24. Umreti mora svet

11.7.17, tor. 

Že od malega, ko sem začel slediti krščanstvo, mi nekaj ni in ni šlo v glavo, in tako je še danes. Rabil sem mnogo desetletij, da sem to ubesedil. Namreč: kaj ima naše krščanstvo z Jezusovo Potjo?? In vidim, še danes, ko me je Gospod odrešil, da zelo malo, domala nič, le nekaj lahnih vezi. Zakaj?

Ker vsakdo, ki postane zares Jezusov, PRED TEM UMRE. Študirajte svetnike, prosim. Pravzaprav ne rabi biti to telesna smrt, četudi ta zelo pomaga, ampak mora umreti svet v nas in mi moramo umreti za svet. Kaj to pomeni, da ne bo kdo spet filozofiral in okolišil?

Če mi umremo zase, za svet, oziroma svet umre za nas, to pomeni:

-Da na tem planetu ne obstaja NITI EN MILIMETER prostora, kjer bi lahko našli kaj trajno veselega, kaj šele srečo.

-Da nam je svet sicer lep, a je prazen nečesa. Prazen je Življenja, če v nas ni Kristusa.

-Testirajte se: vprašajte se, kaj na tem svetu bi vas resnično razveselilo? 100.000 evrov? Ne. Izlet kamorkoli na Zemlji? Ne. Kakšna hrana? Ne. Partnerstvo s kom posebnim? Ne. Oditi kam? Ne. Ostati tu? Ne. Zabava? Ne. Darilo? Ne. Biti lep? Ne. Biti slaven? Ne … NIČ!

Ničesar ni, pri čemer bi ob misli na tisto, ne bilo nekaj zelo mrtvega v sebi, in po 5h minutah razmišljanja ali gledanja tega, ne bi čutil, da iz mene odhaja Življenje, ostaja pa nekaj zatohlega.

Mi moramo umreti, kar pomeni, da svet umre za nas, ni nam več v veselje, niti v neko žalost, samo ena velika, stara, betonska, zaprašena dvorana je. To je svet, ko enkrat spoznamo Božje. Zato nam ni težko celo umreti, če bi okoliščine zahtevale, da gremo proti Bogu. Še radi bi umrli takrat, da gremo Domov. To pomeni biti resničen.

Franz Jägerstätter je, ko je nacizem očaral VSE Avstrijce, seveda tudi sveto katoliško Cerkev, zavrnil služenje v vojski, ker je spoznal, da biti katoličan in nacist ne gre skupaj. Vsi so ga imeli za norca, od duhovnikov, sorodnikov, znancev … Le žena ga je podprla. Nacisti so ga zatem obglavili, katoliška Cerkev pa je še dolgo gruntala, ali to ni bil morda le en blaznež, izdajalec naroda? No, papež Benedikt 16. ga je leta 2007 proglasil za blaženega. Ta možak je srečal Milost, ko pa je prišla vojna, je Milosti ostal zvest. Četudi je nadvse ljubil svojo ženo in otroke, se jim je opravičil in odšel na lastno obglavljenje. Opozarjal je katoličane, da so na napačni poti, a ga ni nihče poslušal: iz cerkva so šli vzklikat Hitlerju. To vem celo iz prve roke. Mojemu dedu je ena teta dejala, ko se je vrnila: "O gospod, pa kakšne oči, kaaaakšne očiii!" Bila je očarana nad Hitlerjevimi gorečimi očmi, očmi podivjanega norca. Vsa katoliškost je odpadla v trenutku. Ded pa je dejal: "A to je govoril? To pa ne bo šlo, takole pa se vojne ne da zmagati." Mnogi pa so zblazneli nad Hitlerjem. Podobno se je dogajalo tudi pri nas: eni katoliki so postali Titovi komunisti, drugi pa tudi fašisti. Kristjan tega ni dolžan, piše v katekizmu Cerkve. Bolje da umre, rečejo sveti. 

To ne gre. Kdor je Kristusov, se bori do konca za Njegovo Besedo, če pa je poražen, raje takoj sprejme smrt, kot da bi postal gnusnež in si uničil dušo.

In, če malo pomislite: sveta Magdalena je prišla skozi smrt do Jezusa, enako je Savel umrl za vse, ko ga je Gospod po tleh zabrisal in oslepel. Tudi Lazarjeva zgodba obuditve iz groba govori o tem, in napoveduje še enega Lazarja: samega Gospoda, ki je Kristus. Tudi On je šel skozi enako, da bi nam POKAZAL Pot. Svet mora umreti v nas, torej mi moramo umreti za svet. Potem je novo Rojstvo mogoče. Kdor hoče priti nov, mora pred tem oditi. 

