32. Si tudi ti drhal?

20.7.17, čet. 

Ko sem bil še v začetni puberteti, sem na domačih policah našel tri debele stare knjige: Srbska trilogija, Sremska fronta. Nič natančnega se več ne spomnim, razen da je vame prišlo nekaj svežega, nekaj, kar je ostalo del moje osebe, ter da mi je oče omenil nekaj, o čemer bom danes pisal: psihologijo množice. Razložil mi je, da človek, ki se skrije v množico, ki ima neko smer delovanja, postane del te množice, pri tem pa 'čudežno' izgubi prejšnjega sebe in lahko postane zver.

Odtlej sem razumel, kako so lahko Jezusa po krivem obdolžili, lagali, vpili Nanj, Ga tepli, mučili in križali. Kasneje sem izvedel, da so enako storili z deset-tisoči ljudmi v Sloveniji: ob in po koncu vojne so jih brez sodbe zverinsko pobili. Večina morilcev je bila seveda pred tem krščenih, potem pa so jih prevzeli demoni.

Mnogo kasneje sem bral o standfordskem eksperimentu, kjer študente prostovoljce razdelijo na dve skupini: ena so zaporniki, druga pa pazniki. In potem se čudimo, kako zelo kruti in zlobni so postali 'pazniki' do svojih sošolcev. Podoben eksperiment se je dogajal, ko so prostovoljcem dali v roko ročico za dvigovanje električne napetosti, ter jim po zvočniku predvajali kričanje nekoga, ki je bil v drugem prostoru pripet na žice. In glej, bili so tipi, ki so ročico navili do skrajnosti, kjer je pisalo: smrt. Seveda je tisti na oni strani muko le igral, a dobili smo sliko o psihi 'dobrih ljudi' okoli sebe.

V šoli in vojski je bilo enako: če je bil kak revček na razpolago, so se neki spravili nanj - brez meja. Takrat sem vedno posredoval, in z nemalo trme, diplomacije in pa sprejemanjem hudih pretenj, rešil mučene. Dvakrat pa sem kar fizično obračunal z glavnim – no, bil je dovolj le psihični bum in po en sam udarec.

Zadnjič je bil na TV D. Brown, ki je nek strašni 'čarovnik' in psihik. Teh stvari ne gledam, a kdaj pa kdaj naletim. Kar sem videl me je nenehno odganjalo od ekrana, a nekaj mi je govorilo, naj počakam do konca. Z velikim gnusom sem se prisilil, in splačalo se je. Zbral je celo dvorano ljudi, mladih, dali so si pol-maske na obraze ter postali brezimna množica. Potem je predstavil fanta, ki ga je prenesel naokoli, in ta ni vedel, da ga nenehno in povsod snemajo. Sodelujoči so imeli vedno na razpolago, da za fanta določijo nekaj dobrega, prijaznega, ali pa nekaj nesramnega, neprijetnega ali groznega. Glasovali so z 'daljinci'. Ne bom vsega opisoval, a kar so se odločili, so prikriti igralci na terenih potem fantu tudi naredili, folk pa se je krohotal. In, seveda, večina je vedno izglasovala najbolj podlo možnost. To so bile podlosti izven vse morale, od lažnih obtožb, lažne kraje v trgovini, policijskega pridržanja, vdor v fantovo stanovanje, razmetavanja stanovanja in razbijanja televizorja … Le konec je bil lažen: avto ni podrl fanta, ampak kaskaderja. Potem so vsi v dvorani utihnili, sneli so maske, Derren pa jim je razložil, da so navadna drhal. Bili so poparjeni, negibni in osupli. Spoznali so, da so človeški gnoji.

