sprejel Očetovo Voljo, da pride na Zemljo kot človek. Potem jo je ponovno sprejel, ko se je v vrtu Getsemani pripravljal na prisilni odhod v Jeruzalem. Človeški del Njegove narave - ker je bil pač v človeško telo rojen - je zavračal mučeništvo, in Jezus je želel, da gre 'ta kelih pelina mimo Njega'. Vendar si je rekel: ''Šikataganai, tako pač je. Sprejmi. Bom pa gaman suru, potrpel.''

Če ta dva izraza končno poslovenimo v enoto, se glasi takole:

Tako pač je. Sprejmi. Potrpi.

Kadarkoli si boste to rekli v pravem duhu, boste v hipu doživeli velikanski mir, kot tudi velikansko moč. V tem SPREJETJU situacije KAKRŠNA JE, in je naši napori ne morejo spremeniti, je mir miru in je moč moči. To je moč prerokov, ki so v preddverje nebes prišli, po katoliški dogmi, četudi so v resnici v sama nebesa, saj so vendar Kristusa vnaprej napovedovali, torej so Ga poznali. A to je tema za kdaj drugič. Mi pa imamo še dve stvari za povedati.

Moč moči 

Jezus-Lev, Jezus-Jagnje

slika: splet

Kdor od vas bo sprejel to za vas NOVO FILOZOFIJO ŽIVLJENJA, ki je tako naravno-Božja kot Kristusova, bo v miru. Še posebej, če bo PRAVIČEN človek, ki ne dela grdobij. Takrat se vam bo zgodilo nekaj strašnega. K vam bo prišel duhovni lev ali tiger, strašna oseba, in bo ob vas. Nekateri ga boste srečali v sanjah in bežali pred njim. A počasi se spoprijateljite z njim, ker vam je Gospod moč poslal, ker ste sprejeli 'Tako pač je, sprejmi. Potrpi.' Eden od simbolov svetništva je tudi lev, a ne morda le zaradi rimske arene, ampak ker je to realna MOČ, ki je dana pravičnim, ki sprejemajo to, kar se ne da spremeniti. Zdaj pa k zadnjemu problemu izraza 'šikataganai'.

Rešitev problema fatalizma

Kadar 'šikataganai' uporabljajo lenuhi in preračunljivci, postane negativen in fatalističen izraz, ko se nekdo vda v usodo in reče, da se ne da nič storiti. Ta del jezi zahodnjaka na Japonskem, ker je jasno, da se da vedno še kaj storiti. Vendar je bil Jezus Gospod velemojster 'šikataganaja' in gaman-a, pa ni bil lenuh in fatalist, ampak KREATOR. Bistvena je torej tista meja, ko pride na pomoč: 'Tako pač je, sprejmi in potrpi'.

So stvari, ki jih je treba sprejeti, kakršne pač so, saj se jih ne da spremeniti. Če si je nekdo zlomil nogo, tega ni mogoče spremeniti, zato JE NAJBOLJE TAKOJ SPREJETI. To je 'šikataganai', 'tako pač je, sprejmi'. Kot vidimo je naša Ilka smučarka mojstrica 'šikataganaja'. Zdaj pa sledi rehabilitacija, ki bi ji rekli gaman, trpi, potrpi - kaj pa ti drugega preostane, če si vse poletje lenuharil, intervjuje dajal in noge bril??

Imaš pa kakšne idiote, ki vidijo zmečkano vrečko ležati pred lastno hišo, pa si rečejo 'šikataganai', 'tako pač je, potrpi', in je ne poberejo ter vržejo v smeti. To pa so duševni invalidi po lastni odločitvi. Takšni ljudje so smrad človeštva, zato ne bodite taki. Če ste debeli in leni, si recite:

''Tako pač je, sprejemam. S tem pa sprejemam tudi gaman, težave ob naporih, da shujšam.''