V blogu št. 21 sem jasno opisal stanja, ki lahko vodijo do popolnega umrtja sveta za nas (KLIKNI). Brez tega doživetja se krščanstvo in Evangelij in Gospod Kristus za nas SPLOH NE MOREJO RODITI. Zato pravzaprav že od nekdaj ne razumem običajnega cerkvenega življenja in vernikov - tega ni moč razumeti. Živijo za svet, in Gospoda prosijo za dobrine sveta, s krstom 'zaigrajo' svojo smrt, potem pa, s križcem za vratom, grešijo naprej in uživajo v svetu. Ko mi o tem kak posvečeni reče besedo, češ da je svet narejen zato, da ga mi uživamo, mi je jasno, da imam opravka z norci, za katere pa sem nor in nerazumljen jaz sam.

Jezus nam je pokazal Pot: skozi lastno smrt, ki je smrt posvetnega, priti k Očetu.

Med Bogom in svetom NI zaveze. Ta kamra greha, kosti in krvi ti mora DOKONČNO ZASMRDETI, da si vreden Gospodovih stopal in Ognja v srcu. Gospod ima zavezo le s tistimi, za katere je svet mrtev.

To je Božja Beseda. Bogu hvala!

Pa še: Ko ni Jezusa, nastane mrak, zavora se zategne, ohladi se, vse ohromi, vse se posuši, vse razpoka, vse škriplje, vse postane brez okusa, vse je prazno, prah se nakopiči, smeti se naložijo, zima pride, streha popusti, mleko prekipi, kruh se zažge, parfum smrdi, partnerstvo postane muka, starševstvo postane pekel, avto zariba, pes uide, raca ugrizne, mačka opraska, lešniki so črvivi, orehi pomrznejo, jabolka so črviva, nebo je črno, rože uvenejo, elektrike zmanjka, strela udari, gora se zruši, jezero se posuši, luč ugasne, trava porjavi in duša zblazni. Amen.

23. Pa kdo je vendar Jezusov učenec??

Sveta Perpetua pomaga vojaku, da opravi svoje delo.

To lahko stori le tisti, ki se veseli prihodnosti.  

10.7.17, pon.

Vročina tako pritiska, da je vso zelenjavo po tleh pometalo. Dokler ne pride k sebi, bom pa tole napisal.

V 20. št. Družine, Peter Kvaternik zapiše:

… Pota, ki jih je doslej hodila Cerkev, se zdijo za naš čas neprimerna. Mnogi izbirajo tudi druga pota. Iti v nedeljo k maši, držati se posta, spoved … Mnogo tega, kar je nedavno še sodilo v samo središče krščanskega verovanja in praktičnega ravnanja, se danes postavlja pod vprašaj. Vse kaže, da se da živeti tudi brez teh t.i. 'stebrov' krščanstva. Tudi ljudje, ki se prištevajo k vernim, se vedno bolj oddaljujejo. Danes praktično ni soglasja o temeljnih vrednotah. Posredovanje vere naslednjim rodovom se zdi zelo težavno in neuspešno …

Potem sklene, da je le Jezus prava Pot. Isto čivkamo in blogamo tudi tukaj. A Jezusa je treba RAZUMETI in DOUMETI, ne pa le po svoje in svoji situaciji primerno razlagati. Bivši Lj. nadškof Anton Stres ob obletnici smrti svetega Antona Vovka v sicer lepem zapisu napiše tudi to (KLIKNI):

Dejansko je Jezus svoje učence pripravljal na to, da bodo morali zaradi Njega veliko pretrpeti. Zgodovina je, žal, v izobilju potrdila Jezusovo napoved vse do današnjih dni. Še danes, na začetku 3. tisočletja, so kristjani, Jezusovi učenci, najbolj preganjana verska skupnost na svetu.

Ali se ima lahko današnji zahodnjaški kristjan za Jezusovega učenca? Mar nihče več ne bere Jezusovih kriterijev, kdo je lahko Njegov učenec? Jasno je, da če dojenčka krstimo, to še ni kristjan, četudi je dobil 'neizbrisno znamenje'. Pa tudi odrasli ohlapni kristjani NISO Jezusovi učenci, pa naj so celo duhovniki, škofje in kardinali - če so ohlapni, NISO učenci. Amen.