Seveda je bilo med njimi pri vsaki izbiri od 15 do 40% tistih, ki so bili proti grdim stvarem, a množica je prevladala, ti pa so ostali tiho: nihče ni vstal in rekel: »F… off, kaj pa počnete, idioti pokvarjeni?«

Torej, kdor je proti, a je tiho, prav tako spada v drhal. Spomnimo se, kakšna drhal so postali Celjani, ko so skozi Celje peljali ljudi na Teharje in potem na morišča: kričali so, brcali in pljuvali po njih, četudi žrtve niso bile sojene. Tega je bilo po vsej državi veliko - in vsi v drhali so bili krščeni, z neizbrisnim znamenjem - seveda pa to niso bili več kristjani.

Imamo politika, katerega je zadelo že 160 kazenskih ovadb, a ni nobena uspela na sodišču, pa je vendarle nekaj časa po krivici prebil v zaporu. Medijska in politična stihija proti njemu je dosegla, da so ga črtili celo inteligentni kristjani, ter zapustili mnogi prejšnji podporniki. Le malokdo mu je stopil v bran. Posledica tega so bile lažne volitve in zdaj imamo na oblasti pač tako vlado. Posledice pa hudo čuti tudi krščanski rod in Cerkev, ki se je v drugi fazi prav tako delno obrnila proti pomladni opciji in mnogi so volili brezbožne ali hinavsko-verne, ki so brezmoralni ali celo nemoralni. In zdaj imamo posledice.

Kaj dogaja? Dogaja psihologija množice, kjer večina prevlada, ter uživa v trpljenju njihovih žrtev. To je ena zelo temna stran človekove psihe. Seveda so v tej drhali ljudje, ki se ne strinjajo, a če tega nestrinjanja ne pokažejo, ampak so tiho, so drhal tudi sami. In ta drhal, pa naj je verna ali neverna, je ubijala svetnike, mučenike, nedolžne in Gospoda Jezusa.

Že res, da včasih sploh ni pametno lulati proti burji, bolje je biti tiho, a svoje nestrinjanje se lahko izvede drugače: z informiranjem o stanju ali s skritimi zapisi, ki kasneje postanejo pričevanja, in podobno.

Božji človek, ki širi novico o Jezusovi slavi in Milosti, bo rado ostal sam, ker bodo celo podporniki utihnili ob prvem vetru. Na to mora biti pripravljen, kajti vedeti mora, da je človek, kljub Božji iskri v sebi, tej Iskri v glavnem uporen, zato je po svoji naravi žival, oziroma slabši od živali, je demonski.

Nekajkrat v življenju sem naletel na situacije, ko se je skupina razposajenih spravila na kakšnega revčka, invalida. Sprva šaljenje, je postalo laganje, zavajanje, peklenski načrt; potem pa se je začela vesela izvedba, ki je ni in ni hotelo biti konca. Takrat sem vedno posegel v dogajanje, z vso možno silo in taktiko, in vedno je prišlo do konflikta, potem pa so popustili. Jasno mi je, da če bi bil takrat v dvorani, kamor so pripeljali svetega Grozdeta, bi na koncu končal skupaj z njim - kako lepo in srečno! Če pa bi bil malo starejši, bi vso situacijo na skrivnem natančno popisal, z vsemi udeleženci skupaj, in ob priložnosti objavil. Zato ne morem razumeti, da mnogi, tudi krščeni, molčijo do lastnega groba, in s tem dodajo skalo na grobove mučenih. Oziroma ne storijo nič, ko se drhal spravi na pravičnega. Kdorkoli tako naredi, zaradi kateregakoli vzroka, je del drhali, ki je ubila Gospoda. Si tudi ti?

31. Včerajšnja molitev ob 20h

slika splet

19.7.17, sre.

