Ta blog je nadaljevanje bloga Jona gre v Ninive (KLIKNI). Namenjen je iskalcem Gospoda, ki jim je bil omenjeni blog všeč in koristen, in so 'preštudirali' vsaj ključne zapise: št. od 20 do 25; št. 28, ter vse nad 33, z najpomembnejšim, zaključkom: GOSPODOVA POSLANICA ZA NOVI ČAS (KLIKNI) - skupaj s komentarji. Vesel bom komentarjev, vprašanj, spoznanj ali navdihov takšnih skrajno redkih iskrenih duš.

Vsekakor priporočam branje zapisov od 1. naprej, ker se sporočila navezujejo in dopolnjujejo.

ponedeljek, 30. oktober 2017

97. Hvalnica vsem svetim in njihovemu času
  

Jezus obudi mrtvo deklico.
Foto: naš hieronim s poti k sv. Favstini.

31.10.17, tor.

Tole sem v zanosu spisal v nekaj minutah. Naj gre na vas.

Lepi dnevi svetih naših
v srcu mi gori radóst
prek Gospoda se iz njega
k svetim mojim pne zlat most.

Po njem prihajam in odhajam
po njem zdaj k meni so prišli
niso mrtvi niso spali
Jezus in Njegovi vsi.

Ko med grobi cvetja hodim
na svetnike mislim le
ker če njim se ves priklanjam
pridejo za umrle vse.

Kje je norec, ki je smrti
misel dal, da končna je?
Smrt je padla in stopljena
ko Jezusu daš vse srce.

Takrat ta dan ves zlat v soncu
cveten in vesel žari
kdor živel je kdaj na Zemlji
pri meni z Gospodom ždi.

Krščeni po zemlji groba
hodijo med vazami
pusta njih so nema usta
ker da smrt že njih lovi.

Dajte, se na križ ozrite,
ki tam pri cerkvi Ga gosti –
morda Življenje še v vas plane
morda srce še vam znori?

Cvetje grobno in vse svečje
je resnica svetih vseh
le da njih je svetlost večja
kot sto je sonc in sto povrh.

Poje mi srce te dneve
ker svete imam in nisem sam
živ sem kot so Živi oni
in tako je dan na dan.

Pa pride mimo izgubljena
svečko na naš grob prižgat
išče v soncu pravo ploščo
a njo našel je moj angel-brat.

Ker kdor se mojih svetih spomni
tistemu srce predam
tisti bo Gospoda gledal
ko mu mine zadnji dan.

Takšen je ta živelj sveti
so takšni dnevi večnosti:
mrtvi v grobih tam ležijo
in jaz med njimi v srečnosti.

Kaj še vpil bi tja v nebesa,
na ta polja in Zemljo?
Aleluja, aleluja!
samo jecljam lahko tihó.


96. Vsem iskrenim iskalcem v razmislek  4/4
Od kod moč, da Živimo v Kristusu
Kakšen novi rod oznanjevalcev kliče Gospod

Kdo je Svetemu zvezal roke?
Foto: naš hieronim z romanja k sv. Favstini.

30.10.17, pon.

Zakaj bi kdo z nelagodjem čakal teh zapisov, če se predstavlja za Božjega človeka, moža? Mar Gospod ni dovolj dober, da opominja in usmerja svoje otroke? Zakaj torej stiske v prsih?


Prejšnji teksti so bili nekakšen uvod, danes pa je finale: od kod resnično Božjim ljudem moč, da živijo Evangelij kot ga je Jezus prikazal in učil, in ne po svojih pristranskih zamislih. Govorili bomo le o enem specifičnem, a KLJUČNEM delu Evangelija. Vsak odlomek Evangelija in Apostolskih del in potem njihovega nadaljevanja - Učenja KAKO Ljubiti Gospoda - je KLJUČEN. Npr. ključen je tisti del: ZAPUSTI ­VSE IN HODI ZA MENOJ; kateremu je enak naslednji; Matej zapiše Jezusove besede:

''Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane.'' 

Luka:

Poslal jih je oznanjat Božje Kraljestvo in ozdravljat bolnike. Rekel jim je: ''Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek.'' 

Marko:

Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek.

