49. Zlobci

slika splet

10.8.17, čet.

Kdorkoli bo začel iskati Pot, ali nanjo stopil in jo celo uresničil, ter začel Odrešenika oznanjati, bo takoj pomnožena žrtev hudih sil. Seveda te hude sile delujejo predvsem preko - ljudi! Tale uborni Jona marsikaj Božjega piše, a obstajajo zlobci, ki si domišljajo, da je to pisanje brez Ljubezni za njih, ki so v temi. Zato se hulijo naokoli, vohljajo, in skušajo ugonobiti. A njih smrad je že vnaprej prepoznan. So pa kakšni trenutki, ko družno udarijo, pa bi zdaj napisal, kako s temi gnusnimi pajaci delati.

Vnaprej jih začutite morda kot tesnobe (jezljivci), morda kot pritisk nekakšne težke utrujenosti (pohlepneži), kot stiskanje glave (psihopati), kot leden mraz pri nogah (vampirji), pa še kaj, a ne bom nadaljeval. Predznaki se včasih kažejo tudi v dogodkih ali kakšnih živalih, ki se nam predstavijo na zanje sicer nenaraven način. Včasih ti predznaki kulminirajo v nenadne napade, največkrat nočne, ki so pogosto videti takole:

Nenadoma te pokrije strašna sila, ki ti onemogoči kakršenkoli gib - niti za milimeter se ne moreš premakniti, še veke ne dvigniti. Tudi misel je zamrznjena v nulo, in niti glasu ni moč spustiti. Si kot sardina, stisnjena v konzervi. Ta sila je tako MOGOČNA, da lahko čutiš gubanje kože in mesa na svojem obrazu ali nogah. Včasih pokajo bruna v ostrešju hiše. Je torej zelo realna SILA. Cilj tega napada je zelo zvit: PRESTRAŠENJE. Ko se napadena duša prestraši te hladne, ledene groze, se pritisk še postoteri, in duša je kmalu okradena vse notranje moči, ker se izgubi skozi čustvo strahu in groze. To naj bi bilo nekakšno spametovanje in lomljenje duš s strani hudih duhov in hudih ljudi. Izkušen Božji črv se takega napada ne ustraši niti za hip. Ostane miren in hladen, četudi je sredi zunanje groze. Ve, da bi kakršenkoli strah samo dodal moč napadalcu.

Zakaj vedno ponavljam, in sem vas naučil, kako dnevno vzdrževati veliko notranjo moč? Ker ti le ta moč volje in namena v prvih trenutkih napada omogoči, da ostaneš popolnoma miren, sprejmeš pritisk, in v glavi, z vso silo volje, skrajno težko izluščiš eno samo besedo: JEZUS! Ko to uspe, z veliko muko volje, (izreči še ne moreš, ker ni mogoče odpreti ust), začneš pogumno ponavljati Jezusovo sveto Ime, ter videti sliko Jezusa čez vso stavbo ali celo do neba. Pritisk bo občutno popustil. Takrat vklopiš posmeh do teh gnid, lahko jim rečeš nekaj tovrstnih besed Božje jeze. To jim vzame veliko moči - prestrašijo se same, ker se ti nisi. Potem pa nadaljuješ s slavljenjem Gospoda Jezusa Kristusa. Gnusoba se bo v minuti ali treh umaknila. Za seboj bo pustila zoprn mraz, ki ježi kožo. To je znak, da še ni čisto odšla. Zato je potrebno ljubeče ponavljati Jezusovo Ime še nekaj časa, in uživati v Njegovi zmagi nad to silo gnusa in teme. Lahko ponavljate, z odločnostjo Mojzesa in občutkom, da vpijete čez ves svet:

-Jezus Kristus Kralj!

-Jezus Kristus Izganjalec!

-Jezus Kristus Rešenik!

-Jezus Kristus Zmagovalec!

Vsako od teh Jezusovih slav si tudi zmagovalno zamislite. To (ali sveto Ime ali molitev) lahko ponavljate tudi pol ure, dokler ne boste v prostoru čutili popolnega Miru in rešitve.

Obstajajo tako kristjani (tudi kleriki), kot 'hođe' in drugi šamani, ki opravljajo 'črne maše' in napade, čim slišijo za kakega Božjega črva, ki je služabnik. Nekateri napadajo nehote, iz jeze ali zavisti. Včasih celo zaslišiš: ''Najraje te bi ubila!'', glas pa je od take ali drugačne žlahte. Napadi pred, med ali konec petka so pogosto muslimanski.

Tudi v Cerkvi je veliko zla potuhnjenega. Imaš ekonomske, homoseksualne, politikantske in še kakšne druge črne lobije. Politikantske lahko zaznamo, ko skoraj istočasno začno priprave na volitve, skupaj s padlimi brezbožnimi demoni, njih cilj pa je onemogočenje poštene desne vlade. Ko se jih prepozna, so zmožni izvesti 'črne maše'.