Včasih vas bežno povabim na večerno skupno molitev od 20h do 21h. Le redko kdo se je sprva priključil. Zdaj je že malo bolje. In vidim, da se priključi tudi nekaj duš, ki so tiste posebne karizme, ki se ji duhovništvo reče. Vse to 'vidim' seveda le v duhu, in lahko zamahnete z roko, da pač fantaziram. Nekaj pa lahko ocenite sami:

V kakšnem stanju duše je neka duša, se najbolje vidi zgodaj zjutraj, zvečer, v času nedelje, v času praznikov, dopustov. Takrat, ko jo 'zalotimo' brez neke maske, ali pa prav sredi Božjih opravkov. No, včeraj sem kakšnih 20 min čez osmo prenehal z OBIČAJNO molitvijo in malo 'pogledal naokoli'. 'Videl' sem tiste, ki tukaj komentirate ali ste, v najrazličnejših stanjih duha. Najbolj so hecni trije: H., mm. in T., ki molijo (če sploh) v svetu umetnih nebes, kateri izvira iz ego-misli, kako zelo fletno je tole zdaj v Jezusu! Bom enkrat to lestvico stanj duha objavil, če jo že sami ne poznate, da se bomo bolje razumeli. Stranske padle duše so bile v svetu prepirljivih demonov ali še nižje: živali ali lačnih duhov. Ti seveda niso molili z nami, ker niso pokorni, ampak samouspešni. Nad mejo, ki kaže na neko spodobnost na Poti je bila sicer mm, a za 1 mm. Malo dlje v trdni veri je bila babica. M. pa je itak kot je treba, le neka stiska jo žuli. Tudi kak klerik, ki je prišel zraven, so bili komaj kaj dlje od mm. Imam občutek, da mm ne moli tam na vikendu, ampak le misli na nas?? Srce jo rešuje, a tako se ne pride zelo daleč.

Kakorkoli, to je bilo mimogrede. Zato sem začel 'moliti' v tišini in bližini Gospoda. Tam nekje je bila edino M. Pet minut pred koncem molitve sem vse še enkrat pogledal: vsi, razen padlih, so bili vsaj po eno stopnjo višje. Kaj se je zgodilo?

Ponoči sem imel sanje, ko je prišla sveta, in rekla za neko osebo: »Prebila se je.« Vprašal sem: »Kako - prebila??« Mislil sem na to: sama? Sveta mi pokaže Gospoda, in vidim Njegovo kri. Gospod je plačal s svojo krvjo. Le kako to, sem pomislil? »Ker si mislil nanjo in je ona mislila nate, ti pa si molil PRI Gospodu.«

Vidite, tako to gre: NI KRŠČANSTVA, če se naša duša z naklonjenostjo ne pridruži napredni duši, ta pa se pridružuje sveti duši oziroma Gospodu osebno. Tu je krščanstvo, tudi katolištvo, POGRNILO NA VSEJ ČRTI. Kako se boš priključil naprednejši duši na Poti, če si pa že sam popoln, eno z Jezusom Kristusom?? Morda pa si že Bog osebno? Ta hudičevi napuh krščencev, Cerkve dela umazane, duše pa pogublja. Je tako težko biti malo ponižen in pokoren v lastni revščini, in se nehati perjiti in napihovati, ter se pridružiti kakšnemu revčku, Gospodovi ničli, ki pa je gorčični semenček? Ja, to je težko za 90% krščenih, zato je enako, kot da ne bi nikoli bili. Krščeni. Njihove duše so enake demonskim in nikjer na njih ni videti 'neizbrisnega znamenja'. To znamenje namreč zažari le v Ljubezni, ki je duhovna, kar pomeni, da ni niti trohice materialnih poželenj več.

Ko sem bil še mladec, sem bral o tem, kako se po starem učijo japonskega lokostrelstva (Eugen Herrigel, Zen v umetnosti lokostrelstva). Prva leta streljajo v tarčo z razdalje dveh metrov! V čem je štos? Gre se za NENAMERNO izpustitev tetive loka s puščico. Podzavestno, a ob pravem trenutku. Za tak dosežek človek potrebuje morda 5- do 10.000 ponovitev - to vem iz drugih veščin. No, Nemec Herrigel se je mučil s tem in svojim egom leta dolgo, opisal pa je dogodek, ko mu ni šlo več, in je mimo prišel učitelj (ki je na veliki razdalji lahko ustrelil puščico v puščico, pa še v mraku, če se prav spominjam), vzel njegov lok v roke, ga napel, spustil, in mu ga vrnil. Odtlej je bil isti lok popolnoma drugačen: imel je duha v sebi.

