36. Najzvestejši

24.7.17, pon.

Vse to pišem v slavo Milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa in Njegovih najzvestejših. Včeraj sem naletel na eno od poslednjih takih najzvestejših duš, na svetu, in se zjokal nekajkrat. Žal sem najprej naletel na dokumentarec hinavskih režiserjev, ki so poskrbeli za onečaščenje Agafije, Gospodove dekle, s tem, da so vpletli njenega soseda v tajgi, ki je leta dolgo napadal njeno čistost, in ker je bil vedno zavrnjen, je začel širiti govorice o krvoskrunstvu Agafijenega očeta s svojimi hčerami. Pozoren opazovalec lahko sam jasno opazi, kdo od njiju laže. Kdor pa lahko 'vidi duše', mu je jasno, da je Agafija, Gospodova beda, pravzaprav Njegovo sveto seme, ki se nenehno drži kljuke Vrat Božjega Kraljestva. Tudi posnetki njenega očeta in otrok lahko človeku z 'duhovnim vidom' potrdijo, da so bili resnični verniki. In ker se je oče zavedal nevarnosti krvoskrunstva, je svoja sinova, ko sta odrasla, poslal živet stran v tajgo, stran od svojih hčera. No, potem pa je bil tega greha lažno obdolžen sam. Satan je vedno pri roki.

Ker je življenje v tajgi skrajno naporno in nevarno, zlasti pozimi včasih zmanjka hrane, je mati družine leta 1961 gladovala do smrti, da je prihranila hrano za svoje otroke. Agafija običajno jé enkrat na dan. Pred medvedi in volkovi se brani s pokanjem puške v zrak.

V 17. stol. je patriarh Ruske Cerkve Nikon nenadoma uvedel radikalne spremembe. In si, po prepričanju  Agafije, postlal v peklu. Postal je večji celo od carja, na koncu pa ga je Cerkev zavrgla in ga ponižala v navadnega meniha. Reforme pa je, z jekleno roko, obdržala (???). Posledica reform je bilo preganjanje t.i. 'starovernikov', kristjanov, ki so živeli v asketskem duhu Jezusovih apostolov. Vse so jih pobili, v spregi s kasnejšim komunizmom. Ostanek je zbežal v odročne tajge. Agafija Likova je ena zadnjih od njih. Že preko 27 let živi pravzaprav sama. Takrat so ji umrli bratje in sestra, nedolgo zatem, ko so jih po 40h letih osame odkrili geologi. Najbrž niso imeli imunosti na 'zahodne' bolezni; začelo se je s kašljanjem in končalo s smrtmi. Omenja se pljučnica. Oče je umrl kasneje. Tudi Agafija je skoraj podlegla, a je preživela, vendar ji je počasi začel rasti tumor, ki ga ima še sedaj.

Agafija z očetom

Nenehno je bila napadana njena čistost, s strani prišlekov. A se je borila za ohranitev svoje zaobljube k čistosti, saj ni hotela svoje duše uničiti z druženjem z nevernimi ali bolno-vernimi. Tako je njen rod živel že stoletja. Recitira psalme, moli in ima izjemno trdno vero v hojo za Kristusom. Čeprav živi odročno, so ji znane pogube sveta. Npr., ko je prvič videla televizijo, je v trenutku zaznala, da je to poguba za iskrenega vernika. Včasih ji zdajšnji obiskovalci podarijo hrano iz trgovine, a je ne sprejme, če je na njej listek s kodo. Pravi, da je to 'znamenje zveri'. Če malo globlje pomislimo, nam postane jasno, da je to res, ker satan je mamon, mamon pa je denar in razvrat zaradi njega.

Njena Pot Domov ni pobožnjakarsko IN-IN religijska, ampak je, bi človek ocenil, resnični Evangelij prvoapostolov, kar pomeni služiti Gospodu v VERI, ne pa še v Ljubezni. A kakor sem v nekem blogu razložil, postane vera, ko je res enosrčna in obsekana vsega posvetno/krščanskega hinavstva - postane duhovna Ljubezen s Kristusom. Moč za tako življenje človeku daje trdo življenje v osami in naravi.