Kdor je Božji sluga, mora biti tudi borec z močjo, poleg Ljubezni. Sicer pivka: ''Nihče mi ne more vzeti moje Ljubezni do Jezusa'', a je že to pivkanje potemnjeno, duša pa potegnjena v nižje svetove obstoja. Takih vernikov je veliko, in ko jim želiš pomagati, včasih, hote ali nehote, izvedejo kakšno 'črno mašo'.

Tovrstni napadi na resnične Božje služabnike so karmična katastrofa za napadalce. Ker so nasprotje Ljubezni. Malo manj so kaznovani, kadar so izvedeni le iz neumnosti in neznanja, ko pa so narejeni iz premišljene zlobe, kar je sicer smešno, pa bodo prinesli strahovito kazen takšni duši, in vsem, ki jo podpirajo. Četudi novomeški škof v zadnji Družini pravi, da kolektivna krivda ne obstaja, ta obstaja, kar dokazuje tudi usoda nasprotnikov Cerkve v preteklosti: vsi so bili pobiti, z dojenčki vred. Otroku neporočene matere pa so rekli pankrt, mu dali ime Bonifacij, ko pa je umrl, so ga zagrebli na zunanji strani pokopališkega zidu - ker je bil sin matere. In če nek duhovnik zagovarja Titova dela, vstopi v Titovo krivdo, s tem pa prinaša hudo breme na Cerkev. Breme se torej brez dvoma PRENAŠA - z naklonjenostjo ali sorodom (sorodstvo je naklonjenost). Če to ne bi bilo res, bi bilo duhovništvo povsem brezpredmetno, saj tudi duhovnik lahko odjemlje bremena grehov, če jih sprejme nase in odplača, kot npr. sv. Favstina Kowalska. Temu se v katoliški teologiji reče 'mistična zamenjava'. Takšna zamenjava pa se dogaja seveda v obe smeri, v svetli in temni, odvisno od naklonjenosti. Zato so podporniki črnih napadov v enaki krivdi. Tisti, ki molijo za druge, pa so v Božji zaslugi.

V primeru demonskih napadov je kazen hujša od telesne smrti, kajti nespametne duše jo bodo trpele skozi enormne enote časa. Ker so iskale hudiča, jim je v družbo dodeljen, ker Gospod je dober in izpolnjuje želje vsem. Zato si raje zaželimo svetnikov in Gospoda, namesto da skušamo sredi noči ugonobiti kakega Božjega črva, kar je seveda velika iluzija in strašna napaka.  

48. Duhovno ozdravljenje družinskega debla skozi 200 generacij

slika splet 

9.8.17, sre.

Bil sem na obisku in na mizi naletel na ta novo Družino. Ker je bilo le malo časa, sem na zadnji strani prebral le škofov odgovor. In ga pofotkal, da ga doma še enkrat preberem. Vprašanje škofu se je glasilo glede 'ozdravljenja družinskega debla'. Škof Glavan nekje vmes napiše: ''V tem smislu je 'ozdravitev družinskega debla' tuja katoliški teologiji''. Med vožnjo domov mi je ta stavek delal probleme in spraševal sem se, ali barabije v Cerkvi in Vatikanu pa so domače katoliški teologiji? - zakaj ne sprejeti kaj izven svoje teologije, če je to preverljivo v Evangeliju in ni v nasprotju s sporočili in dejstvi svetnikov?

No, doma sem takoj prižgal PC in naložil sliko ter bral še enkrat - in videl, da sem se zaletel, da je gospod škof Glavan zelo dobro odgovoril, da je sprejel ta vidik ozdravljanja družine, le da v bogoslužje naj ne bi sodilo. Tile škofje včasih precej po domače Evangelij zaoblijo, za ljudi, ko pa kaj odgovarjajo, pa najbrž glave skupaj staknejo s teologi, in so odgovori kar pomirjujoči za kakega Božjega črva. Pa Bog jih živi - a stisni jih v Evangelijce, 'silom ili milom' - ker druge poti ni več.

No, takole konsolidiran (le kaj to pomeni – slovar pravi da okrepljen) bom škofovemu odgovoru nekaj dodal, in upam da odgovor pride vse do 'Terezije iz Krškega':

Ljudje vedo za Boga in za Ljubezen do Njega že tisoče let preden se je rodil Abramov divji rod. In vse to so že tisoče let pred Abrahamom tudi v svete Knjige zapisali. Ti rodovi so živeli v Indiji, od koder tudi Slovenci izviramo - dokazov je na stotine v našem jeziku. No, in od tam izvemo tole dejstvo:

Kdor postane Gospodov osebni ljubeči služabnik, s tem reši pogubljenja vsaj sto generacij sorodnikov pred seboj in sto generacij za seboj. Tiste sorodnike, ki so Gospodu in njemu še posebej naklonjeni, pa Gospod ne le reši, ampak tudi Odreši.