Potem sem nekaj let tudi sam živel v Vzhodnem templju in živel v zelo zahtevni askezi in služenju. Veliko smo sedeli v tišini. A opazil sem, da če pride zraven sedet še učitelj, je odtlej nekaj tednov vse drugače. Tako to gre, in brez tega ni krščanstva. Krščanstvo ni v cerkvah in brezosebnih žegnanjih, ampak v PRISOTNOSTI in naklonjenem ODNOSU z naprednejšo dušo, katera že služi Gospodu z Ljubeznijo. Take duše bi morali biti vsaj škofje, kot apostoli današnjice, a če sami niso sedeli in molili s svetim, jim preboj v višino nikakor ne more uspeti. Zato je moja misel veliko namenjena prav njim - če oni niso svetniški, je vse le farsa. Potem pa se jim človek približa, a doživi bližino velikega hladilnika v megamarketu. Tudi prav, tudi prav, Gospod ni vsiljiv …

No, odtlej sem vedno in nenehno enako doživljal kjerkoli: če sem samo svoj stari avto peljal k mehaniku, pa je ta naredil poskusno vožnjo – in avto je bil nekaj mesecev povsem drugačen. Ali pa je stara teta prišla in pokazala, kako se mesi kruh - odtlej je bilo vse lahko in uspešno. Gre se torej za duha, namero, neko energijo s točno določeno karizmo.

Tisti, ki ste vsaj malo dovzetni, boste odslej te stvari opažali tudi sami. Vedno govorim, da si (brez hudičeve krščene zavisti) najdite napredno dušo, ter se ji pridružite. Talentirane duše se lahko takšnim dušam približajo v duhu, začetniki pa potrebujejo takšno osebo v mesu.

To je, kar zmore dati tale Jonek; piše in moli tako. Vse ostalo je na drugih; če v tej puščavi ne najdete kaj boljšega, se lahko pridružite, v duhu. Kajti če moli verni, in se mu pridružiš, dobiš plačilo vernega; če moli prerok, in se mu pridružiš, dobiš plačilo preroka; če moli Božji, in se mu pridružiš, dobiš plačilo Božjega. In če moli pol-verni, in se mu pridružiš, dobiš plačilo pol-vernega; če pa moli demonski vernik in se mu pridružiš, dobiš plačilo tahudih. Vse je SAMO V TEM, V KAKŠNI DRUŽBI SE NAHAJAŠ. To pa je odvisno od tebe samega, karme, kajti prevaranti najdejo prevarante, lažni najdejo lažne, iskalci svetosti pa najdejo svete, kar je enako, kot najti Gospoda osebno.

To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Mili Kristus!

PS: obstajajo razne vrste molitev, odvisno od zrelosti duše. O tem kdaj drugič. Vsekakor pa mora naša molitev zadeti tarčo: služenje Gospodu z Ljubeznijo. Če tega ne dosežemo, je naše življenje, trpljenje in filozofiranje popolnoma ZAMAN.  

30. Pogovor o …

Relikvija sv. Favstine; mala koščica

17.7.17, pon. 

Danes nisem mislil čivkati, kajti včerajšnja nedelja, dan za počitek, se je obrnila, zaradi zahtev narave, v precej naporno - tako da danes le volja telo okoli priganja, kar je nujnega storiti.

Mm je mnoge napisala, pa dobre. Bom neke stvari izluščil ter kakšno rekel.

… Rada pa bi rekla to, da si ti eno (ali stotisoč) štengo nad njimi (duhovniki), ker oni morajo ljudi naučiti najprej biti človek, hoooo kje je šele Božji človek.