- Jezusov učenec je vsak hip pripravljen na mučeništvo Zanj. Si ti?

- Jezusov učenec zapusti vse, in hodi za Njim. Ti tudi?

- Jezusov učenec ni več niti čustveno niti materialno niti kakorkoli odvisen in vezan na svoje sorodstvo in prejšnje prijatelje. Popolnoma se zanese le na Gospoda. Ti tudi?

- Jezusovi učenci delajo čudeže, Jezus je napovedal, da še večje, kot jih je On delal. Jih mi delamo? Jezus je dejal:

Če kdo pride k Meni in ne 'sovraži' svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.

Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za Menoj, ne more biti Moj učenec.

         

Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti Moj učenec.

Smo mi zares Jezusovi učenci? So duhovniki resnično enosrčni, srčni le za Jezusa? Če so, potem njihove prošnje Bogu prinašajo uspehe. Potem njihove prošnje po novih duhovnikih polnijo semenišča. No, resnica je POPOLNOMA drugačna:

Glavna redovnica najglavnejših nun je dejala, da bi bila vesela, če bi vsaj kdaj njihove molitve kakšen rezultat prinesle, pa jih ne. Nato je laika spraševala, kaj storiti. Duhovniki in redovniki NIMAJO duhovnih vodij, ki bi presegali običajni nivo zavračanj vsega živega ter stereotipne vere. Zato 'inteligentnejši' med njimi prebirajo neproduktivno literaturo. 'M. od našega bloga' je enkrat napisala: »Kaj ti bo filozofija, če imaš zapise o svetnikih?????« Točno tako! In če imaš Ljubezen? Filozofija je za one, ki jih veter preganja, ker niso izpolnjeni v tihem srečanju s Kristusom.

Duhovščina je izgubljena v vetru, na blogih pa pišejo, da »ne poznajo ne sebe, ne Boga«, oziroma, da bodo 'kar nekam šli'.  Torej - pojdi in Ga najdi, do takrat pa molči in živi na svoj račun, prijatelj. Potem ti bo karma lahka, če pa Ga srečaš, je ne bo več. Do takrat pa bo OBSTAJALA, ne gleda na tvoje kontra-fraze. Ne čutiš redno tesnob in melanholije? Vidiš, to je karma, to NI Božji svet.

Cerkev vsakogar, ki je srečal Gospoda, smatra za iluzionista, če se ne zglasi v cerkvi in se prepusti preverjanju svoje duše. A le kdo bo koga preverjal? Če npr. nekdo vidi duše in Gospoda, in opravlja DELO, drugi pa ne vidi ne duše ne Gospoda - kdo naj torej koga preverja, brez da bi ga spet mučil, kot je to v navadi pri nas, katolikih? Pa tudi sicer - kje so resnični duhovni vodniki, če sami javkajo, da ne vedo poti, ne Gospoda, in jih je strah smrti??

Prihaja nov čas

Prva faza krščanstva so bili mučenci. To so bila drobna, zlata, skrita semena. Druga faza so bili svetniki, ki so jih velike množice iskale in sledile. A teh je zdaj skoraj NIČ, ker je Cerkev zaključila, da so enaki grešniki kot ostali, »zato Cerkve ne delajo nič bolj svete«. ???!!! Zaradi takega odnosa v Sloveniji nimamo NITI ENEGA URADNEGA SVETNIKA. Hudičev rod je tole, ne pa Marijin. Na volitvah pa kristjani volimo Cerkvi in Bogu sovražne ali hinavske. Hudičev rod je tole.

Tretja faza krščanstva je bila gradnja in masovnost. Politična sila. To je bilo kot če repo preveč gnojiš in postane ogromna, a puhla ter brez pravega okusa. Od zunaj mogočno, od znotraj pa 'kr neki'.

Prihaja naslednja faza: vračanje v malo seme, v Ljubezen z Gospodom in v mučeništvo. Se ne veselite škofje, biti prvi med enakimi? Se ne veselite kristjani, gledati svoje otroke obglavljene in svoje sorodnike skuhane in sebe na križ pribite in mučene? Najbrž se nihče pameten ne veseli teh stvari. A to so naši predniki dali skozi, to piše tudi nadškof Stres. In mnogi so se veselili, saj jih je čakala neposredna Božja slava = Odrešenje. Rakasta oblika te vrste 'odrešenja' se danes vidi samo še pri ekstremnih islamistih, ki pa končujejo v peklu, kar jim je že njihov prerok jasno napovedal. Če pa je mučeništvo doživeto v Ljubezni do Gospoda, smo svojo življenjsko pot uspešno privedli do Cilja.  