Biti rešen pomeni ne v pekel priti; biti Odrešen pa pomeni v nebesa Gospodova vstopiti.

To je torej ta poslanica za danes: svoje družinsko deblo boš najlažje ozdravil, če boš sam svet. Današnjemu kristjanu, ki je precej patološki, je ideja o lastni svetosti skrajno tuja, saj še nadškof za nekega svetniškega kandidata reče, da ni imel aureole nad glavo, kar je absurd: duhovni pogled duše vedno nezmotljivo razkrije stopnjo svetosti kogarkoli, in to ravno skozi prisotnost (večjo ali manjšo) svetih žarkov iz glave in celo telesa ven.

Se mi javi neka oseba, da domači nekaj javkajo, kako je spodaj v hiši, kjer se je nekoč en človek obesil. Vprašam, če so kaj verni, tej ljudje? -Da niso. In kaj je zdaj tam spodaj? -Eh, ena stara teta tam živi. In kako je? -Dobro, vedno nekaj moli. No, pa imamo rešitev: še vi 'nekaj molite', pa bo vse v redu. Tako nekako je tudi škof odgovor zaključil.

Enako je z ozdravljenjem družine za sto generacij nazaj in naprej: bodi v Gospodovi svetosti, in počasi se bodo vsi nakapljali v nebesih - odvisno od njih trmavosti (= svobodne volje). To nam posredno pojasni tudi kak jasnoviden svetnik, svetnica, ali ji je povedano: -Da, tvoji starši bodo sveti. Zakaj bodo sveti? -Ker si ti sveta.

Tako to je. Tako je to tudi sedaj, danes. Seveda se ta ozdravljanja ne opazijo z očesom, ne sme se jih enačiti s kakšnimi telesnimi ozdravljenji ali preživetji ali zgodnjimi smrtmi: to ni nobeno merilo. Edino merilo je: STANJE DUŠ. In dejstvo je, da tudi največji razbojniki med sorodniki ne pridejo v pekel, če je le eden med njimi v Gospodovi svetosti.

To je olajšanje tudi za železobetonsko katoliško teologijo, mar ne? V nebesih ni niti enega katolika, ker tam ni nihče katolik, so le Gospodu predane duše. Vsekakor pa v nebesih zelo cenijo, če se duša na Zemlji uči od kogarkoli, ki je v Ljubezni z Gospodom, četudi ta duša ni armirani katolik.

To je vedno odrešujoča Božja Beseda. Hvala Tebi Kristus!

47. Kdo sliši, prepozna in vidi Gospoda

 

Peter prepozna Gospoda

7.8.17, pon.

Počasi, tihoma-kradoma, bom napisal današnji čivk, ker duhovni boj zahteva svoj davek telesu. In ker so nedelje dnevi 'duhovnih bitk', so ponedeljki betežni za tole vrečo kosti.

Naš Hieronim, blogovski, je javil svoje srečanje in videnje Gospoda. Ob tem sem se spomnil svojih prvih videnj in pretresenj, ter reakcij vernih ter kakega ultra-teologa, katerih besede še zdaj odmevajo po praznem vesolju: ''Iluzija, herezija, fantazmagorija!!! Boga še nihče ni nikoli videl!'' Pri tem navajajo Jezusove besede po Janezu, Jn 1,18:

         

Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, On je razložil.

1 Jn 4,12:

         Boga ni nikoli nihče videl.

Prvo Janezovo pismo smo že 'razkrinkali' v našem blogu (KLIKNI), da je zagotovo skupek mnogih 'Janezov' skozi čas, in zato zmedeno v nekaterih delih. Začetek Janezovega evangelija s temi besedami pa ima drug pomen, ki se ga tukaj ne bomo lotevali, ker bi danes želel ravno obratno stvar utrditi.

Ne bomo se ukvarjali s to zmedo skozi čas, kajti že Mojzesove knjige pričajo, da je Boga Očeta ob priložnostih videlo zelo veliko ljudi, in ostali so živi. Videli so Ga tudi mnogi svetniki in svetnice. Predvsem pa Gospod Jezus jasno pove, da se da Boga gledati, če imamo čisto srce. Matej 5,8:

         

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.

To je vse - kdo je lahko 'pametnejši' od te OBLJUBE, ne glede na odtenek teologije, ki ga zagovarja? Katera filozofija lahko to razvodeni? 

Kdo ne vidi Boga?