Moram reči, da me ta ženska zelo spominja na neko osebo, ki je mene rešila v mladosti. Skupna lastnost jima je tako preprostost, askeza, odklanjanje vsega poželjivega, dobrota do soljudi in umik pred njimi. Ter nenehna misel in molitev h Križanemu. Ljudje takšnih duš ne razumejo in jih radi zasmehujejo in preganjajo. Preganjajo jih tudi topoumni duhovniki, ki so le preoblečeni karmiji. Resnični duhovniki pa jih prepoznajo, a jih dajo na distanco, ker se bojijo odziva posvetne župnijske skupnosti.

Ostalo si izluščite sami. A ne ocenjujte je napačno, še preden dobro pretehtate njene besede in zgled, ter opazite nezlomljivo ZVESTOBO Gospodu in sebi, askezo in ponižnost. Kdor od vas ima oko srca odprto, ga zunanji izgled ne bo varal. Videl bo, da je ves čas živela popolnoma samooskrbno, brez sekunde posedanja, a s popolnim zaupanjem v Gospoda. Vse življenje ji je le priprava na naslednje življenje. Hude stvari je doživela, tudi, kot je razumeti, posilstvo s strani še enega takega 'vernika', ki se je nekoč pridružil, in ko je to nekako preživela, se je ponovno zavezala k čistosti.

Gospod svojim iskrenim daruje samega sebe. In ker je bil On sam zemeljski poraženec, tudi mi ne moremo biti zmagovalci. V resnici pa je, navidezno poražen, zmagal nad svetom in njega temo, ter nam odprl Vrata Domov. Ta Vrata so On sam, Jezus Kristus.

Tale pisun, ki tole piše, se tudi vse bolj uči te Jezusove Poti, in vsak svetni neuspeh hvaležno zlaga v shrambo Gospodove ubogosti. Ta shramba je namenjena iskrenim na Poti Domov, ostalim vernikom pa Gospod odpira shrambo Božjega obilja, da jih teši, kot otročka s sladko dudo. Večina vernikov sveta, kristjanov tudi, si želi IN-IN, kar pomeni, malo Boga in malo mesa; malo živalskih užitkov in malo svetniškosti. Če jim tega ne zagotoviš, te zahrbtno napadejo. Ker se duhovščina teh napadov seveda boji, saj so smrtonosni, se jim je raje prilagodila, in prav rada suho meso reže, vince pije, ohceti obhaja in na izlete hodi gledat vinske kleti, pa še kakega posušenega svetnika krsto. To je OK, je neka pobožnost, s stališča Kristusovega Evangelija pa je taka vera pravzaprav greh. In da se zaščiti, se spravi na aktualne apostole. Vendar - lahko jih tudi ubije, a njih čiste duše ne more ubiti nič, ker Gospod skrbi zanje in jih željno pričakuje v nebesih. Ker so sprejeli zemeljski poraz in ubogost, jih čaka nebeška slava in obilje Gospodovega objema.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Gospod!

V čem je razlika med religijo in osebnim služenjem Gospodu z Ljubeznijo? Religija uči: malo greha ne škodi, če daš Boga na prvo mesto (kar sploh ni mogoče), ter: ignoriraj, preganjaj ali po potrebi ubij svojega svetnika! Pot Evangelija in post-Evangelija, ki je Ljubezen z Gospodom in služenje, pa pravi: bojuj se proti svojemu grehu brez kompromisa, ter služi svetim! Zato ti dve poti že od samega začetka nista za skupaj. Ena je le začetek, druga pa je končni korak in Odrešenje.

Agafija pravi, da bodo kmalu vsi ljudje mikročipirani. To bo znak prihoda Apokalipse, ki ji bo sledil drugi Jezusov prihod. Pravi, da prihaja čas mučencev ljudi prave vere. Zanimivo, da sem enako napoved za Cerkev napisal nekaj tednov nazaj tudi sam. Ljudi že začenjajo mikročipirati, v službah. Živali pa so že itak tako označene. Čas prihaja torej, a ker je tudi čas Gospodov - veselimo se ljudje!

