28. Zaupaš Gospodu, ali begaš?

slika splet 

15.7.17, sob. 

Hieronim je napisal:

Ubogi duhovniki, kaj vse morajo pretrpeti. Seveda ne vsi, le tisti, ki jim je vsaj malo mar za svoje vernike. Po drugi strani pa še bolj ubogi tisti, ki jim ni mar za njih. Mi je pred kratkim potarnal mlad župnik: ''Komaj čakam, da grem na dopust!'' Šel je s športnim požegnanim motorjem.

Potem pa sem zjutraj naletel še na novico (pravzaprav starico) o izstopu duhovnika (KLIKNI 1, KLIKNI 2). Seveda slikarja popolnoma razumem in vsakdo je svoje sreče kovač, a bi glede tega povedal nekaj, ker je malo manj vidno svetnim očem.

Ljudem, ki imajo dva ali tri srca, se že na daleč vidi, da so megleni. To se vidi že leta vnaprej, preden pride do nekih dogodkov. Vse to je normalno beganje duš, ni pa razumljivo, ko se gre za služenje Gospodu. Kajti, Gospod vsakemu od nas reče:

Pusti vse, vzemi svoj križ, in hodi za Menoj.

Pusti vse pomeni, da smo odločeni odvreči KARKOLI, kar bi nas oviralo, da ne bi ves čas mislili le Nanj in na delo Zanj. Pod VSE spada, če ne gre drugače, pač VSE. Če je nekdo med svojimi interesi imel tudi interes služiti Gospodu, in je na račun naroda postal duhovnik, po mnogih letih šolanja in preverjanja, bi moral počasi vse svoje interese brisati, le služenja Gospodu skozi izbrano karizmo ne. Saj bi jo lahko spremenil v meništvo ali kaj drugega. Cerkev pa tudi ne potrebuje podpirati zasanjanega slikarstva, če to slikarstvo ni oznanjevalska karizma, v duhovništvu pa ni pravega žaru.

Še en problem izstopnikov (četudi bi bil to izstop le 'v duhu') pa je v tem, da tistemu, ki je podlegel čarovnici materialni energiji, takoj zavladajo zakoni Zemlje, ki so posredno prav tako Božji zakoni, a delujejo popolnoma drugače, kot če Kristusu služiš osebno. Če Mu služiš osebno, Ti-jaz, On za nas skrbi OSEBNO (berite Evangelij), če pa tega enosrčnega odnosa ni, ZA NAS POSKRBIJO STAROZAVEZNI ZAKONI KARME, ki se jim po slovensko reče: 'kakor si si postlal, tako boš spal', oziroma 'zob za zob in glavo za glavo'. Kaj to pomeni? To pomeni, da V HIPU PADEMO V OBUPEN BOJ ZA PREŽIVETJE. Takšen človek od tedaj naprej misli samo še na denar in prostor, kjer bi živel. Mamon ga ujame v past, potem pa mimo pride še brhka deklina, ki ga sesuje do konca, saj ga kmalu zapusti, ko pa je tako reven in beden.

Ta ničvredni Jona, ki tole pisuni, pa je živel takole: Čeprav rojen v normalno situirano družino, je že kot mulc začel priložnostno delati, da je imel kaj žepnine, sicer je ni imel. Potem pa je iskal Boga in se boril za preživetje mnogo desetletij: v tem času je živel kot zapuščen mestni pes, kajti nihče ni mogel razumeti njega, on pa ni mogel razumeti sveta, Boga pa tudi še ne. Tako je delal mnogo del, izjemno napornih, da je lahko vmes vadil telo in duha in iskal Pot. Ne iskal Boga, ampak iskal šele - Pot!

No, po mnogo pripetljajih, in ker v svoji ODLOČNOSTI za Pot ni popustil niti za en sam milimeter, se ga je usmilil Gospod in se mu razodel v potresni in usodni meri. Zato se je toti Jonek odločil posvetiti in dati življenje SAMO Gospodu, ter tistim, ki Ga iščejo s tako silo, kot da jim gorijo lasje. In kaj se je odtlej zgodilo? Primojdunaj, tole:

Popolnoma je prenehal razmišljati, kako bo preživel, ampak je samo še razmišljal, kako bo Služil z Ljubeznijo Gospodu. In glej ga angela: odtlej ne rabi več skrbeti za preživetje, ker Gospod poskrbi zanj. Mu je pa Jonek tole rekel: »OK, Sveti mi in Mili; praviš, naj ne skrbim o tem, zato NE BOM; če pa pridem v takšno pomanjkanje, da bi Tebi to delalo sramoto, potem pa bo tudi mojega oznanjevanja konec in zapustil bom to jamo kosti ter potrkal na Tvoja Vrata. Upajoč, da me sprejmeš kar takoj in direktno.«. Gospod je dejal:

Ne skrbi, otrok Moj.