Najprej si razčistimo, da tu ne gre za hinavščino: ko jim Jezus naroči ubogost, to ne pomeni, naj imajo doma spravljene neke velike denarje in lastnino, ampak naj bodo ves čas takšni. Kajti - ko so učenci odhajali po svetu - peš in s čolni, ladjami - so odhajali za dolge mesece, leta ali za zmeraj. Torej so morali imeti nekaj drugega s seboj. Le kaj so imeli, mi pa danes nimamo??

Ključna vera Gospodovega osebnega služabnika

Vsakdo od nas mora postati Gospodov osebni služabnik v nebesih, četudi je še vedno na Zemlji v telo vpet. To je edina naša naloga in to je vse, kar si naša duša resnično želi: priti v Mir, priti Domov. Dom pa je tam, kjer je osebni odnos z Gospodom iz srca v srce in iz oči v oči. Za ta dosežek pa je nujen dober začetek. Poleg Božjih zapovedi in učenja Ljubezni do Gospoda, je najpomembnejša vera za Njegovega (potencialnega) slugo tale:

Gospod bo vedno popolnoma poskrbel za svoje iskrene služabnike.

Poglejmo primer, kako On to stori. Le nekaj centimetrov pod zgornjim Lukovim navedkom je tudi tale:

Jezus nasiti pet tisoč mož
Apostoli so se vrnili in Mu pripovedovali o vsem, kar so storili. Vzel jih je s Seboj in se umaknil Sam zase proti mestu, ki se imenuje Betsajda. Ko so množice to izvedele, so šle za Njim. Sprejel jih je in jim govoril o Božjem Kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajsteri in Mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo na pustem kraju.« Dejal jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo hrano za vse to ljudstvo.« Bilo pa je okoli pet tisoč mož (plus njihove družine!). Dejal je svojim učencem: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov.

Kaj smo se naučili: Gospod je poskrbel za vse tiste, ki so hodili za Njim in Ga poslušali. Tudi oni očitno niso s seboj nosili nahrbtnikov s hrano, ampak so samo TEKLI za Njim, da Ga poslušajo in prosijo za Usmiljenje. In tako jih je zalotil večer in njega utrujenost in lakota. In zdaj - kaj je Jezus Gospod naročil svojim najbližjim učencem: naj jih kar oni nahranijo. Ker niso zmogli, so Ga najbrž proseče gledali, in zato je On STORIL.

To je ključna vera, iz katere prihaja temeljna moč tistih, ki so resnični v svoji iskrenosti biti z Gospodom:

Dal bom vse od sebe Zanj, ne zase. Gospod pa bo poskrbel za moje telo in dušo, saj je to Njegova obljuba, ki jo vedno izpolni.

Če smo se do sedaj kaj naučili od vseh teh Jonovih pisarij je to, da NE SKRBIMO ZASE, ampak skrbimo za Gospoda in Njegove: in vse nam bo dano, kar potrebujemo za priti Domov in služiti Kristusu. Imeli smo tukaj bralko, ki je po dolgem študiju naših zapisov vprašala: ''Ali bi bilo dobro zame, da grem na nek seminar Svetega Duha?'' Tako sprašujejo tisti, ki niso še nič doumeli. Doumeli niso, ker so v grehu, in zato PADEJO. Kakšno pa je to vprašanje? Kaj je to za eno sranje? Ali si tukaj zato, da boš ZASE iskal neke ugodnosti in napredke ali da boš Gospoda veselil? Kajti: če boš skrbel zase, boš hudim duhovom služil, če pa boš veselil Gospoda, boš Njemu, in v nebesih bodo z veseljem omenjali tvoje ime in te blagoslavljali.

Zadnjič sem slučajno kliknil na TV en intervju (Zvezdana), ki je gostil žensko, ki si je vse priskrbela s pomočjo spremembe svojih prepričanj: denaaaaarja (služi ga, ko spi), uspešnic, moža in vse svetne sreče. Pač si je vero popravila, in zdaj dobiva, kar si želi. Ko jo malo poslušaš, in vidiš na koncu Zvezdano, ki pade na kolena pred njo, ti je neizmerno dolgčas: kar ženska govori, smo vse že davno preštudirali skozi kabalo, hermetizem, formulo tetragramatona (sfinga, JHWH - Jahve, Božje Ime) … Še celo stari Izraelci so imeli Boga kot Staroslovenci, ki so Mu rekli Dašbog: Bog torej, ki daje. A kabalisti in njih današnji kloni so zašli: v magijo in vero v osebno moč. Vendar so v hudi zmoti, kajti s samoprepričevanimi stavki ni mogoče premagati niti nenehnih bolezni, starosti in smrti, pa tudi nasilja narave in zlih soljudi ne. Prav tako ni mogoče priti do Gospodovega Miru in do Odrešenja na tak način.