Nespodobni dokumentarec: 

Še drugi linki, KLIKNI.

PS: Slovenci pa menda že prodajamo kremo za sklepe, pod imenom Agafije Likove?

35. Z Bogom na naši strani …?

 Ko prebereš, klikni za song

23.7.17, ned.

Kratke čivke? OK, a potem je preveč prostih interpretacij in je treba pisati obširne komentarje. Kakorkoli, z veseljem …

Mm - Majda Magda - ima rada Joan. Pa sem našel še eno pesem, jo poslušal, in proti koncu jokal kot dež. Upam, da razumete angleško ali vam kdo prevede. Pesem opisuje razne vsem znane žalostne čase človeštva, vojne, vedno pa na koncu namigne, da je bilo vse to sprejemljivo, ''ker je bil Gospod na naši strani''. Govori torej o naši nezvestobi Gospodu, in pesem je v bistvu presunljivo protestno-iskalna: ''Ne postavljaj vprašanj, ko je Bog na tvoji strani!'', in delaj zlo še naprej. Pesem proti koncu reče (prosto po Jonovih rimah):

Mnogo dolgih let

sem razmišljala vsak dan

da je Jezus Kristus

s poljubom bil izdan.

Ne morem določati za vas

odločiti se morate sami:

ali je Juda Iškarjot imel

Boga na svoji strani?

Zdaj ko odhajam,

utrujena sem kot hudič;

zmede, ki čutim jo v sebi

opisati ne more prav nič;

v glavi zvenijo besede

in se stresajo mi vse po tleh:

če Bog res na naši je strani

nove vojne preprečil bo greh.

Pretresljiva pesem, to pa zato, ker opisuje duha zelo iskrenega ISKALCA, (''Mnogo dolgih let sem razmišljala …'', od iskanja utrujena do konca …), ki pa nikoli ni srečal Božjega služabnika, ki bi mu vse te dvome odstranil v nekaj minutah. Ker se to kristjanu današnjice ne zgodi, umira v hudem dvomu, prelagajoč na Gospoda nekaj, za kar Gospod ni odgovoren, in istočasno ne pozna namena tega 'Atilovega biča' Zemlje, ki nas šiba - Kristusu v naročje.

Če je Gospod res na naši strani, te stvari zelo dobro razumemo in so nam v spodbudo k iskrenejšemu postavljanju prvih korakov za hojo za Kristusom. Gospod pa je na naši strani TAKOJ, ko se mu POPOLNOMA PREDAMO.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Gospod!

34. Evangelij za telebane in svetnike

splet 

22.7.17, sob.

Predolgi teksti, prevroče? Bi radi samo po čivk? OK:

Če bi Evangelij stisnili v eno samo besedo - besedo, ki opisuje najvzvišenejšo lastnost duše, lastnost, ki ji ni nič enakega na tem in onem svetu, bi zakričali:

ZVESTOOOOBAAA !!!

Dober čivk?

Ps: Kdor je kdaj prešuštvoval, tako ali drugače, zdaj pa je 'krščanski', naj se umakne v samoto, in pogleda, globoko, globoko v svojo dušo krščeno: našel bo nekaj črnega kosmatega, in če se ne zjoka nad tem, kot da gleda film, da je to nekdo drug NEKOMU delal, potem Poti z Jezusom NE BO DOSEGEL. Kajti tista smet bo vedno znova in znova iskala dve hiši, dve osebi, dve možnosti, dva učitelja - in: Boga + mamona.

Tudi tvoje srce je razklano. Na dvoje, na troje. 

33. Potovanje grehov iz osebe na osebo

 slika Prim. novice

21.7.17, pet.

Ta tema zahteva vztrajen in podroben študij

Skušam čimkrajše pisati, a je težko potem kaj povedati, če pa bo le en stavek, ne bo nihče razumel, vsak se pa kregal.