In odtlej ta pleničkar ne skrbi, ima pa več, kot je imel takrat, ko je delal po 15 ur na dan in živel tako skromno, da ga še pes ni povohal. In še več, zdaj lahko poskrbi za duševno hrano stotinam ali tisočem duš, pa še za koga mora poskrbeti, prej pa še za svojo rit ni mogel. Sklep: bolj ko je prej skrbel za denar, manj ga je imel, in obratno. Kar pa ne pomeni, da ga ima zdaj veliko, ampak dovolj za mesečne račune poplačati, če živiš spodobno skromno. 

V tem je razlika med tem, ali služiš sebi in svetu ali služiš Gospodu OSEBNO. Če Mu služiš OSEBNO, tudi On zate poskrbi OSEBNO. Če pa Ga imaš bolj v rezervi, ti tudi On pošlje svojo vojno rezervo: svoje oficirje in konzerve.

Zato od vsakogar pričakujem, ko mu dam seme Ljubezni do Gospoda, da ga hitro vzklije in zdebeli, ter zapusti vse, se umakne na rob sveta, razvije svojo osebno karizmo, in živi samo še za služenje Gospodu. Gospodu se služi v srcu in umu, z dušo, ker pa še živimo v telesu, se Mu služi tudi s telesnimi deli, ta dela pa morajo biti popolnoma v oznanjanju Njega.

Če bi slikar slikal prelepe Božje podobe v oznanjanje Jezusove slave, bi bilo to del duhovništva, in nebesa bi se odprla in Gospod Osebno bi prišel k njemu živet. Če pa je nekdo duhovnik, ima pa še eno osebno kaprico, se to ne zgodi, in duša samo še trpi v razdvojenosti ter nazadnje pade nazaj v svet, kjer jo čaka hud boj za preživetje in večna melanholija. Nekateri to melanholijo nadkompenzirajo v neko pozunanjeno veselost in 'odrešenost', kot tista bivša nuna, ki danes NE MORE izgovoriti Jezusovega Imena. Če je že prisiljena, bi Mu najraje rekla 'omenjeni model', sem dobil občutek.

Ja, taki modeli smo mi, četudi je Jezus jasno povedal, da tisti, ki Ga odhajajo oznanjevati, ne potrebujejo ničesar, razen palico za odganjanje kač in divjih psov, ali pa še te ne:

 … In jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha, ne popotne torbe, ne denarja v pasu …

Rekel jim je: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek.«

Jezus Najsvetejši in Najresničnejši in Najzvestejši, pove:

»Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi Mene in zaradi Evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive, in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

In tako tudi je. Tudi ta najmanjši od vseh Jon je zapustil mnoge in mnogi njega, a glej, kamorkoli se obrne, tudi na tale blog, pridejo novi, in z njimi je družina in je Kraljestvo.

In mnogi zadnji (= bralci tukaj) bodo prvi pri Gospodu,

in mnogi prvi (= posvečenci), bodo zadnji.

Gospod torej ni lažen, niti le simbolen, je pa res, da za ZAUPANJE v Njegovo obljubo potrebuješ Milost. Kdor te Milosti - ZAUPATI Gospodu - ni dobil, ta te Milosti pač še ni bil vreden. To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi dobri Kristus!

27. O težavnih ne-spreobrnjencih, tudi 'vernih'

14.7.17, pet. 

Danes bi še malo utrdili včerajšnjo temo, da bi iskreni iskalci Ljubezni do Gospoda ne padali na zahrbtne zvijače hudih duhov, včasih oblečenih tudi v lepe vernike.