To pa je pozitivni pasivizem, ki ima v sebi neverjetno moč, moč Božjega leva. Ste že videli koga, ki je bil po krivici pošteno klofutnjen, pa je to mirno sprejel, in le gledal jezneža? Niste opazili, da je s tem zmagal, da je jeznež onemel od mira miru in od moči moči, ki je izhajala iz tistega, ki je sprejel klofuto kot je bila, ter potrpel 'inu obstal'? To se npr. zdaj dogaja krvoločnim Špancem v zvezi s Katalonijo - neviden shock-wave, povratni udar, jih udari vsakič, ko klofutnejo Katalonce (lahko podam linke). Jasno je torej, kako se bo situacija enkrat končala, ne glede na napovedi političnih 'strokovnjakov.'

Jezus Gospod je sprejel Očetovo voljo, da Odreši zablodelo človeštvo, zato je pač rekel: ''Šikataganai, nimam kaj izbirati, če Oče tako želi, želim tudi Jaz, ker Sva Eno.'' In je šel pasivno to Voljo izpolnit, a v tem ni bilo pasivnosti, ker je uporabil gaman, sprejetje težav in trpljenja, ki pridejo, ko se nekaj odločiš dokončati. Pa četudi je to lastna smrt.   

Kdor bo ta tekst dobro predelal v naslednjih tednih, bo prišel - po potrpežljivosti in pravičnosti - v mir miru, ki je velika moč. Pred to močjo demoni bežijo, in ta moč spreminja svet. Morda bi jo lahko povezali s parasimpatičnim stanjem telesa in duha, ki je brezmejno močnejšega vpliva na okolico kot simpatično, ki ga demonstrirajo politika, trgovina in novodobno nadebudno in zato umirajoče krščanstvo pri nas - nenehno smehljajčkanje in objemanje in poljubljanje in obljubljanje. Takšen politični in klerični juhuhu je sicer očem prijeten, a v tem ni več prave moči leva, moči prenašanja križa, moči sprejetja sveta, kakršen pač je, in od tu storiti, kar je mogoče TEBI storiti. Brez 'šikataganai' je gaman le še ena varianta nevroze, in mnogi duhovniki so nenehno nevrotični in depresivni. V takšnih med njimi ni nobene moči, ki jo prinaša sprejetje križa, ki pa mu sledi odločno prenašanje križa na točno določen Cilj.

Zdaj pa stvar preizkusite. In finale

Že danes začnite: ko gledate poročila, težaven film o krivicah in trpljenju, ali gledate stvari okoli sebe, si recite: ''Tako pač JE. Vedno me je mučilo, ker tega nočem sprejeti, zdaj pa sprejemam, da tako pač je - svet je pač takšen. Sprejemam.'' Začutili boste enormen duševni mir, ki ga morda še nikoli niste doživeli. A to ni dovolj. Ni dovolj le sprejeti grešnosti in nesmisla sveta. Reči si je treba tudi: ''Storil bom, kar je v moji moči, in sprejemam težave, ki bodo prišle s tem, saj kdor jih sprejme, so mu tisočkrat lažje, ker mu je dodeljen duhovni lev oz. tiger.'' Morda pa je tak angel. 

Glavna lastnost tega strašnega tigra, ki nam želi pomagati in služiti, če se ga ne bojimo je:

PRAVIČNOST.

Kdor pa ni pravičen, kdor sodeluje z nasilnimi huntami, recimo špansko, pa te moči nima, zato je nevrotik. A vsak dan se lahko spreobrne k Božji, ne le človeški pravičnosti, in dobil bo mir miru. Če pa ob tem še želi Jezusa Gospoda veseliti, pa je ta njegov mir miru poln veselja in tihe sreče v srcu.