Biti človek, pa je čisto malo več kot biti żival----če pa dobro pomislimo je današnji človek SLABŠI, veliko manj človeški kot żivali. Tu bi lahko kar novo temo odprli...

Tole, kdo je koliko nad kom, ta meritev, to je tvoja stvar (le kako lahko črva meriš kot visokega???); glede trditve, da je treba ljudi šele naučiti, biti ljudje, pa imaš prav. Nekoč sem si kar precej želel delati v kaki komuni za pomoč odvisnikom ipd., a sem spoznal, da res ni moje delo, učiti ljudi umiti se, pospraviti za seboj in reči hvala. Zato sem to raje učil otroke, so-vojake in so-menihe, ki so mi pač prišli v bližino. Vendar; kako jih bo pa duhovnik učil, če morda še sam ni tak? In: je duhovnik torej le karitas? Ne vem, nimam zmožnosti odgovorov na vse te zapletenosti, ker sam živim povsem drugače. Nekoč sem prijateljeval z po svetu znanim akademikom in dohtarjem nekih znanosti in poetom. Pa mi je dejal: Nič, kar ni neobhodno! Tako sta z ženo živela, in tako sem odslej živel tudi sam. Tudi kuhinjo pobeliti 60 let ni potrebno, če ni grozno nujno, sem videl pri njiju. Živela sta skrajno skromno, a bila vedno vedra, prijatelja in gostoljubna. No, jaz gostoljuben nisem več, ker mi je res preveč časa pokradlo gostiti ljudi-živali, oziroma nižje od živali, kot praviš. Kogar ne zanima Gospod in Pot, mu bom le kakšno rano obvezal, ga pobral ali ga urgentno nakrmil, pa adijo. Komur ni mar za lastno dušo, tudi meni ni hudo mar zanj, čeprav mi je v srcu mar za vsakogar, a kaj naj to revše s takimi, ki so si timer naravnali na nekaj stoletij??? Za popolne iskalce pa tudi umrem. Takšno življenje je zelo preprosto in brez vsakršnih dilem in dvomov. In ja, mnogo je psov, ki so bolj človeški od ljudi. To je dejstvo.

Mogoče pa je karma taka, da morajo plačevati za stanovske prednike, tudi tiste vrste pokristjanjevalcev, ki so želeli Evangelij širiti s krvjo. Strašne stvari so uporabljali za širjenje vere ... enkrat je treba plačati. O, pa saj jim ne privoščim, Bog ne daj, vendar karmično kolo pride enkrat spet do tiste točke ...

Tvoje razmišljanje je popolna resnica. Karmi se ni moč izogniti, ker je to zamrznjeno in odmrznjeno čustvo, tega pa izniči samo popolna absorbiranost v Ljubezen do Gospoda. Kristjan v svojem napuhu pogosto misli, da zanj ni karme, potem pa dvomi, ali bo prišel v nebesa ali ne?? Kje je tu kaj logike? A tista dejanja in klanja in ropanja, se zdaj valijo nazaj iz Afrike, Bližnjega Vzhoda, kmalu pa tudi iz Daljnega. Gospodu ni mar, če so kdo kristjani, če pa niso gorečni. Če nismo gorečni, nas čakajo le zemeljski zakoni karme (posledice dejanj), ki pa so prav tako Njegovi zakoni, le da skoznje Bog deluje POSREDNO, ne osebno.

Sv.Praphupad je govoril o SUPERIOR MANu, Jezus je pokazal krajšnjico do tja, nobenemu pa ni dovoljen ustop nanjo, če ni najprej A MEN (je ratalo po naključju amen).