Torej, dragi škof in bralci; ali smo res Jezusovi učenci ali pa so nas zdaj že polne hlače, jezik se pripravlja k nesramnim izgovorom, oči pa begajo vstran? Če je tako, smo le oblečen žabe, ne pa Učenci. Amen.

Joj, spet je dolg 'čivk', a kaj, ko se tak tekst kar sam napiše nekaj minutah. 

22. Božja poetičnost

9.7.17, sob. 

Vsi resnični Božji služabniki so poetični. Imajo občutek za poezijo, ki je nad prozo, kar se tiče poskusov izražanja občutkov, ki niso od tega sveta, in so posledica Srečanja z Gospodom in Njegovim svetom, ki je naš edini pravi Dom. M, je v komentarju napisala nekaj zelooo lepega - srečanje s sveto Favstino K.:

"Zgodilo se je en večer proti koncu molitve, poskušala bom opisati, a besede so skope ob tem. Znenanda sem jo zagledala v duhu, njeno podobo, in vlila se je reka Usmiljenja, močno in silno. Preplavljala je njena mehkoba in srca gorečnost in na drugi strani Moč srca, hkratno. Pokosilo je v jok, priklonila se njej, Jezusu, bila je tudi ena ljuba oseba zraven, ki je šla Domov, vse je brlelo v Miru. Bilo je nje silno žarenje v notranjosti, a na zunaj kot bi me učila, kakšno držo zavzeti. Nisem še dokončala molitve, a je priganjalo, da napišem pesem:

Kristusova nevesta:

Sijala v cvetju vsa mila
Usmiljenja reka z višav se zlila
poln mehkobe nje stik
srca srca dotik
ni besed a v dušo gre
greje greje mi srce.

Ta dogodek je pretresel do kosti in srce mi znova in znova ob pomisli nanjo zažari."

To ni navadna poezija, ker govori o nečem drugem kot o navadnem cvetju, navadni ljubezni in navadnem soncu ali luni. Je transcendentna, presežna zemlji, je duhovna. Vsi Božji služabniki so bolj kot ne po Božje poetični. Ta dar daruje Gospod, ko smo v srcu veseli, pa bi se zelo radi izrazili. Takšen dar od Gospoda napovedo ptiči kosi, ki se nam kažejo nekaj časa na najbolj nenavadne načine, ter črički. Črni so, svetleči, pojejo pa najlepše. Potem čez čas, začnemo še mi.

Pa še dve kratki od bednega jone:

KJER SI TI

Gospod, kjer si Ti

je lepo,

kjer Te ni

groze so.

Srečo iščejo vsi

a le tam je le,

kjer si Ti.

Kjer si Ti, Gospod

je lepo,

v srcu Mir cveti

tako sladko.

Tale pa je po izkušnji zelo podobna prvi zgoraj, še isto besedo uporabi: sijala (ima neka tajna veza?). Morda je to dokaz, da je tudi poezija omejena, ko se gre za izražanje Najsvetejšega. 

PRIŠLA JE

Je danes mi poseben dan

se zbudil zjutraj sem obdan

s cvetjem svetim pisanim

iz srcá v nebesa nizanim.

V sanjah sveta je prišla

žareče lepa od Boga

je moč presveto vsa sijala

z nasmehom duši žarja dala.

Kako identično Srečanje! Tudi vsem vam jih želim!!

Ps: Pesmi so avtorska dela, namenjena v branje bralcem bloga.

21. Resnični Jezus, ne le moderno-teološki

8.7.17, sob.

Malo včasih dobim občutek, da Cerkveni očetje teh Jonovih čivkov niso zelo veseli. Še več, morda jih sploh ne svetujejo duhovščini in semeniščnikom v študij? To bi bilo žalostno, a normalno, kajti poti Božjih služabnikov ni mogoče doumeti drugim, kot le Božjim služabnikom. Ti pa vedo o Ljubezni do Gospoda povedati veliiiko, in to vsak trenutek vsakega dneva. Samo vera Vanj jih ne izpolnjuje več.