Finale: Ko se mu vse to zgodi, naj gre k trpečemu, ki jamra in jadikuje, ter mu ljubeče reče: ''Tako pač je, sprejmi. Potrpi.'' In človek se bo v hipu umiril, kot bi ga strela zadela. To je resnično krščanstvo. Potem mu recite: ''Kar je, je, a jaz ti bom pomagal.'' In oseba bo ozdravljena v duhu - konec bo njenih muk in težav. Takšen pa potem lažje ozdravi, ali pa lažje umre, če je tak Gospodov 'šikataganai'. Ni mu torej treba čakati, da se spremeni svetovni politični red in da na Zemlji zavladajo nebesa, ker tega nikoli ne bo, kajti naš pravi Dom so nebesa. Duhovni voditelj, ki je altruist, torej ni pravi Kristusov učenec in glasnik. Ker obljublja sendvič, bolnico in TV anteno, ne uči pa sprejetja svoje revščine, zato sta oba - 'zdravnik' in bolnik - nevrotična. Posledično oba iščeta psihoanalitika, ne pa Kristusa. Zmeda današnje vere je torej popolna. 

A ti si od danes lahko novi človek. 

En primer

Dal vam bom en primer darovanja moči 'šikataganaja' in potrpljenja. Pred stoletji je na vrata budističnega samostana potrkal berač. Bil je čas vojn in lakote. Menihi so jedli enkrat dnevno, tako da so skuhali riž in ga obilno zalili z vodo, da je bilo za dovolj porcij. Revež je prosil hrane (kot so prosili vratarico sveto Favstino Kowalsko, pa jim je komaj kako skorjo kruha ali par žlic juhe uspela priboriti, ker je bila vojna). Menih na vratih se je opravičil, da nimajo prav nič hrane, in da si za večerjo dajejo segrete kamne na trebuh. A je siromak vztrajal - naj mu dajo nekaj, karkoli. Menih je šel k opatu in mu povedal. Opat je sočutno zavzdihnil, ter naročil menihu: ''Reci mu, naj sprejme svojo revščino.'' Če je bilo to sprejeto, je prišel lev, velika moč, in berač je dobil tisto 'nekaj', za kar je prosil.

To je največ, kar lahko dobimo in darujemo: da sprejmemo svojo ubogost takšno, kot je. In potrpimo. Potem pa pride moč, da se rešimo, ali pa da dostojanstveno umremo. Opat je pravzaprav dejal:

''Tako pač je, sprejmi. Potrpi.''

To je tudi jedro Jezusovega in krščanskega Nauka. A v tem 'potrpi' ni fatalizma, ampak je prostor za delovanje, za boj. Ta boj pa ni klerično-levičarsko popadanje svetovnih kapitalistov, ampak kaj lahko TI storiš ZDAJ, v TEJ situaciji. Npr. če te nekdo napade, da te uniči, si rečeš: ''Nimam kaj, tako pač je. Moram se boriti ali uiti.'' In pride tiger, velik kot slon. Ne obsedimo na tleh, da nas tisti zbrca. Če pa smo zvezani, kot je bil Gospod, in nas pač brca, pa sprejmemo tudi to situacijo in si rečemo: ''Okej, sprejemam, bom pa na Boga ljubeče mislil.'' Vedno imamo torej izhod, zato 'šikataganai' in gaman nista fatalizem, vdanost v usodo, ampak sta MOČ SVETNIKOV. Oni se ne zaletavajo v kajne sveta, ampak rečejo: "Okej, tako pač je na tem svetu. Zato bom nenehno molil in slavil ter veselil Gospoda. In tudi za svet Ga bom prosil, ker je Gospod Usmiljenje. Potem pa bom šel ven in pomagal tistemu, ki ga srečam, če si bo ta pomoči želel. Najprej pa mu bom povedal, da tako pač je, in da naj potrpi. In če bo sprejel, bo močan."

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Odrešenik!

PS: Linkajte tale tekst tistim, ki so v težavah, in jim želite dobro, ali pa jim stvar razložite. Linka se tako, da se odpre komentarje spodaj, in potem skopira spletni naslov zgoraj.