Haha, res, amen. Nisem čisto prepričan, kdo je pokazal krajšnico, ko pa Prabhupada zdaj kristjanom kaže, kako se sploh Gospoda Ljubi in se Mu služi z Ljubeznijo, in kako zelo je Gospodovo sveto Ime sveto in Najvišje. Krščanstvo bo za sprejetje tega Evangelija rabilo 200 let, kar ni veliko. Po drugi strani pa lahko tudi Prabhupadovi potomci, če jim bi lahko to rekli, v Cerkvi najdejo življenjepise izjemnih svetnikov krščanstva, ki so bili čista Ljubezen z Gospodom. Npr. Franšišek, Favstina, mala Rezika - že jokam, samo ko ta imena pišem … Kristjani pa se od njih lahko naučimo znanosti RAZVOJA TE LJUBEZNI, kajti naši lastni svetniki niso kaj dosti znanja za seboj pustili, ker so bolj kot ne skozi lastne muke prišli do te Ljubezni. Zdaj pa so Cerkev in Hare Krišna v nekakšnem 'odbojnem klinču', kot da bi drug drugega nekaj demonizirali, a jaz pravim, da sta v ISTI VELIKI NEREŠLJIVI KAŠI. Kajti Ljubezni se ne da igrati, IN JE EDINA STVAR V DUHOVNOSTI, KI SE JE NE DA UKRASTI IN PRETVARJATI. Eno je sveti Frančišek, drugo pa so kristjani. Eno je sveti Prabhupada, drugo pa bhakte. Uresničenje Učenja o Ljubezni z Bogom ni ustvarjeno z navešenjem posebnih oblek, posebnim poklekvanjem in lepim duhovnim govorom in popevanjem. Bistveno je stanje duše, dušo pa Božji ljudje takoj vidijo, kakšna je v resnici. Kdor pa ne vidi, naj meri po tem kriteriju svete Favstine Kowalske (na tem blogu pa smo že imeli eno izkušnjo):

»Satanu uspe hliniti ponižnost, toda ne zna igrati pokorščine, in prav tu se razgalijo njegove zahrbtne zvijače.«

Mnogi verniki se približajo kot ponižni, ob prvem nasvetu ali spodbudi ali napotku ali ukazu, pa začno jeguljati kot kača, ki ji na rep stopiš. Istočasno začno oddajati obupno tesnobo, ki je drugačna od tesnobe zmedenega začetnika, ker je demonska. Takšne stvari Jezusov učenec hitro začuti, če pa jih ne začuti, NI UČENEC. In tale ničvredni Jona je vse to videl tako pri enih kot pri drugih, lovi pa tudi nekatere od vas tukaj, a stvar je videti, da gre na bolje. Pokorščina pomeni enostavno z veseljem storiti kak namig, ki ga dobiš od drugega, ki ima čisto srce, kaj šele storiti natančno po navodilih - vodnika ali Gospoda osebno, in je zapisano tudi v Svetem pismu.

Aja, dobila knjigo F.Kowalske DNEVNIK.

Sem se kar prestrašila kako debela je.

Povedala sem tašči o tem, pa je rekla, da ve zanjo in, da so lani v cerkvi celo otrokom delili neko brošuro v zvezi z njo, zraven pa je bil še košček njenega oblačila. Zanimivo …

Tistemu koščku se reče relikvija. Blagor se jim. Sicer pa kupi vse knjige, ki govorijo njej, ker vsaka doda še kaj drugega. Vsekakor nabavi tudi tisto, ki sem jo zadnjič omenil. Kdor dela tako, je pokoren Ljubezni do svetnikov, iz teh knjig pa se bo mnooogo naučil o Ljubezni do Boga. Kajti, resnično, resnično povem vam:

Nobena literatura ni svetejša od tiste, ki opisuje Ljubezen do Boga, Pot k Ljubezni do Njega, ter primere svetnikov in svetih, kako so Jo živeli in uresničili. Tudi Sveto Pismo se temu ne more približati. Sveto pismo je bolj na grobo pisano, za razvoj duhovne Ljubezni, pa so najvišja pisanja tistih in o tistih, ki so ta Ljubezen postali, in so zdaj Jezusovi osebni spremljevalci v nebesih, na veke vekov, amen.