Že smo veliko pisali, da Gospod deluje na dva načina: tiste, ki ga Ljubijo in kličejo Njegovo ime z Ljubeznijo in zaupanjem, tiste On vodi OSEBNO, vse druge pa vodi preko svojih naravnih zakonov, ki pa so neusmiljeni: kar seješ, to boš žel - a Gospod ni odgovoren za posledice! Norcem torej daje vse, kar si želijo, da se bodo na koncu nekaj naučili iz trpljenja, ki bo prišlo (četudi ga morda sedaj še ne čutijo). Svoje učence pa Gospod vzgaja tako, kot je najbolje za njih dušo, zato jim tudi jemlje, če je to potrebno, in jih izpostavlja kovaštvu, da postanejo čisto zlato.

Ključna vera in zaupanje

Ko smo se torej enkrat vrgli pred Gospoda in Ga prosili vodstva, je ključno, da imamo popolno zaupanje Vanj. Kajti TAKOJ bo prišel in nas začel voditi On osebno. In mi moramo temu vodstvu popolnoma zaupati. Zaupamo Mu tako, da ne skrbimo zase več, kot je MINIMALNO potrebno za živetje telesa, ter da nenehno Ljubimo Gospoda skozi Njegovo sveto Ime in izvajamo navodila, ki nam jih je dal in so zapisana v Svetem pismu.

Kdor je na tak način uspešno očistil svoje srce vseh posvetnih stremljenj, prej kot slej Sreča Gospoda iz srca v srce: Gospod se mu razodene. Razodene se mu kot brezmejna Milost, in takrat vidimo, kdo je On, in kdo smo mi v odnosu z Njim. Takrat šele dodobra doumemo svojo omejenost in vztrajno grešnost. In odtlej delamo vse, da GA veselimo in Mu Služimo, kajti čisto smo zaljubljeni Vanj in Njegove svetnike.

Dokaz, ali smo res Božja duša

Je lahko tudi v tem, da zapustimo ves svoj prejšnji svet in delamo samo še Zanj. Učenci so zapustili svoje družine, svoje službe, in samo še razglašali Njegovo Ime in Usmiljenje - vsakdo na SVOJ način, skozi svojo karizmo, a vsi ENAKO. To je dokaz, da si res Gospodova duša, sluga in prijatelj.

Vendar: takole ljudje zapustijo svoje družine in odidejo v Cerkev, samostan, ker pa nimajo vere v Gospodovo obljubo, tam nadaljujejo z rabotami svojega starega jaza: SEBI neke ugodnosti priskrbeti. To je lahko denar, lahko pa je tudi položaj v združbi in neke moči, ki pa so povsem posvetne. Ko se to zgodi, govorimo o grehih človeškega dela sicer svete Cerkve. Ti se dogajajo iz enega samega vzroka:

MI ŽELIMO UŽIVATI, NAMESTO DA BI SKRBELI, DA BI UŽIVAL GOSPOD.

Od tod spolne deviacije, denarni pohlep in vrsta drugih hudih grehov, katerih kralj je napuh. Takrat lahko nase navlečemo kup zunanjih znamenj naše dozdevne 'svetosti', si posadimo zlato raketo na glavo, si damo v roke zlato palico, se ogrnemo v duhovniški brokat in imamo pomembne prstane na rokah, za svoje zadnjice si priskrbimo bogate lože, in s podrejenimi delujemo avtoritarno po krivici, ne po pravici. Vse to so dokazi, da nismo Božja duša, ampak le še en naravni osebek, ki se preriva v tem svetu za svoje lastno dobro. Taki so vedno služabniki hudih duhov ali pa hudiča osebno. To se na njihovih dušah jasno vidi.