Na Vzhodu obstaja zgodba, ki jo bom zapisal nekako po spominu: Buda, Šakjamuni, je imel v življenju pred tem, brata. Sam je bil velik mistik in svet človek, brat pa je padel v mračni del življenja, kjer ni nobene Poti več. Pred-Buda ga je večkrat povabil, naj pride na njegovo stran, a brat je odkimal, in rekel: »Ne. Tukaj v peklu mi je čisto v redu.«

Tako je tudi dandanes: MNOGIM ljudem odgovarja neka zaveza, ki jo imajo s hudičem, in še slišati nočejo, da bi zlobca zapustili, ker od njega dobivajo določene moči in užitke. Slutijo sicer, da jim bo duša pogubljena, a jih to nič ne zanima - pomemben je užitek, četudi je morda to užitek uničevanja Cerkve in njenih duš ali delanje nadloge duhovnikom, vernim, pod krinko zglednega, leporečnega kristjana. Duš, ki ne sprejemajo pomoči, je veliko. Izjemni Gabriele Amorth poroča o mlajšem moškem, ki sta ga pripeljali mati in sestra:

Brez pomena bi mu bilo govoriti o molitvi in zakramentih. Skušal sem ga pripraviti do tega, da bi privolil v blagoslov. Molitev je bila kratka: hudobni duh se je odzval silovito (tu se spomnite zadnjega komentarja naše M. in tiste ženske), jaz pa sem takoj prenehal z obredom. Ko sem mu povedal, kako je z njim, je odvrnil: »Že vem in sem zadovoljen; s hudičem se dobro počutim.« Nisem ga več videl.

Omenja tudi velikega in močnega fanta, ki je patru Candidu, Amortovemu eksorcističnemu učitelju dejal: »Ne vem, če je dobro, da bi me danes blagoslavljali; občutek imam, da vam bom prizadejal bolečine.« Začel se je hud boj in oba sta padla na tla; čez čas je pater prišel k sebi in obred dokončal. Nedolgo po tem dogodku, mu je (sveti) pater Pij poslal tole sporočilo: »Ne zapravljaj časa in ne trati moči s tem mladeničem. Je vse zaman.«

Pater Amorth piše tudi:

Večkrat so me opozorili, da blagoslavljam več žensk kot moških. To se dogaja tudi drugim izganjalcem. Ni zmotno misliti, da so ženske lažji plen hudobčevih napadov. Moški in ženske namreč nismo izpostavljeni na enak način …

Tukaj seveda govorimo o OBSEDENOSTI, katere pokazatelj je tudi zavračanje vsega Cerkvenega, kot je sveto obhajilo, sveta voda, Božje Ime, molitev … Vendar obstajajo verniki, ki niso obsedeni s hudim duhom, zato sprejemajo zakramente, a ker so OBLEGANI s hudimi duhovi, se jih nič ne prime, imajo pa priložnost igrati izvrstno razdiralno vlogo v nekem duhovnem občestvu. Ker so olikani in leporečni, jim na limanice padajo tudi izkušeni duhovniki - in v fari pride do grdih stvari, ki so domala nepopravljive.

TUKAJ si lahko preberete dober tekst, iz katerega se da marsikaj izluščiti. Za nas je precej poveden tale del o svetem Benediktu:

Glas o njegovem svetem življenju je privabljal ljudi, ki so prihajali k njemu, da bi jim bil učitelj in vodnik. Vse je ljubeznivo sprejemal, niso pa vsi posnemali njegovega zgleda. Ko je umrl opat samostana Vicovaro, je uslišal prošnjo menihov, naj prevzame vodstvo njihove družine. Povabilo je sprejel, toda menihi ga niso ubogali, zato jih je zapustil in jim ob slovesu dejal: »Ali vam nisem naprej povedal, da se moje in vaše življenje ne ujemata?« Zaradi svoje ODLOČNOSTI je postal vzor za resne iskalce duhovnosti in pridružili so se mnogi. Po dvanajst jih je nastanil v eni stavbi in v soteski Subiaco je bilo kmalu nastalo dvanajst urejenih občestev. V šestih letih si je nabral novih izkušenj, kako je treba voditi učence, da bodo vztrajali na poti popolnosti. Nekateri, ki so Benediktu zavidali njegove uspehe, so mu nagajali in ga skušali celo spraviti s poti. To si je Benedikt razlagal kot Božji namig, naj ZAPUSTI ta kraj in po pridobljenih izkušnjah kje drugje ustanovi novo samostansko družino. Izbral je najboljše in Bogu res vdane menihe … 

Koga je izbral? Zagotovo SAMO tiste, ki so zapustili popolnoma vse in POSTALI LAST (!) Cerkve oziroma njegove redovne skupnosti. Jezusova Pot torej zagotovo ni za vsakogar, četudi je sicer nekoliko veren. Ta zgodba nas spominja tudi na žalost svetega Frančiška, ki je na koncu pobegnil od svojih sledilcev, frančiškanov, ker so se preradi prerivali za lastno ugodje, namesto za služenje. Takšna je narava človeka: žival je.