Kdor je samo malo začutil aromo Ljubezni z Gospodom, ne more brati domala ničesar več, kot le o Ljubezni z Gospodom. To je pokazatelj Božjih duš. In prav nič se ne bojijo debeline teh knjig, četudi so škilavi ali slepi: bolj so debele, večja je njih sreča.

29. Trije nivoji duš in Nov začetek Cerkve

slika splet

16.7.17, ned. 

Imam občutek, da želim mnogo zbasati v današnji čivk, zato bolj po telegrafsko. Babica je napisala: 

Jona ti pa res vidiš v srce, povedal si mi tisto kar sem že nekako čutila sedaj pa vem........... BOGLONAJ!

Tudi tvoje razmišljanje o duhovništvu je posebno in zanimivo. Res so duhovniki ubogi, če so preveč Božji, jih ljudje ne sprejemajo, če so bolj človeški, pa Bogu ni všeč. Za povrhu pa še občutek, da nimajo nobenega uspeha pri delu, saj so cerkve vedno bolj prazne.

Sledilce Gospoda se že tisoče let deli v tri razrede:

Tretjerazredni so tisti verniki, ki imajo vero, se je pa ne držijo preveč dosledno in je tudi ne znajo zagovarjati. Če jo zagovarjajo, v glavnem samo nekaj zavračajo, prvorazredne pa preganjajo, ker nič ne razumejo.  

Drugorazredni so tisti, ki svet razkoljejo na dobro-slabo in v neki meri že spodobno zagovarjajo Nauk s tem, da vedo navedke iz svetih Božjih spisov, ter živijo zgledno. Njihova vera je trdna, gorečna, zato le redkokdaj padejo.

Prvorazredni pa so povsem Božji Ljudje: v vseh bitjih vidijo Očetovo iskro, zato vse sprejemajo z enako Ljubeznijo. Precej so tiho, saj jih itak nihče ne bi razumel. In zdaj, pozor: če prvorazredni Gospodov služabnik pridiga svetu, MORA PRED TEM SESTOPITI V DRUGORAZREDNEGA, sicer bo pri oznanjevanju NEUSPEŠEN. 

Prav tako pa je neuspešen tretjerazredni služabnik, ker nima dovolj Znanja in ne živi svetniško.

Tudi Gospod Jezus, Bog v podobi Odrešenika, je ZAIGRAL drugorazredno vlogo, in karal hinavce in farizeje, da je lahko učil tiste, ki so Ga sledili. Tudi tale Njegov resnično črvivi in ničvredni Jona poudarja, da ljudje nismo enako zapisani pri Gospodu, da je Božji strah nujen, ter da so na svetu tako Kajni kot Abeli, in tako bo do konca sveta. Ker če prvorazredni Služabnik pričuje prvorazredno, vzgoji samo barabe in demone, kajti preveč je ljubeče potrpežljiv z njimi, saj jih vidi kot Božje otroke. Zato je Samuelov vzgojitelj duhovnik Eli sicer vzgojil svetega preroka, a njegova sinova sta bila ničvredni barabi, in tudi svetega Samuela otroka sta bili barabi. In tudi v našem času so bili sveti Božji služabniki, njih potomci pa so demonski. Zakaj? Ker so sveti očetje preveč prvorazredno pridigali oziroma niso bili drugorazredno ZAHTEVNI do svoje zalege. Pozabili so na ljubečno Sirahovo palico, ukrojeno po sinovi riti in hrbtu.