Zamislite si župnika z dragim avtomobilom, s težkim motorjem, konjem; zamislite si bahavo opremljene samostane; zamislite si pozlačene Cerkve in ogromne orgle … Itd. Vse to služi le LASTNEMU ČUTNEMU UGODJU. Potem pa se spomnite Gospoda Jezusa in Njegovih najbližjih, ko je bil na Zemlji. In videli boste RAZLIKO. Med besedami in dejanji, med Resnico in 'palamudenjem'. Med Odreševanjem in paberkovanjem, med Oznanjevanjem in duševnim pripovedništvom (bajkanjem).

"Dobio je konje vrane, po livadi razigrane
sat sa zlatnim lancem i salaše …
Sve je im'o - ništa im'o nije."

Foto: naš hieronim.

Kje se torej začne resnična Pot?

Začne se pri enem samem koraku:

Zapustili so mreže, čolne in svoje očete, ter odšli z Njim.
Gospoda so dali na prvo mesto, drugega in tretjega pa niso imeli.

Za take duše Gospod poskrbi; dokler imajo riti, bodo dobili tudi hlače, dokler imajo hrbte, bodo dobili tudi srajce, in dokler imajo usta, bodo dobili za jesti. Vsekakor pa jih bo zanesljivo privedel v raj. Da ne bo pomote: raj niso nebesa. Nebesa so sveta Dežela, Božje Kraljestvo, raj pa je biti v Gospodovi osebni bližini in biti Njegov večni spremljevalec.

Zato takšne duše o zgoraj naštetih stvareh ne skrbijo. Samo za Gospodom drvijo in ko Ga najdejo, Ga razglašajo. Kot sveti Pavel. Ne gredo v Cerkev, da bi imeli tam službo, ne mislijo, da je cerkvena posvečenost pač eden od POKLICEV, kar večkrat slišimo do sester in duhovščine. Res je, da se samostani in semenišča polnijo, ko je v deželi revščina, da se lahko tam najedo, a kdor je resnično Gospodov, ni tak voluhar: če tako nanese, lahko živi tudi sam, kot puščavnik, in Gospod bo prav tako poskrbel za njegove potrebe - vse mu daje, kar je potrebno, da lahko taka duša opravlja delo Zanj, Njemu v veselje. Da človek lahko v tem uspe, potrebuje neomajno zaupanje v Gospodovo obljubo. Zato lahko daje brezplačno, kakor je to počel tudi Gospod.

Kako pa je z današnjo Cerkvijo, ki je v težavah? Ali je sploh kaj brezplačno darovano? Zelo malo, samo višek. Vse se želi prodajati. Banke jih privlačijo, ekonomski inštituti in delnice. Že smo pisali, kako takšni patroni delujejo: ''Glej, dajem ti Božjo Besedo, ker sem jo brezplačno prejel, a nekaj denarja si tudi želim.''

Že smo rekli, da lahko poved: 'a nekaj denarja si tudi želim'', vtaknemo v vsako drugo vrstico vsake molitve ali vsakega teološkega teksta - in dobili bomo diagnozo današnjega vernika. Vendar tako stremenje ni potrebno: Gospod je dejal, da skrbi za nas, kot za ptice na polju. Če smo resnično Njegovi, nam bo poslal stvari za preživetje, mi pa bomo lahko skrbeli za to, da Ga oznanjamo po Nauku in po svojem osebnem Spoznanju.

Imaš to vero? Imaš pogum zapustiti vse, oditi na samo in zaupati Gospodu? Kajti le takšni so močan Gospodov glas vpijočega v puščavi človeške bede, ki se dotakne človeških duš. Mešetarsko življenje (družinsko) pa te moči nima, zato lahko tudi najiskrenejši od njih skrbijo le za nekakšna krščanska društva. Ki sicer pridobivajo širino; globine, ki Odrešuje, pa ne dosežejo. In svet se potaplja v kaos, duše pa begajo in ostajajo ujetnice Kajnovega sveta. Zato Gospod kliče nov rod oznanjevalcev: tiste, ki pustijo vse, in samo razglašajo ter pojasnjujejo Nauk o Ljubezni z Njim.

Kje si, če si resničen? 

To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Zvesti!










10 komentarjev:

  1. hieronim piše:

    Hvaljen Jezus ! !