Mnogi med vami, ki ste verni, radi molite za druge, mislite nanje in jim želite pomagati. Zdaj bom opisal, kaj se takrat dogaja, če nisi zares USIDRAN V GOSPODU, kar pomeni, da imaš z Njim prebujeno Ljubezen.

Dušno breme je mrak na duši, ki prihaja iz grešnega = čisto običajnega posvetnega (družinskega) življenja. Dva primera, na hitro: Možak je vedno zbolel, ko je z žalostjo mislil na umrle znance iz okolice ali svojega življenja. Povedal sem mu, da so bili vsi ljudje precej grešni, in ko se ti takole smili, se zgodi to: NJEGOVI GREHI GREDO K TEBI. Z duhovnim vidom se dušni dolg zelo dobro vidi, in to je prvo, poleg moči namena, kar je treba pri duši pogledati. Kdor moli kar vsevprek za vse trpeče, ni pa nenehno evharistiran v Ljubezni z Gospodom - v osebnem odnosu z Njim, potem ko se mu Gospod osebno razodene - BO VEČ ALI MANJ SAM PLAČEVAL DUŠNI DOLG DRUGEGA, PLUS SVOJEGA. Zato je že od pamtiveka rečeno, da dobri ljudje umirajo zgodaj.

Drugi primer: pozvoni, in 'namala' se soseda ali dve prijateljici, in ženske se zaklepetajo ob kavi ter cigaretah. Ali pa tako store v službi. Moški pa prav tako, ali pa za šankom. Takrat se debatrira 'svašta', in dušno breme se preklada z enega na drugega, kot da bi ga 's fračo streljal'. Najhuje jo odnese tisti, ki je malo bolj sočuten - vse to dobi, in nese domov. Verni kristjan misli, da bo že Bog vse to odvzel, a žal se mnoge muke potem začno v njegovi družini.

Pa še tretji primer: sočutni zdravnik, zdravilec ali duhovnik sam zboli, ali pa njegova družina, bližnji.  

Tudi pri Božjih ljudeh se nekaj zgodi, a ni enaka stvar: ker so oni polni Gospodove Luči, Božjega zasluženja, ne pa dušnega bremena, so 'v plusu'. Zato po Gospodu nevtralizirajo dušne dolgove tistih, s katerimi so si srčno naklonjeni.

Prav zaradi tega nenehno ponavljam, da je najvažnejše, da si v družbi Božjega človeka (lahko tudi v duhu, če si iskren iskalec), če želiš najti Pot Domov in živeti v Miru. Kajti z njim je veliko Gospodove Vode Življenja. 

No, pri Božjih ljudeh pa se zgodi tole (četudi izganjalci hudiča govorijo, da to ni res, a če tako govorijo so le pol-znalci in posledično nevede zavedeni in oblegani od hudih duhov):

Že sama prisotnost Božjega služabnika v dušah, ki so obsedene ali hudo oblegane od hudih duhov, izzove nelagodje, nemir. To se vidi zelo jasno, če služabnik usmeri pozornost na koga. Recimo preko spleta ali v trgovini, mimogrede in nehote. Hudi duh se hudo vznemiri in se želi potuhniti. Če po spletu okoliščin pride do večjega stika, recimo pogovora ali konflikta, se lahko zgodi, da se hudi duh razodene in besno napade. To vidimo vsak dan kjerkoli. Tretja stopnja je, da je lahko hudi duh v tem kontaktu izgnan: oseba se umiri in ji odleže, hudi duh pa nori, ker nima več 'doma', ZATO VEDNO NAJPREJ PRIDE K POVZROČITELJU. Ta pa je lahko nevedni molivec, če je res dobro molil, oziroma Gospodov služabnik. Če ne more napasti njiju, napade njuno družino, bližnje. In če ti bližnji niso naklonjeni Gospodu oziroma služabniku, lahko pride do zelo neprijetnih stvari. Enako se zgodi, če nekdo moli za drugega, sam pa ni dobro usidran v Gospodu: nanj pride tako dušni dolg osebe, kot eventualni hudi duh. Nekateri brihtni izganjalci to zanikajo, s tem pa dokazujejo nepoznavanje mističnih svetnikov krščanske Cerkve in njih izkušenj. Tudi sveta Favstina Kowalska opisuje dejstvo, da so izgnani duhovi zelooo besni na povzročitelja in ga skušajo napasti. Tega napada se reši le svetniška oseba; navadni duhovnik ali človek pa ne.