Kot vidimo - tudi pri osamosvojitvi Slovenije - nekateri potegnejo voz, potem pa pridejo hijene, in udarijo v hrbet, tako da se prvopristopniki umaknejo. Zavladajo osebki, ki so nevredni ukradene karizme, in poneumljenemu narodu krojijo mračno in lažnivo usodo.

Popolnoma enako se torej dogaja tako v duhovnih skupnostih, Cerkvah in religijah, kot v vsakdanjem življenju. Duhovnik, ki je naučen, da vse ljudi sprejema enako, tako tiste, ki kolnejo Boga in njega, kot verne in spokorne duše; ki nima 'očesa srca' za razločevanje duhov, ki prihajajo k njemu in v cerkveno delovanje, nima možnosti, da bi svoje delo opravil, kot želita on in Gospod. Zaradi ljubega miru bo požiral izpade demonov, njih izsiljevanja, sicer dobi 'farški štrajk', pa še na škofiji ga bodo 'sfucali' do neprepoznavnosti. Zato je razumljivo, da se fantje za ta primež ne odločajo. Saj jih nihče ne more zaščititi, kajti papež Frančišek ponuja vse vsem. Kar je lepo in Božje, istočasno pa se v Cerkvi in drugih skupnostih usidrajo 'verniki', ki so le ribiči za lastne koristi in ki sledijo šepetu hudih duhov.

Zakaj današnji duhoven nima oči za prepoznanje lažnih vernikov? Odgovor na to nam da sveta Favstina:

Čista Ljubezen od daleč ugane nastavljene pasti, odtrga maske, in takoj ve, s kom ima opravka.

Brez te transcendentne Ljubezni, ki ne ljubi sveta, ampak Boga, pa sami postanemo vampirski. Takšna je realnost sveta, zato je prišel Jezus, in 'mali čredi' ponudil rešitev. Ponudil jo je sicer vsem, a le mala čreda Ga sledi tako, kot je On povedal. Ostalim pa je vera le poligon za sebičen lov.

Gospod, usmili se nas.

26. Satanski vpliv v kristjanovem besedičenju

13.7.17, čet. 

Problem današnjega krščanstva je velik: nima jasnookih duhovnih vodnikov, ki bi znali ločiti zrnje od plev, zato satan z lahkoto širi svoj vpliv tudi v Cerkvi. V njej še posebej, preko navidezno vernih ljudi, ki pa se niso odrekli 'mesu'. Najbrž prav tu tiči razlog, zakaj so bila preverjanja duhov v Cerkvi tako stroga, da so celo lastne svetnike gnjavili do skrajnosti. 

Nekaj primerov krščanskega govora, izza katerega pa je zagotovo satanski vpliv, četudi te stvari govorijo celo višji kleriki:

1. Naš nekajkratni teološki doktorand izjavi: »Pekla ni, če pa je, je prazen.« To je zelo blizu besedam vernega prešuštnika, ki mi je rekel: »Haha, hudič ne obstaja!«. Ti dve trditvi sta popolnoma hudičevi, a ko sta povedani skozi lepa usta duhovnika (on reče malo drugače: »Ne bojte se, hudič je že premagan!«), jima verjamejo celo pol-verniki, verski ohlapneži. Tisti hip, ko verjamejo tem lažem, jih omrežijo hudi duhovi. Kajti hudič je premagan le za tiste, ki popolnoma Ljubijo Jezusa, in NIČ drugega iz tega sveta. 

2. Duhovnik v naši cerkvi je dejal: »Tudi svetniki so grešniki, zato Cerkve ne delajo nič bolj svete!« To je vehementno zatrdil cerkvenim nadebudnežem. Seveda je ta izjava od satanskega vpliva, ker Gospod Kristus deluje IZRECNO skozi svoje predane služabnike na Zemlji. Mnogo redkeje poseže vmes Sam. To je tudi logično: če bi Bog lahko odrešil ribiče in cestninarje iz neba dol, ne bi na Zemljo pošiljal samega Sebe, v podobi Odrešenika Jezusa Kristusa. Vsaka izjava, ki samo za najmanjši odtenek omalovažuje svetnike, je SATANSKA izjava.

3. Tudi splošen trend Cerkva, da je služenje ljudem enako služenju Kristusu, je satanskega vpliva, ker to nikakor ni res. Jezus nenehno govori, naj Ljubimo in služimo Njega, če želimo biti Odrešeni. To nam zapoveduje Prva Božja zapoved:

Ljubi Boga z vsem, kar si.