Kar je Jezus Gospod učil, je dandanes večkrat kot ne razlagano zelo svojsko, prilagojeno duhovnemu nivoju današnjih učiteljev in slušateljev. A če gremo nazaj, v Galilejo, in primemo Gospoda za ogrinjalo, ali se vržemo po tleh in objamemo sledi Njegovih stopinj v pesku, vidimo, da je Jezus zelo konkreten, in Ga ni potrebno razlagati svojemu grešnemu življenju v izgovor.

En primer. Jezus reče (Lk 9,60): Pusti mrtve, naj pokopljejo mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje Kraljestvo.

Razlaga Cerkve skozi stoletja je takšna: Ali je Jezus zares tako krut, da bi ukazal, da ne smemo pokopati svojega očeta, in naj ga pustimo, da zgnije in strohni brez slovesa, brez pogreba? Neee, samo Boga dajte na prvo mesto, ostalo pa lahko obdržite - to je pravi pomen!

Takšen začetek razlage sem zasledil že nekajkrat. Zelo je manipulativen, kajti:

Jezus učenčevega očeta ne prepušča trohnenju, saj je rekel:

Očeta naj ti pokoplje sorodstvo, ki je duhovno slepo oziroma speče, ti pa ne izgubljaj časa, ampak Mi služi s tem, da dušam oznanjaš Pot Odrešenja.

Drugi del razlage, ki je v Cerkvi klasika, pa je: obdrži vse, le vrstni red zamenjaj. Tako tudi večina kristjanov živi, ČETUDI KRŠČANSTVO TEMELJI NA ODREKANJU, ODREKANJU SVETU: VEČ JE ODREKANJA POŽELJIVOSTIM SVETA, BLIŽJE SMO BOGU. To je odlično zaključil v svojem komentarju Hieronim našega bloga. 

Vendar Jezus seveda ni mislil na to, da samo vrstni red prioritet zamenjamo, ker če delamo tako,

Boga nikoli ne bomo uspeli dati na prvo mesto!

Oni pa svetujejo kompromis: Daj si Boga na prvo mesto, potem pa lahko še naprej dve uri dnevno twitaš ali fejsaš, zapravljaš čas z iskanjem neveste/ženina ali pač samo ljubice/ljubčka ali pač samo 'skoka čez plot'. Obdrži dva avtomobila, 10 izletov letno, 15 družinskih 'žurov' letno, vožnjo otrok na po 4 izvenšolske dejavnosti, konjerejo, vinogradnišvo, obiskovanje petih koncertov letno, dvakrat v gore, enkrat na morje, pa kdaj v Španijo ali Tunizijo, pa 10 rojstnih dnevov prijateljev, pa nekaj ohceti, nekaj praznovanj obletnic, nekaj pogrebov, nekaj krstov, ena birma, pa vsaj tri dni smučanja pozimi ter kak dan toplic in raztegovanja … In na tečaj kitare ni za pozabiti. Aja - kaj pa motor?

Ne, dragi mi kleriki Cerkeve, Gospod tega zagotovo NI mislil. On išče duše, preproste duše, ki imajo ves dan čas Zanj. Če jih pri tem ovira družinsko življenje, ga pač tako 'obsekajo', da je samo za Gospoda vsak dan vsaj dve uri časa, vmes pa se nenehno misli Nanj, KADAR JE TO LE MOŽNO. S potrpežljivim čakanjem, da otroci odrastejo in se partner Spreobrne, da bo nekoč še več časa za Gospoda dnevno. Še najraje pa ima tiste, ki ob primerni priložnosti zapustijo vse, in hodijo za Njim v zaupanju, da jih bo On vodil in varoval. In tako se tudi zgodi, če smo CELOSRČNI do Njega.

Cerkev se mora prilagoditi stanju naroda, sicer jo narod odbrcne do konca, ampak če v njej ni aktualnih svetih duš, POTEM V CERKVI NI DUHOVNIH VODITELJEV ZA DANAŠNJI ČAS, zato, ko pridejo talentirane duše iskalke, jim ne morejo dati ničesar živega, ničesar kar teoretično že v Pismu ne piše. Na tak način dolgoročno vzgojiš duhovno pritlikav in hinavski rod, narod razdvojencev, ki nenehno bega kamorkoli in si išče utehe.

