97. Hvalnica vsem svetim in njihovemu času

  

Jezus obudi mrtvo deklico.

Foto: naš hieronim s poti k sv. Favstini.

31.10.17, tor.

Tole sem v zanosu spisal v nekaj minutah. Naj gre na vas.

Lepi dnevi svetih naših

v srcu mi gori radóst

prek Gospoda se iz njega

k svetim mojim pne zlat most.

Po njem prihajam in odhajam

po njem zdaj k meni so prišli

niso mrtvi niso spali

Jezus in Njegovi vsi.

Ko med grobi cvetja hodim

na svetnike mislim le

ker če njim se ves priklanjam

pridejo za umrle vse.

Kje je norec, ki je smrti

misel dal, da končna je?

Smrt je padla in stopljena

ko Jezusu daš vse srce.

Takrat ta dan ves zlat v soncu

cveten in vesel žari

kdor živel je kdaj na Zemlji

pri meni z Gospodom ždi.

Krščeni po zemlji groba

hodijo med vazami

pusta njih so nema usta

ker da smrt že njih lovi.

Dajte, se na križ ozrite,

ki tam pri cerkvi Ga gosti –

morda Življenje še v vas plane

morda srce še vam znori?

Cvetje grobno in vse svečje

je resnica svetih vseh

le da njih je svetlost večja

kot sto je sonc in sto povrh.

Poje mi srce te dneve

ker svete imam in nisem sam

živ sem kot so Živi oni

in tako je dan na dan.

Pa pride mimo izgubljena

svečko na naš grob prižgat

išče v soncu pravo ploščo

a njo našel je moj angel-brat.

Ker kdor se mojih svetih spomni

tistemu srce predam

tisti bo Gospoda gledal

ko mu mine zadnji dan.

Takšen je ta živelj sveti

so takšni dnevi večnosti:

mrtvi v grobih tam ležijo

in jaz med njimi v srečnosti.

Kaj še vpil bi tja v nebesa,

na ta polja in Zemljo?

Aleluja, aleluja!

samo jecljam lahko tihó.

96. Vsem iskrenim iskalcem v razmislek  4/4

Od kod moč, da Živimo v Kristusu
Kakšen novi rod oznanjevalcev kliče Gospod

Kdo je Svetemu zvezal roke?

Foto: naš hieronim z romanja k sv. Favstini.

30.10.17, pon.

Zakaj bi kdo z nelagodjem čakal teh zapisov, če se predstavlja za Božjega človeka, moža? Mar Gospod ni dovolj dober, da opominja in usmerja svoje otroke? Zakaj torej stiske v prsih?

Prejšnji teksti so bili nekakšen uvod, danes pa je finale: od kod resnično Božjim ljudem moč, da živijo Evangelij kot ga je Jezus prikazal in učil, in ne po svojih pristranskih zamislih. Govorili bomo le o enem specifičnem, a KLJUČNEM delu Evangelija. Vsak odlomek Evangelija in Apostolskih del in potem njihovega nadaljevanja - Učenja KAKO Ljubiti Gospoda - je KLJUČEN. Npr. ključen je tisti del: ZAPUSTI ­VSE IN HODI ZA MENOJ; kateremu je enak naslednji; Matej zapiše Jezusove besede:

''Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane.'' 

Luka:

Poslal jih je oznanjat Božje Kraljestvo in ozdravljat bolnike. Rekel jim je: ''Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek.'' 

Marko:

Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek.

Najprej si razčistimo, da tu ne gre za hinavščino: ko jim Jezus naroči ubogost, to ne pomeni, naj imajo doma spravljene neke velike denarje in lastnino, ampak naj bodo ves čas takšni. Kajti - ko so učenci odhajali po svetu - peš in s čolni, ladjami - so odhajali za dolge mesece, leta ali za zmeraj. Torej so morali imeti nekaj drugega s seboj. Le kaj so imeli, mi pa danes nimamo??

Ključna vera Gospodovega osebnega služabnika

Vsakdo od nas mora postati Gospodov osebni služabnik v nebesih, četudi je še vedno na Zemlji v telo vpet. To je edina naša naloga in to je vse, kar si naša duša resnično želi: priti v Mir, priti Domov. Dom pa je tam, kjer je osebni odnos z Gospodom iz srca v srce in iz oči v oči. Za ta dosežek pa je nujen dober začetek. Poleg Božjih zapovedi in učenja Ljubezni do Gospoda, je najpomembnejša vera za Njegovega (potencialnega) slugo tale:

Gospod bo vedno popolnoma poskrbel za svoje iskrene služabnike.