Potem pa v verskem tisku včasih naletiš na herezijo, splošno sprejeto herezijo, da je najpomembnejša zapoved vseh zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ker ne znajo Ljubit Gospoda, poskušajo ljubiti drugega, kakor samega sebe. Kakšna pa je ta ljubezen do samega sebe?? Pri mnogih je ZELO KILAVA, ker če ne Ljubiš Gospoda, tudi sebe ne moreš ljubiti. Zato pretežni del krščanstva živi v hereziji, Gospod pa se odzove s tem, da Cerkve gnijejo. Vse to je zaradi potuhnjenega satanskega vpliva.

4. Bralka našega bloga, ki ne zmore sprejeti, da je oblegana od duhov, ki govorijo lepe besede, a pošiljajo jeze in tesnobe ter poskušajo nekako vnesti razdor v Besedo, je napisala:

Z demoni najbrž ni za se prerekati, le eden jih je premagal.

To je klasična psevdo-katoliška trditev, kakršnih je polno plehko versko besedičenje. Že takoj je zavajajoče, češ da se z demoni ni za PREREKATI. Seveda nihče ne govori o prerekanju, ampak o ODGANJANJU oziroma IZGANJANJU. Po besedah škofov, ki so ozaveščeni (dolgo časa glede tega niso bili, k pameti jih je spravil šele vatikanski izganjalec Gabriele Amorth), JE VSAK DUHOVNIK USPOSOBLJEN ZA IZGANJANJE HUDIH DUHOV PRAVZAPRAV ŽE PO SVOJEM POSVEČENJU. Posredno ali nehote pa jih lahko izžene vsak Božji služabnik. A kaj, ko ta hudič v Cerkvi sami, skozi usta padlih vernikov, trdi, da se z njimi (njegovo zalego: hudimi duhovi) ni za prerekati, kar pomeni, da jih ni za izganjati. Takšna trditev je satanski šepet.

Drugi del trditve, da je samo Jezus premagal hude duhove, je prav tako popolnoma iz trte izvita. Hude duhove premaga marsikdo, ki je močan, pošten in odločen - še celo če ni vernik, oziroma če je vernik kake druge religije, se zgodi. Slišal sem za uspešna izganjanja, ki so jih opravili muslimanski hodže, budisti, judje, tudi Indijanci … V teh primerih je oseba psihično in tudi telesno ozdravela, če je bil vzrok v tem vplivu. Jezus je vsem svojim apostolom zapovedal izganjanje hudih duhov, On pa ni premagal le hudih duhov, ampak hudiča samega, ki je kralj ta hudih. To pa je nekaj povsem drugega.

Včasih malo kritiziram trdoto Cerkve v preteklosti - no, današnja pomehkužena duhovščina jo še bolj - a če te moči izganjanja in preverjanja ni, je vse zaman: Evangelij postane le pustna krinka in zadaj stari kozel izvaja grde nasmehe v svojo kosmato bradico, ko vidi, kako mu padajo na limanice 'odrešeni' kristjani. Počasi si prisvaja velik del Cerkve. Prisotnost njegovega vpliva je omenil tudi novomeški škof Andrej Glavan. Groza!

Božji človek ta SMRAD takoj zazna, tako v besedi, delu, kot v energiji, ki jo stari kozel oddaja, četudi je v podobi brhke ženščine ali napomadanega klerika.

Rečeno je: ko spoznaš ali ti je povedano, da je satan prevzel tvojo krščansko identiteto, se vrni h križu: k duhovni in telesni askezi, in se izniči, da ne ostane ničesar več, kar bi kosmati lahko zaznal. Takrat šele si na varnem. To je torej NAŠ boj. Pravljice o 'ljubezni' niso dovolj. 

Gospod, usmili se nas, Kristus, prosim usmili se nas.

25. Do konca. In naprej

12.7.17, sre.

Te dni mi je na misel prihajala 'hči svobodne', zdaj pa je v komentarju napisala:

Jona, pozdravljen!

Spremljam in se učim, vendar se nisem oglašala, ker sem se borila z demonom prepirljivosti. Razkrinkan s pomočjo 13. čivka. Se mu odpovedujem in kličem duha krotkosti in ponižnosti na njegovo mesto. Hvala, Jezus! In tebi, Jona!