Zato mi ne zamerite, dobri ljudje Cerkve, če te besede pišem, kajti to je iz Ljubezni do Gospoda in do Cerkve, ki so ljudje, duše. Slabi ljudje Cerkve pa bodo itak nergali do konca sveta, ter še naprej ignorirali, zasmehovali, demonizirali ali celo mučili Božje sluge in preroke, ki jih Gospod obuja, četudi kdaj molijo, naj jim jih pošlje, preroke, ko pa ti pridejo, so z izjemno eleganco pravzaprav preslišani. Če pa se v nekem mestu ustalijo in tam pridigajo, jim postopoma pripravijo pekel. Tudi zato brat Yun ne ostaja na mestu, ampak kroži po svetu. Ali ga je morda kdo do škofov na kolenih povabil, naj pri njih ostane za zmeraj? Zagotovo ni, kajti težko je biti v bližini Božjega človeka vsak dan, če smo nekje na pol, in si prirejamo Jezusove izjave sebi primerno.

Pa ljubi Bog nam pomagaj. Obljubil je, da bo ločil kamenje od rodne zemlje. Če tega ne stori, tudi z našo pomočjo, potem našemu rodu sledi samo še temna prihodnost. Odgovorni za to pa bodo na veke jokali v spodnjem delu vic, in se kesali, kaj vse niso storili, četudi so veliiiiko NEČESA delali.

Ljubi Gospod, usmili se nas, Kristus usmili se nas.  

20. Karizme ni mogoče doumeti

7.7.17, pet. 

Sv. Peter in Pavel: različna, a Eno v Kristusu

Morda je kdo opazil, da sem prejšnje datume vse narobe pisal (sem že popravil, se mi zdi) - tudi to je en pokazatelj življenja Božjih črvov.

V Rimljanom 15,5-6 sveti Pavel pravi:

Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom, da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Ta enost misli in src, o kateri govorita tako sveti Pavel kot Gospod Jezus v svoji veliki molitvi, je možna samo v tem kontekstu:

Bog Oče je Ljubezen, in je na Zemljo prišel v podobi Odrešenika Jezusa Kristusa. Kdor veruje Vanj in Ga Ljubi, ter Mu služi z Ljubeznijo, je odrešen svojih grehov in trpljenja, ter postane Gospodov osebni spremljevalec in prijatelj.

To je baza, sprejetje tega je Enost svetih duš. Vendar ta enost ni enaka enosti monizma, ki uči, da smo vsi brezosebno utopljeni v Gospodovi Luči, zato smo vsi enaki, skupaj z Bogom smo tudi mi Bog, in ko je Bog na Zemlji, je tudi on kot mi - kontaminiran z zemljo; oziroma, ta Luč je Praznina, zato vsi skupaj, z Bogom vred sploh ne obstajamo. Tretja varianta pa je že marksistična: da smo vsi osebki enaki, Boga ni, vladajo pa nam tisti od enakih, ki so bolj sposobni v laži, kraji in umoru. To so usodne zablode.

Končno Učenje in Resnica je povsem drugačna: vsaka duša je popoln individuum, vse duše pa smo prostovoljni (ali pa še vedno uporni) ljubeči služabniki Gospoda. V Božjem svetu smo si torej enaki v Božjosti, karakterno oziroma karizmično pa smo si RAZLIČNI. Naše Božje karizme koreninijo tudi na naši bivši karmi in karakterju. Primer: oseba, ki je zadržana, vase umaknjena, meditativna in tiha, ne more Gospodu služiti enako kot tista, ki je rada med ljudmi in rada veliko govori. Eden od njiju bo morda dober pesnik, slikar ali pisatelj Besede, drugi pa svetovni potovalni oznanjevalec. Avtor teh vrstic od bede, npr., ne more povsem doumeti karizme brata Yuna, brat Yun pa ne doume karizme ljubečih puščavskih služabnikov. Ni mogoče doumeti karizme papeža Frančiška, ki z vso silo in srcem dela nekaj, kar včasih ni najbližje prvim apostolom, a to dela zato, da se lažje približa ateistom in pol-kristjanom. Tudi Marta ni razumela karizme Marije, in obratno, in tudi Peter in Pavel nista mogla doumeti karizem drug drugega. Sveti Pavel Najmočnejši (v Besedi) v 2. pismu Timoteju napiše:

To veš, da so me vsi iz Azije zapustili. Med njimi Figel in Hermógen.

Ko sem se prvič zagovarjal, mi ni nihče stal ob strani.

Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo.