Poglejmo primer, kako On to stori. Le nekaj centimetrov pod zgornjim Lukovim navedkom je tudi tale:

Jezus nasiti pet tisoč mož

Apostoli so se vrnili in Mu pripovedovali o vsem, kar so storili. Vzel jih je s Seboj in se umaknil Sam zase proti mestu, ki se imenuje Betsajda. Ko so množice to izvedele, so šle za Njim. Sprejel jih je in jim govoril o Božjem Kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajsteri in Mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo na pustem kraju.« Dejal jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo hrano za vse to ljudstvo.« Bilo pa je okoli pet tisoč mož (plus njihove družine!). Dejal je svojim učencem: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov.

Kaj smo se naučili: Gospod je poskrbel za vse tiste, ki so hodili za Njim in Ga poslušali. Tudi oni očitno niso s seboj nosili nahrbtnikov s hrano, ampak so samo TEKLI za Njim, da Ga poslušajo in prosijo za Usmiljenje. In tako jih je zalotil večer in njega utrujenost in lakota. In zdaj - kaj je Jezus Gospod naročil svojim najbližjim učencem: naj jih kar oni nahranijo. Ker niso zmogli, so Ga najbrž proseče gledali, in zato je On STORIL.

To je ključna vera, iz katere prihaja temeljna moč tistih, ki so resnični v svoji iskrenosti biti z Gospodom:

Dal bom vse od sebe Zanj, ne zase. Gospod pa bo poskrbel za moje telo in dušo, saj je to Njegova obljuba, ki jo vedno izpolni.

Če smo se do sedaj kaj naučili od vseh teh Jonovih pisarij je to, da NE SKRBIMO ZASE, ampak skrbimo za Gospoda in Njegove: in vse nam bo dano, kar potrebujemo za priti Domov in služiti Kristusu. Imeli smo tukaj bralko, ki je po dolgem študiju naših zapisov vprašala: ''Ali bi bilo dobro zame, da grem na nek seminar Svetega Duha?'' Tako sprašujejo tisti, ki niso še nič doumeli. Doumeli niso, ker so v grehu, in zato PADEJO. Kakšno pa je to vprašanje? Kaj je to za eno sranje? Ali si tukaj zato, da boš ZASE iskal neke ugodnosti in napredke ali da boš Gospoda veselil? Kajti: če boš skrbel zase, boš hudim duhovom služil, če pa boš veselil Gospoda, boš Njemu, in v nebesih bodo z veseljem omenjali tvoje ime in te blagoslavljali.

Zadnjič sem slučajno kliknil na TV en intervju (Zvezdana), ki je gostil žensko, ki si je vse priskrbela s pomočjo spremembe svojih prepričanj: denaaaaarja (služi ga, ko spi), uspešnic, moža in vse svetne sreče. Pač si je vero popravila, in zdaj dobiva, kar si želi. Ko jo malo poslušaš, in vidiš na koncu Zvezdano, ki pade na kolena pred njo, ti je neizmerno dolgčas: kar ženska govori, smo vse že davno preštudirali skozi kabalo, hermetizem, formulo tetragramatona (sfinga, JHWH - Jahve, Božje Ime) … Še celo stari Izraelci so imeli Boga kot Staroslovenci, ki so Mu rekli Dašbog: Bog torej, ki daje. A kabalisti in njih današnji kloni so zašli: v magijo in vero v osebno moč. Vendar so v hudi zmoti, kajti s samoprepričevanimi stavki ni mogoče premagati niti nenehnih bolezni, starosti in smrti, pa tudi nasilja narave in zlih soljudi ne. Prav tako ni mogoče priti do Gospodovega Miru in do Odrešenja na tak način.

Že smo veliko pisali, da Gospod deluje na dva načina: tiste, ki ga Ljubijo in kličejo Njegovo ime z Ljubeznijo in zaupanjem, tiste On vodi OSEBNO, vse druge pa vodi preko svojih naravnih zakonov, ki pa so neusmiljeni: kar seješ, to boš žel - a Gospod ni odgovoren za posledice! Norcem torej daje vse, kar si želijo, da se bodo na koncu nekaj naučili iz trpljenja, ki bo prišlo (četudi ga morda sedaj še ne čutijo). Svoje učence pa Gospod vzgaja tako, kot je najbolje za njih dušo, zato jim tudi jemlje, če je to potrebno, in jih izpostavlja kovaštvu, da postanejo čisto zlato.