    Objavljaš ravno tiste slike, ki so meni najbolj pri srcu. Kip Jezusovih zvezanih rok je iz ene od mnogih Krakovskih cerkva. Spomnim se, da sem tam malo počival, ker ni bila obljudena od številnih turistov, navzven skromna. Sredi vrveža sem se znašel zopet čisto sam v njej in tudi ta kip je sameval še bolj, še bolj v bolečini nemoči in molitve. Le kdo nebi začutil Milosti, tople Bližine, čeprav iz hladnega kamna ?
    Konji pa so vpreženi v turistične kočije v centru Krakowa. Sem pomislil: dobil si čisto štalo, vrhunsko oskrbo, vrhunsko nego, vrhunsko šolo, vsi te občudujejo. Ko bo tvoj čas mimo, ti bodo sneli okrasje, jih nataknili drugemu, ti pa greš še v predelavo !! Sam.
    Raje bi šel v SLO peš, kot da bi sedel v kočijo.

    Zapustiti vse in oditi za Jezusom ! Nemogoče za tistega, ki je v zemeljskem vzponu, ki ga ženeta mamon in narava, ko je JAZ na prvem mestu, ko je strah ves čas prisoten, ko okolica določa v tebi svoje želje, ko so talenti zlorabljeni in nesmrtna ošabnost cveti.
    Kajni so trdovratni, prepričani v SVOJ prav, za svoje ugodje uporabijo vse tehnike, znanost, kulturo, politiko, vero, zvitosti, … vse, da bi opravičili sebe in se proglasili za božjo stvaritev.
    Kot pišeš in piše Evangelij, le peščici uspe, da ne padejo pod pritiski črnega. Le ko enkrat, v utrujenosti začutiš, da je le in edino Usmiljeni Oče tisti, ki drži obljubo, se takega Očeta in Njegove ne da več zanemarjati. Nasprotno !

    Miren večer vsem z mislijo Nanj !

    h.


    Ps.Večina poznamo to pesem od Balaševiča (pod sliko konja), velik evergreen hit, ki ga v nekem žalostnem čutnem zanosu prepevajo staro in mlado že desetletja. Škoda je le, da po končanem prepevanju po navadi zopet sledi polka… . Kot neka površna spoved…..

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozdravljen hieronim! Hvala za opise. Včeraj sem gledal protestantske zadeve in o Lutru, in gruntal, koliko zmot je prinesel, poleg neke svežine. Te zmote pa so hude. In ker si tudi ti nekoliko evangeličanil, sem vesel, da spoznavaš, da starozavezna/evangeličanska/muslimanska zapoved o prepovedi rezljanja svetih podob ne velja več, odkar je prišel novi Adam, končni Odrešenik, Jezus Kristus, ki so Ga videle množice in so se Ga dotikali mnogi, in so jedli z Njim: zakaj bi bilo zdaj prepovedano Njegove podobe delati, gledati in slaviti????? To bi bila pač ponovna kamena doba. In nekateri še vedno žive v njej, žal.

    Drugo, v čemer si postal svetniški in kot naši predniki, je spoznanje, da svete podobe niso noben malik, ampak da so Živi Gospod - če smo mi na transcendentni ravni, duhovni ravni obstoja. Takrat je simbol ali podoba Boga enaka Bogu, saj slavimo Osebo, ki jo podoba predstavlja - le kako bi bilo to lahko malikovanje?

    Tretje razodetje je, da se ta Bog, ki Ga imamo upodobljenega, po Duhu inkarnira v svete osebe, ki predstavljajo nek del Njegovega delovanja, po svojih karizmah. Zato so tudi podobe teh oseb svete, KER ČASTIMO LJUBEZEN MED NJIMI IN GOSPODOM. Zato je sv. Favstina sveta, ampak ona ni enaka drugim svetnikom, temveč bolj Brezmadežni, ker sta obe od nekdaj Odrešeni. Tudi tega protestantstvo ne zmore še sprejeti in Živeti, ker je namenjeno dušam popolnim začetnicam.

    Četrto razodetje je, da so potem tudi njihovi ostanki in zapuščina sveti, ker če je podoba sveta, so tudi njih relikvije. Če relikvije svetnikov ne bi bile svete, potem tudi Jezusovega poveličanega telesa ne bi smeli priznati. Kajti, če je Jezusovo telo poveličano, z Njegovim čudežnim vstajenjem - potem so tudi telesa svetih ljudi in svetnikov, kajti vstali so v Njem in z Njim.