Če torej naletimo na krščanske 'znanstvenike', ki trdijo, da se Boga ne da videti, ker naj bi Jezus to povedal, jim lahko takoj vzamemo meč in ga usmerimo vanje: Kdo ne vidi Boga? Iz zgornjega blagra je diagnoza popolnoma jasna:

Boga ne vidimo podleži.

Boga ne vidijo tisti, ki so pod okovi čarovnice materialnega sveta in skrbijo predvsem za meso in denar. Kako so pri tem oblečeni, nima veze.

Kdo sliši, prepozna in celo vidi Gospoda?

Zgornji blagor vse pojasni: Gospoda sliši, prepozna in celo vidi vsakdo, ki je čist v srcu, ki je kot dete, in ima Ljubezen do Njega. Torej le tisti, ki so nekako umrli za ta svet, in se rodili, ali pa se ravnokar rojevajo v Kristusu.

1. Slišati Gospoda

Gospoda lahko slišimo kot našo Naddušo v srcu, Božjo iskro v nas samih, ki se nam javlja tako skozi razum kot skozi vest. Lahko Ga slišimo skozi zapisano in izgovorjeno Božjo Besedo. Lahko Ga slišimo preko Njegovega sla, poslanca ali predstavnika. Lahko pa Ga slišimo neposredno, iz Njegovih ust v naša ušesa srca.

2. Prepoznati Gospoda

Gospoda lahko prepoznamo v Njegovem čistem predstavniku, v dogodkih, v Božji Besedi, preko Milosti, na razpelu, v Cerkvi, v zgodbah o Njem ali skozi pretresljivo neposredno Srečanje z Njim.

3. Videti Gospoda

Gospoda lahko vidimo v Njegovih podobah, v Njegovih 'simbolih', lahko pa Ga vidimo neposredno, s prebujenim vidom duha. Gospoda lahko čutimo v srcu, a tam Ga je težko videti, zlahka pa Ga vidimo nad seboj, če gledamo 'v duhu', ko je naše srce čisto posvetnih stremljenj.

Kadar Boga resnično vidimo, ko to ni le naša domišljija, se Spremenimo. Poglejmo si dva pretresljiva primera: Job 42,5-6:

Z ušesom sem slišal o Tebi,

a zdaj Te je videlo moje oko.

Zato odstopam, in se kesam

v prahu in pepelu.

Ko je Job videl Absolutno obliko Boga, je videl nekaj za človeka strašnega, in je bil takoj ozdravljen svojih dvomov in težav glede Boga. V drugem primeru pa se je Bog ljudem prikazal v svoji Milostni obliki, v podobi Jezusa Kristusa, ki je takšen, da Ga mi grešniki zlahka Ljubimo, če se le malo potrudimo, da Ga prepoznamo. Težko je Ljubiti Očeta v vsej Njegovi celostnosti, zelo lahko pa je Ljubiti Sina, ki je Oče za nas, duše, izgubljene v materialnih vesoljih. Ko je ribič Peter prepoznal Gospoda v Jezusu, se mu je zgodilo enako, kot pred tem Jobu: Luka 5,8:

         

Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: ''Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.''

Resnično srečanje z Gospodom človeka vrže po tleh, mu prikaže vso lastno bednost, a ga oživi, ker se duša razveseli svojega Očeta, in se spomni, kje je njeno mesto.

Če je to Srečanje celovito in je duša odtlej ZVESTA, ji Gospod nakloni Milosti, karizme, da jih bo delila drugim dušam, ki so še v iskanju. Sveta Favstina sporoča Jezusove besede:

Povej, Moja hči, da Sem sama Ljubezen in Usmiljenje. Če se mi duša približa z zaupanjem, jo napolnim s tako velikimi Milostmi, da sama po sebi teh Milosti ne more sprejeti, marveč jih izžareva na druge duše.

Glede videnja in komuniciranja z Jezusom pa Favstina sporoča:

Razumela sem, kako nas Bog Ljubi, kako je preprost, četudi nerazumljiv, kako se je z Njim lahko pogovarjati kljub Njegovemu veličastvu. Z nikomer na svetu mi ni tako lahko kot z Njim. Mati se s svojim otrokom ne ujame bolj, kot moja duša z Bogom.

Gospod Jezus, o moj Učitelj, samo s Teboj se znam pogovarjati! Res se ne moremo z nikomer lažje pogovarjati, kot s Teboj, o moj Bog!

Ps: Ta uborni Jona je vse to v neki meri doživel, še preden je bral sv. Favstino ali kateregakoli krščanskega svetnika, še preden je s Svetega pisma obrisal prah, zato so ti zapisi zanj toliko dragocenejši, ker niso bili povzročitelj, ampak potrditev. Zakaj pa je sveta Favstina najsvetejša od vseh, in tega niti Cerkev ne more prepoznati - o tem pa kdaj drugič.