Zakaj prihaja do tega? Ker nam NI DANO doumeti, razumeti in dojeti Božje karizme drugega človeka. Tudi če ima nekdo učenca, ki je že Božji, bo težko razumel njegovo karizmo, učenec pa učiteljevo, četudi sta 'enega rodu in misli'. Od tod razhajanja celo med Božjimi dušami.

Tu govorimo seveda le o Božjih karizmah, ki so dovršene in prebujene v vsej polnosti, ne o talentih pol-vernih, religijskih, neodrešenih in pol-srčnih vernikov. Takšne ljudi, ki še ne živijo polno z Gospodom, vsakdo ZLAHKA RAZUME in doume, ker je to pač življenje zemlje, ki je domala enako živalskemu - tega ni težko razumeti, le velikega zla ni možno razumeti. Božjih karizem pa ni mogoče razumeti zato, ker so tako specifične in od Boga intenzivne, poleg tega pa temeljijo na karakterju oseb, da je to težko slediti. In tudi ni potrebno slediti - SAMO PRIKLONITI SE JIM JE TREBA IN JIH SPOŠTOVATI, razumeti pa jih ne more nihče, samo izvajalec in njegov Gospod. Še manj jih lahko razume neodrešen vernik, pa četudi je teolog, škof ali sam papež, kaj šele običajni ljudje. Zaradi tega so verniki svoje lastne svetnike in preroke zavračali in žalostili in celo mučili ter ubijali. Zaradi tega je ves svet skregan, pa tudi krščanstvo in islam in budizem in judovstvo – vse je skregano samo v sebi.

Ne-sprtost v Bogu lahko živi le, če imamo eno samo skupno misel in srce, kot je to dvakrat izraženo na začetku teksta, karizmatiki pa se morajo med seboj zelo spoštovati, a se ne prepričevati, ampak DELATI NAPREJ ZA GOSPODA, Z LJUBEZNIJO - vsak v svojem osebnem poslanstvu. Potem je to Enost. Tudi v nebesih bi se vsi sprli med seboj, če ne bi imeli ene skupne misli o Gospodu kot Najvišjem, ki je Ljubezen in sprejema ter daje Ljubezen, bi se pa preveč pogovarjali med seboj o svojih karizmah - takoj bi bile vojne.

Ko najdeš SVOJO karizmo služenja Gospodu (ne svetu!!!!!!!), in jo prebudiš ter zaživiš, vedi, da te ne bo nihče razumel niti sledil v tem. Kajti vsakdo mora odkriti SVOJO nalogo in karizmo za Boga. Seveda pa jo lahko prebudimo le, če služimo Božjim služabnikom v Ljubezni (ne le v veri!!), potem pa stopimo na svojo pot, kot sta stopila sv. Magdalena in Sveti Pavel in vsi drugi sveti. V Resnici torej ni kloniranja. Kloniranje v 'Praznini' zagovarjajo filozofije in religije, ki so nekje vmes med ateizmom in Bogom. Kristjan pa mora imeti POGUM, da se najprej upre sebi, zatem svetu, in zatem celo načinom drugih Božjih duš, ter najde svoj lasten kreativen izraz Služenja Gospodu. To je Odrešenje.

Bojim se, da Cerkev, po svoji naravi, ta zadnji korak zelo preprečuje. Zato jo smatram kot vrtec in OŠ hoje za Kristusom, končni korak pa je samo: Ti, Gospod - in jaz, črv - pa še tisti zraven, ki me je rešil in mi dal Gospoda. Običajno je, da je naša karizma vsaj malo podobna ali služi karizmi tistega, ki nam je dal Gospoda in nas rešil. Temu se reče zvestoba, in velja vedno, razen če nam Gospod osebno zapove drugače.

Te stvari je potrebno dobro preštudirati, da jih razrešimo in se jih rešimo. 

19. Kaj karizma je in kaj nikoli ne bo

6.7.17, čet.

Karizmatik in ne-karizmatik

Govorimo o karizmi nekega posameznika, da služi Gospodu. Karizma je delno vsajena že v naš osebni karakter, ostalo pa je ali pridobljeno ali pa darovano od Boga. Bistvo tega čivka pa je, pri sebi dojeti SILO, s katero živimo svojo karizmo. Spoznali bomo, da je naša karizma v globoki nezavesti oziroma vegetira, četudi mislimo, da ne.