    In če so njih telesa poveličana, KER SO V LJUBEZNI Z GOSPODOM (ne le v veri), je poveličano tudi vse, česar so se dotaknili in kjer so hodili. Veselje, veselje!! Vse Živi, smrti ni, vse je tukaj in vse brsti - ker če Ljubiš Gospoda, boš Ljubil tudi njegovega psa, bi rekli Angleži, ko bi prodrli do tu.

    Vidiš hieronim, vse to ti je bilo dano, da si presegel otroške variante pojočega krščanstva in druženja, in polagoma (tihoma, kradoma) se potapljaš v Resnico, ki je Sreča in je Jezus Gospod in Njegovi. To ti je Družina!

    Haha, dobro poveš: SAM. Sam greš v smrt, sam se rodiš. In tudi v nebesa duše kapljajo ena za drugo, ne pa masovno. Masovno Odreševanje je zmota Cerkva, kajti rojevamo se eden po eden in umiramo eden po eden, enako pa je z Odrešenjem.

    'Nemogoče', si napisal: a pri Gospodu je vse mogoče in vsi gremo v to smer, da se nam Zemlja enkrat priskuti, s tem pa tudi naš lažnivi jaz. Samo da nekdo rabi en teden, drugi eno leto, tretji tri, večina pa 500-50.000 let. Ali milijon - ti so pa Kajni.

    Res uspe le peščici priti v nebesa, četudi neki pripovedniki govorijo o zastonjkarstvu. A to se dogaja le zato, ker se jim ne ljubi iti v nebesa, ker imajo tukaj svoje bedne kalkulacije. Mi pa smo tukaj povedali, kar protestantstvo še ne doumeva: če ne zmoreš, bodi zvest in dober do enega Gospodovega ničeta, ki slavi Ljubezen do Njega, in če sta si medsebojno NAKLONJENA, te potegne v nebesa, kot bi te s fračo ustrelil.

    Torej ni izgovorov - kdor želi, Gospod stori.

    Ja, Đoko pa nas je v mladosti marsičesa naučil. Ko sem bil vojak, so nas gnali kilometre daleč v dvorano - in tam je bil on! Pa se je zaje.... iz vojske pomalo, tako da smo šli potolaženi domov in smo tiste norosti sprejeli s humorjem, da je po oficirjih kar pokalo. V bistvu nam je dal nekaj originalno krščanskega: sprejmi svoj križ in se delaj norca iz mučiteljev in samega sebe. ter čakaj konca, ko boš šel Domov. Oni pa bodo ostali.

    To je Kristusov Evangelij.

    Pa nadaljuj in Bog s teboj in tvojimi.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ps: ni mi težko objavljati tvojih top slik, saj si mi le takšne poslal!

    Balašević pa nas v tisti pesmi o Vasi Ladačkom uči, kako se dušo hudiču proda, če smo neumni. Rabil sem desetletja, da sem spoznal, da me je Gospod nenehno vodil, tudi kot osemnajstletnega vojaka tam na koncertu.

    Pesem o tem, kaj se nam zgodi, če ne sledimo svojega srca, ampak pohlep:

    https://www.youtube.com/watch?v=28K9zuP7e5I

    OdgovoriIzbriši
  4. Hahaha, prišel je angel in mi povedal, da se naša m. ne oglasi, ker sem ji napisal, naj si eno pravo ime izbere, ne le črko. In da zdaj ne ve, kdo da je. Naj ji jaz dam ime. Kliknil sem: 'svetopisemske žene', in prva se je prikazala sv. Lidija, ki je bila gostiteljica sv. Pavla in prva kristjanka v svojem okraju, ter je gostila mnoge misijonarje.

    Ker je tudi naša m. prva, ki je v Ljubezen z Gospodom prekrščena, in ker pomaga temu 'misijonarju' razcvetenega Sporočila, naj bo torej Lidija. Tako je Gospod določil, zdaj pa naj sprejme, kdor zmore. Link:

    http://svetniki.org/sveta-lidija-svetopisemska-zena/

    Pa lep dan želim, in skupaj s svetimi molimo za tiste, ki so še vmes, četudi protestantje govorijo, da vic ni, a jih je največ tam.