Kdor želi kot Kristus odjemati grehe in težave, četudi s prošnjo ali v Njegovem Imenu; komur se svet hudo smili - ta mora pred tem postati Božji služabnik, kar pomeni, da se mu Gospod (zaradi Ljubezni do Gospoda) razodene osebno in se poznata iz srca v srce.

Če tega ni, so duhovniki hudo obremenjeni z dušnimi dolgovi ljudi, marsikak izganjalec hudiča pa je nevede oblegan in našepetavan od hudih duhov. To se jasno vidi na teh dušah. Enako se jim dogaja, ko mladiči prihajajo iz semenišč, naučeni, da 'v vsakem človeku vidijo Kristusa'. Kar pa je zmoten pristop, če si šele trejerazredni služabnik, kajti to je karakteristika prvorazrednih, svetniških Služabnikov. Pa še v tem primeru je Resnica povsem obratna:

V vsakem človeku in vsakem živem bitju je Božja iskra Življenja, zato lahko v vsakem bitju vidimo Kristusa. S tem pa ne pomeni, da je vsako bitje Kristus. Kristus je le v njem, kot seme Odrešenja za to dušo. A ta oseba ni noben Kristus. Milijoni posvečenih pa v ljudeh skušajo prepoznati Kristusa, kar je vzrok za vegetiranje Cerkva, za propad sveta, za kopičenje greha in dolgov in za prevlado hudih duhov. Drugo Božjo zapoved so dali na prvo mesto, Prvo (o Ljubiti Boga z vsem, kar si), pa pozabili. To pa je pot v spodnje vice, in ne Evangelij.

Ter: če je vsak človek v stiski že kar Kristus, so to tudi živali, saj ljudje in živali živimo enako, če ne iščemo Boga. Tiste živali, ki jih vsak dan pridno žvečite s svojih krožnikov. Je to potem res lahko resnični Evangelij?

Bodi torej previden: ne odrešuj ljudi in sveta preden nisi sam odrešen, ampak mu le fizično pomagaj, a Gospod mora biti vedno prvi in edini. Najprej dve uri dnevno Ljubi Jezusa, potem pa eno uro pomagaj sosedu. Pomagati brez da bi bili pred tem napolnjeni z vagoni Milosti, pa je, kot da bi slepi slepega reševal iz gore - oba ZAGOTOVO PADETA.

Ker vse to vsak vernik prej ali slej tudi sam začuti in zasluti, se UMAKNE v pozunanjenost: 'sočutni' duhovniki in zdravniki v resnici sploh niso sočutni, in verniki sploh niso res verni. Samo na zunaj se kažejo, kajti če so res iskreni, se takoj dušni dolg sveta zruši nanje, to pa ni luštno. Posledično imamo izjemen kup psevdo-duhovščine, kvazi teologije, lažne Ljubezni, z vsem skupaj pa prefrigano upravljajo hudi duhovi. Zaradi tega so nenehne vojne in teče kri: najprej v klavnicah, potem pa, po zakonu karme, še v klavnicah ljudi: vojnah.

Reši se kdor se more. Evangelij ni k'r neki!!

Pa še: pomislite malo, ali je Jezus zares hodil naokoli in ozdravljal kogarkoli? Ni prerok Elija pomagal le eni vdovi, pa še ta ni bila Izraelovega rodu? Ni bil Jezus nejevoljen, ko se Ga je dotaknila bolna žena, med stotinami drugih revežev, mimo katerih je šel? A KO JE VIDEL NJENO VELIKO VERO, JO JE BIL VESEL, IN ODREŠIL JO JE BOLEZNI IN SVETA, ČE GA JE IMELA ODTLEJ POPOLNOMA RADA.

Išči torej znamenja, preden deluješ. Znamenja srca. To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Kristus!