Vsaka karizma po svoji naravi teži in sili k ENOSRČNOSTI. Če primerjamo človeka z računalnikom, vidimo, da imamo tudi sami v sebi kar nekaj programov. Računalnik lahko piše tekste, predvaja avdio ali video zapise, riše, hrani podatke na veliko, prevaja, povezuje … Ko pa eden od teh programov prevlada, in teži k temu, da se nenehno izvaja samo on, je to prebujena karizma. Vsi svetniki preteklosti so imeli po eno tako izjemno karizmo (ostale pa so jo podpirale).

Prebujena Božja karizma je torej služiti Gospodu z vsem srcem skozi en način delovanja, katerega razvijemo do največje možne popolnosti. Če smo resnični, je vsak naš gib in beseda - VSAK DAN, brez izjeme - polna te naše predanosti. Nemogoče je biti karizmatik, a biti tri dni tiho o tem in brez del te karizme. Med nami pa so 'karizmatiki', ki od sebe ne dajo nobene fige 14 dni, en mesec, tri mesece ali nikoli. To torej ni karizma, ampak koma.

Vsakdo ima v sebi semena raznih karizem. Vendar le malokdo prebudi eno in postane celosrčen za Gospoda. Pobožno cerkveno življenje (malo Boga, malo družine, malo službe, pa kak hobi ali dva, pa še kak skriti greh zraven) karizmo UBIJA. Pravzaprav jo vzdržuje le na nekem minimalnem nivoju, zato nikoli ne postane Božja Moč. Kdor spi preveč ali premalo, dela preveč ali premalo, jé preveč ali premalo, govori preveč ali premalo; kdor je ujet v posvetna dela preveč - ta Božje karizme ne bo zmogel razviti do konca, zato ne more biti Gospodov osebni spremljevalec in služabnik. Namen Cerkve je ravno ustvariti okolje, kjer bi karizme lahko zaživele, a vidimo lahko, da se duhovščina vse raje prepušča še raznim hobijem in zapravljanju časa za razne uživaške stranske stvari. Zato je to le pobožnjakarstvo, z Evangelijem pa ima le malo opravka, kajti:

Razvijati veliko darov istočasno pomeni ne imeti nobenega razvitega.

Problem je v pomanjkanju ODLOČENOSTI, da nekoč zaživimo eno samo celosrčno karizmo za Gospoda, pa naj je ta še tako preprosta - da je le celosrčna. Takšen karizmatik postane Božje dete, pa četudi je nepismen in pozna le en stavek Evangelija. Takšna oseba je vedno popolnoma zaščitena pred vplivi sveta. Kaj to pomeni? Lahko sicer trpi od sveta in lahko jo svet celo ubije, a:

Nobena zemeljska okoliščina ne more vplivati na njeno karizmo osebnega služenja Gospodu z Ljubeznijo. Zato so takšne osebe v srcu srečne, ne glede na zunanje okoliščine, duša pa je Odrešena že za časa življenja na Zemlji.

Če vas muči ali moti težka služba, problematični otroci ali partner, pomanjkanje denarja ali zdravja, starost, bolezen ali smrt - potem vaša Božja karizma ni prebujena in ne prinaša nobenih rezultatov. Kajti:

Vsaka karizma mora prinašati VSAKODNEVNE zunanje rezultate in prikaze, ki pa so le odmev notranjega življenja duše. Človek si mora IZBORITI takšno življenje, da njegovo notranje duhovno življenje z Bogom zaživi v polno, karizme pa so potem ODMEV teh Milosti tudi v zunanjem svetu. Brez globokih poglobitev ni glasnih odmevov. Marsikdo misli, da je že našel Boga in Mu služi, a če to ni VSAKODNEVNO, tudi z zunanjimi deli Zanj v svetu, je vse skupaj brž kot ne le brezmočno fantaziranje. Kdor resnično POZNA Gospoda in Mu služi osebno, je tako poln notranjega Življenja, da to življenje navzven prinaša velika dela. Le po tem lahko ocenjujemo, ali je nekdo resnično prebujen in CELOSRČEN do Gospoda, ki je Kristus. Vse manj od tega spada v pobožnjakarsvo: malo tu, malo tam …

Kako doseči to celosrčnost? Preposto - Gospod pove:

Pusti vse, in hodi za Menoj.

Pot z Gospodom je zelooo preprosta. Kdor jo sledi, je močan v svojem služenju, četudi je le en droben Božji mravljinec.

Amen.