    Aleluja, Gospod je vstal in vsi, ki Ga Ljubijo!

    OdgovoriIzbriši
  5. Kot ponavadi, imajo Hrvati mnogo več za povedati o svetnikih kot pustousti in malosrčkasti Slovenci:

    http://sveci.net/index.php/component/content/article/2-uncategorised/3624-sveta-lidija-iz-tijatire

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvaljen bodi Gospod in Njegovi, ki motrite srca Vaših najnižjih. Res je, po naravi sem 'mečkač' in kar ni se utrnilo glede imena, potihem pa je v prsih tlelo, da bi ime prišlo preko Jone in ljubi Gospod je storil! Obilo solz hvaležnosti se je zjutraj prelilo, ko sem prebrala komentarje in potem še linka o svetopisemski ženi Lidiji, se zahvaljevala Gospodu in Njegovim. Danes je VAŠ DAN. Gospodova pota so nedoumljiva, kako pokaže, da Oni živijo, se nas dotikajo, četudi kdaj kaj zatrokiramo. In to človeka popolnoma razoroži, steber svetlobe vzvalovi, nekaj v notranjosti se stopi in samo še hlipajoče Ga slavi. Ljudje, ki spremljate, vse je res, pisano v čivkih.

    Včeraj sem pesem hvalnico svetim prebrala, se milo zjokala. Kako dober je Gospod, nam svet svetih v domove suje, srca v Ljubezni oblikuje. Ko hodili boste po groblju tem, to nam enkrat bo le telesa pristan, duše se nam v nebo pno, h Kralju Milemu. To razglašajmo vedno in povsod, je zdravilo edino to, da dušo zvesto in ljubeče h Gospodu obrnemo, se v Domovino Jezusa Rešenika vrnemo.

    Dan vseh svetih! A kako zaboli, ko slišim po TV v nevednosti ali v zavajanju - dan mrtvih, kakšnih mrtvih??? Srce svetim odprimo, Ljubezen pokažimo, so roko nam podali, drug za drugim v nebo smo odcapljali. ŽIVELI!

    Vam hvaležna v srcu, lidija.

    Drobec Gospodov solze toči
    objema srca duš družine
    sveti in mili Gospod
    nič brez Vas ni v naši moči.

    OdgovoriIzbriši
  7. Pozdravljena lidija! Malo se bo treba navadit na to ime, ki ti ga je dal Gospod po 'naključju', a očitno se ujema s tvojo naravo in poslanstvom. Ker sem kake Lidije poznal, bom moral najprej zbrisati njih sence v spominu, in le na sveto Lidijo gostiteljico misliti, ki je dokazala nekaj, kar protestantje zavračajo: da če si dober do Gospodovih Glasnikov, si dober z Njim, in če Njim pomagaš, te oni spravijo v svetost, pri Gospodu (to je Kristusov Evangelij). Torej svetniki niso maliki in hudiči, pa tudi le grešni ljudje ne. Človek je lahko popoln idiot, ko pa bo pomagal svetniškemu misijonarju, četudi je sicer neveden-neveren, so mu nebesa zagotovljena. Tega protestniki ne morejo doumeti, ker še ni čas za to. Bog daje na razpolago za Odrešenje neštete priložnosti, in škoda jih je tričetrt stran zmetati, ker so namenjene različnim tipom duš.

    Nadaljuj, lidija. Ne rabiš pa se stopiti od solz Milosti, ker preveč takega joka sicer v nebesa vleče, a tukajšnje moči oslabi. Malo pa je zdravilno in je evharistija vsakega dne.

    Aleluja! Gospod je vstal in danes je mala Velika noč, aleluja!

    OdgovoriIzbriši
  8. hieronim piše:

    Z Vami !

    Slika je iz Kalisza, svetišče sv. Jožefa. Končno sem lahko slikal sliko, ki je v skromnem okvirju, svetla, jasna, iskrena ! Iz nje kar kliče Življenje !