Nov začetek Cerkve

Iz te razpredelnice služabnikov lahko vidimo, da je naša Cerkev tudi zato šibka, ker nima dovolj drugorazrednih služabnikov, kaj šele Božjih ljudi, ki bi sestopili v drugorazredne. Večina duhovščine je namreč globoko TRETJERAZREDNE: imajo vero, ki pa je precej posvetna, in tudi sami so neodrešeni. To je zato, ker so se predolgo družili s svetom (slaba družba!), namesto s svetimi. Zaradi tega so že Cerkveni duhovni voditelji v STRAHOVITEM DUHOVNEM NEZNANJU: kljub neizmernim doktoratom teologij, so popolnoma nevedni glede Prve Božje zapovedi o Ljubezni s Kristusom. Celo papež Frančišek ne zna o tem povedati nič, razen enega stavka na leto. In brat Yun tudi ne, ker sta oba služabnika v VERI, LJUBEZEN z Gospodom pa je čisto drugo in končno stanje. Zato lahko zaključimo, da so Cerkve dandanes predvsem posvetne in tretjerazredni pričevalci. Nimajo stika s PRVOKATEGORNIKI: Božjimi ljudmi, svetimi in svetniki. TO JE DEJSTVO.

Ljubi duhovniki in škofje, ne jezite se na tega Jono zaradi teh besed, ker le sprejetje teh besed lahko rešuje ta strašni zaplet. Če pogledamo kakšen kader dandanes prihaja iz bogoslovja, vidimo, da je vse to res: že res, da popolnoma obvladajo teološko lingvistiko, a ker je teologija sama v sebi škrbasta, je škrbasta tudi Cerkev.

Kdo je srce Cerkve, razen seveda Kristusa? To je svetniško meništvo. Da dobite sliko, se spomnite samo svetega Janeza Krstnika: puščavnik, v eni cunji, asketski, prvorazreden, ki sestopi in vpije drugostopenjski Nauk ljudstvu, poln Božjega ognja. Vsi kasnejši puščavniki in menihi so poskus približka temu idealu. Janez Krstnik je bil Božje seme, saj je iz njega prišel Kristus, in Odrešil svet za tiste, ki želijo biti Odrešeni.

Nov začetek Cerkve je torej tak, kot ga kdo v Cerkvi že sluti. Recimo Branko Cestnik je blognil, v dneh obupa, da bi kar nekam odšel, npr. v neko velemesto v Galileji (????!!!!????), ter tam začel na novo, z eno malo grupo. To je dobra ideja, a ima hudo napako: tretjerazredni razglaševalec bo bedno propadel v takem poskusu, ker ga bodo demoni opetnajstili in požrli. NAJPREJ MORA ITI V UK K PRVORAZREDNEMU Božjemu služabniku, in šele ko ga ta potrdi, je pripravljen na Nov začetek.

Cerkev ne bo nikoli izničena, dokler bo ta svet. A bo morala iti nazaj v čase apostolstva: en prvorazrednik, ki govori kot drugorazrednik, okoli njega pa majhna skupina, v kakšnem kevdru. To je seme Božje Poti za Zemljo.

In, mimogrede: na misel mi je zdajle kapnilo, da je tale blog pravzaprav en tak skriti kevderček, kjer se zbira 'majhna čreda' in posluša Živi Nauk, in kdor bo vztrajen, bo že na Zemlji gledal Gospoda po 100x na dan, in v večnost. Tale naš blogec je seme in 'mušter' nove Cerkve. Zato je naloga Cerkve, da IZPOPOLNI svoje duhovno Znanje, v uku pri svetnikih, ker je zdaj preveč okužena s svetom. Samo prvokategorniki, ki govorijo kot drugorazredniki, lahko rešujejo duše, pa še to ne masovno, ampak eno po eno. Saj se tudi rojevamo eden po eden in umiramo eden po eden. Masovnemu odreševanju pa je v tem času odklenkalo, kot je bilo tudi v času, ko je Jezusovo sveto stopalo gladilo tisti kamen v stopnici h Getsemaniju. 

Pa naj sliši, kdor ima ušesa. Ker kdor jih ima, bo Odrešen. To je Kristusov Evangelij.