Zelo so me nagovorili tudi 14., 20. in 21. čivk. Kdo so Njegovi najmanjši, kdo so učenci. Delati za Jezusa z ljubeznijo, vsak v svojem osebnem poslanstvu. Kako družino "obsekati", ves čas misliti na Jezusa in potrpežljivo čakati.

Hvala vsem, ki se oglašate in pričujete za Jezusa, naj vas Bog blagoslovi! Še posebej objemam babico v njeni iskrenosti in srčnosti.

Pozdravljena nazaj, hči! Torej ti je uspel nujni korak pravega kristjana: UPRETI SE SAMEMU SEBI.

Ne mislite, da je ta bedni Jona čisto slep kot krt: vidi, kar je nujno videti, zato vidi tudi stanje duše komentatorjev. In stanje je tako: tako babica, Hieronim, hči, mm, in tikire, ki imate menda vsi družine in ste iskalci, ste veliko časa v stanju asur, prepirljivih demonov, in tem zraven. A se tega ne zavedate, in pišete tukaj, ko vas mine, in takrat je vse lepo in krasno, če pa kaj 'narobe' napišem, pa utihnete ali bevsknete le kak kratek stavek. Edino pri M. tega nikoli ne opazim, iz česar sklepam, da je nekako zares 'zapustila vse, in šla za Njim'.

Tudi ta Jona kdaj pride v stanje prepirljivosti, če ima s posebnim bedakom opravka, a pravi iskalec se takoj nazaj 'porihta' s ponavljanjem svetega Imena Jezusovega in drugimi variantami Ljubezni do Gospoda. Vendar, če bi ta Jona nenehno živel z ljudmi sveta, kot je to počel 50 let, bi najbrž tudi on bil nenehno v tem prepirljivem stanju. Tudi on je živel z družino, ne le eno, se boril za preživetje, drugimi, Bogom in sam s seboj, a je vmes nenehno iskal Gospoda, in Gospod se ga je usmilil in se mu razodel. Takrat je Jonček nehal skrbeti za preživetje, za denar in 'ime', in odtlej Gospod zanj skrbi neverjetno usmiljeno, seveda pa je še vedno treba delati od jutra do večera, a zdaj je to delo Zanj, ne za ta kup minljivosti, niča in napuha. Ta napuh je še posebej hudičev, ko pademo v veliko Gospodovo obilje, to je, ko pridemo skozi Prvi prehod na Poti. Mislimo, da smo zdaj pa res srečkoti, a kdor Gospodove ubogosti ne sprejme na sebi, ostane pol-bedak, in veter nemira ga preganja po svetu, četudi oznanja Gospoda.

Z Gospodom je treba ZAVEZO skleniti, in On se je bo držal, bolj kot mi. Tudi jaz imam to zavezo sklenjeno, pa zdi se mi da Bob Dylan tudi. Le vsakodnevno jo je treba izpolnjevati z vso silo, in to potem postane večna Ljubezen.

Enako pa je tukaj, v odnosih med nami: Kdor bo vztrajal do konca, bo ZAGOTOVO REŠEN. Ne bo ga rešil Jona, ampak pride Gospod in reši tistega, ki je toliko pameten in ponižen, da se ne usaja za vsako figo, ampak raje malo srca daruje za stvar, ta stvar pa je oznanjanje Gospodove brezmejne Milosti in Lepote.

Oooo, tudi ta Jona od bede se kdaj na Gospoda nakuri, kajti Gospod da je pozabljiv, kar je res, saj tako piše v Pismu, a na koncu je Gospod vendarle tako dober, da pojasni, kje je bila napaka, potem pa to lahko slišimo v vsakodnevni besedi duhovnikov in tudi povsod v Pismu. Bom en tak primer enkrat čivknil.

K Bogu se pride s POSLUŠANJEM IN POSLUŠNOSTJO, z blagorom zaupanja in vere v slišano, ter z vztrajno potrpežljivostjo, ki pa ni pasivna, ampak aktivna, lahko tudi zahtevna ali celo 'agresivna'. Kdor tako vztraja, doseže Cilj svojega življenja: povrne se nazaj v svetost in je odrešen večnega trpljenja, ker se spomni, kdo je: veseli predani služabnik sladkega Gospoda. In če nismo trmoglavi, to sladkost čutimo že na Zemlji: v lastnem srcu žari kot skriti sladki Ogenj.

Matej 24,12-14:

Ker se bo nepostavnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila.

Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.

Aleluja! Sem vesel. 

PS: bom odslej pisal po 4 čivke na en blog, da bo lažje do komentarjev priti.