    Danes sem obiskal Kočevska grobišča, prvič, odkar sem z Vami. Še zjutraj nisem sploh imel podobnega namena, potem pa mi Je čez pesem šepnil, da moram tja. Jona, hvala, Sveti so mi ves čas odmevali v srcu. Pridružil sem se molitvi sv. Favstine, prosil Usmiljenja za duše, katerim so nasilno, še sedaj brez sramu, vzeli življenja. Ne sodim, le težko je potem ljubiti človeka, ki je storil takšno grozodejstvo, če ni v Svetem Duhu.
    Grobišča samevajo in proseče čakajo obiskovalca, ki bi prosil Gospoda za trpeče, saj Vrača ogromne blagoslove. Še pridem ! Aleluja !

    Vesel sem za vse Vas !! Mala Velika noč !

    h.

    ps. Šel sem le z enim namenom, direktno tja in nazaj. Hvala za vedno.

    OdgovoriIzbriši
  9. Tja sem šel kdaj, ko je bilo ravno proti koncu prepovedi; ko še ni bilo javno, ko je bilo treba skoraj še iskati. Takrat sem se spustil v globeli, in bil z njimi, in njih kostmi, čevlji ... stegnenice, vretenca - veliki ljudje, in bolj krepki od nas. Lepši. Takrat so bili le križci v bukve in smreke vrezani, ker ljudje so skrivaj prihajali že desetletja, pa da so našli pot. Kraji so bili različni, a kak je bil tudi dolina miru.

    Bi pa povedal nekaj: obstaja mir, ki je tako globok, da ti kar prsi stisne od sladkosti. Doživi ga vsakdo, ne glede na to, ali je veren ali ni - le da je pravičen in dobrohoten, TER: DA SPREJME SVOJO REVŠČINO. Situacijo. Sem nekomu to govoril, pa je vzklikal in roke vil: piši o tem! V redu, bom pisal. Naučili pa so me tega na Vzhodu, ne da bi vedel, in šele z rojstvom sem počasi doumel, da je Jezus Kristus prikazal pot do tega naravnega miru. To je mir tistega, ki sprejme to, kar je. Zakaj npr. Japonci kažejo večjo strpnost in potrpežljivost v najhujših trenutkih trpljenja, grozot in kataklizem, kot vsi kristjani vseh časov skupaj ne zmorejo - razen svetnikov? Zakaj smo najbolj pritožujoča kultura v vesolju, skupaj z judi, levaki in muslimani?

    A obstaja beseda ali tri, ki ti da mir miru. In kdor v tem miru umre, četudi ni veren in ne kristjan, je v miru. Kdor pa v tem miru še na Jezusa z veseljem misli, je Odrešen in v raju.

    Morilci tistih, ki si jih danes obiskal, so sami proti sebi delali, a se od Abelov tudi učili: ker so pretiravali, so mnogi od žrtev lahko SPREJELI situacijo in šli v miru v smrt. Zato niso umrli. Ti so kot preroki preden jih je Jezus prišel rešit ob Svojem poveličanju. Torej so zdaj Doma.

    Mnoge so skrivnosti tam v temni hosti, in kdor je iskren, se lahko uči. Janez Juhant Veliki je povedal skoraj vse, a ne čisto vsega. Mir miru je, ko je Gospod sprejel svoj križ, in je tudi, ko sprejmemo situacijo takšno, kakršna pač je, brez da čakamo na državo. Kajti Gospod je sodnik in darovalec, in tudi kdor ne veruje Vanj ima Njegov mir, če sprejme stvari take, kot so, kadar se ne da več ničesar spremeniti. In delati to, kar pač lahko stori.

    Kar si v konclogorju na Poljskem izpustil, si danes nadomestil. Postajaš resničen. Veselje!!

    OdgovoriIzbriši
  10. Pozabil link pripopati:

    http://www.casnik.si/index.php/2017/10/31/duse-pravicnih-so-v-bozji-roki-in-so-v-miru/

    OdgovoriIzbriši

Blogger vsili nek sistem preverjanja s sliko, da vidi, če niste robot. Prosim, znajdite se, včasih deluje, včasih pa so težave? Lahko komentirate kot 'anonimni', 'ime' ali 'Google Račun' - vaš račun bo povsem neviden tako bralcem kot avtorju bloga.

Komentarji, nepovezani s temo ali neumestni (npr. zahteve po dokazih o obstoju Boga in podobne neumnosti), se brišejo.

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.