Ključna vera in zaupanje

Ko smo se torej enkrat vrgli pred Gospoda in Ga prosili vodstva, je ključno, da imamo popolno zaupanje Vanj. Kajti TAKOJ bo prišel in nas začel voditi On osebno. In mi moramo temu vodstvu popolnoma zaupati. Zaupamo Mu tako, da ne skrbimo zase več, kot je MINIMALNO potrebno za živetje telesa, ter da nenehno Ljubimo Gospoda skozi Njegovo sveto Ime in izvajamo navodila, ki nam jih je dal in so zapisana v Svetem pismu.

Kdor je na tak način uspešno očistil svoje srce vseh posvetnih stremljenj, prej kot slej Sreča Gospoda iz srca v srce: Gospod se mu razodene. Razodene se mu kot brezmejna Milost, in takrat vidimo, kdo je On, in kdo smo mi v odnosu z Njim. Takrat šele dodobra doumemo svojo omejenost in vztrajno grešnost. In odtlej delamo vse, da GA veselimo in Mu Služimo, kajti čisto smo zaljubljeni Vanj in Njegove svetnike.

Dokaz, ali smo res Božja duša

Je lahko tudi v tem, da zapustimo ves svoj prejšnji svet in delamo samo še Zanj. Učenci so zapustili svoje družine, svoje službe, in samo še razglašali Njegovo Ime in Usmiljenje - vsakdo na SVOJ način, skozi svojo karizmo, a vsi ENAKO. To je dokaz, da si res Gospodova duša, sluga in prijatelj.

Vendar: takole ljudje zapustijo svoje družine in odidejo v Cerkev, samostan, ker pa nimajo vere v Gospodovo obljubo, tam nadaljujejo z rabotami svojega starega jaza: SEBI neke ugodnosti priskrbeti. To je lahko denar, lahko pa je tudi položaj v združbi in neke moči, ki pa so povsem posvetne. Ko se to zgodi, govorimo o grehih človeškega dela sicer svete Cerkve. Ti se dogajajo iz enega samega vzroka:

MI ŽELIMO UŽIVATI, NAMESTO DA BI SKRBELI, DA BI UŽIVAL GOSPOD.

Od tod spolne deviacije, denarni pohlep in vrsta drugih hudih grehov, katerih kralj je napuh. Takrat lahko nase navlečemo kup zunanjih znamenj naše dozdevne 'svetosti', si posadimo zlato raketo na glavo, si damo v roke zlato palico, se ogrnemo v duhovniški brokat in imamo pomembne prstane na rokah, za svoje zadnjice si priskrbimo bogate lože, in s podrejenimi delujemo avtoritarno po krivici, ne po pravici. Vse to so dokazi, da nismo Božja duša, ampak le še en naravni osebek, ki se preriva v tem svetu za svoje lastno dobro. Taki so vedno služabniki hudih duhov ali pa hudiča osebno. To se na njihovih dušah jasno vidi.

Zamislite si župnika z dragim avtomobilom, s težkim motorjem, konjem; zamislite si bahavo opremljene samostane; zamislite si pozlačene Cerkve in ogromne orgle … Itd. Vse to služi le LASTNEMU ČUTNEMU UGODJU. Potem pa se spomnite Gospoda Jezusa in Njegovih najbližjih, ko je bil na Zemlji. In videli boste RAZLIKO. Med besedami in dejanji, med Resnico in 'palamudenjem'. Med Odreševanjem in paberkovanjem, med Oznanjevanjem in duševnim pripovedništvom (bajkanjem).

"Dobio je konje vrane, po livadi razigrane

sat sa zlatnim lancem i salaše …

Sve je im'o - ništa im'o nije."

Foto: naš hieronim.

Kje se torej začne resnična Pot?

Začne se pri enem samem koraku:

Zapustili so mreže, čolne in svoje očete, ter odšli z Njim.

Gospoda so dali na prvo mesto, drugega in tretjega pa niso imeli.

Za take duše Gospod poskrbi; dokler imajo riti, bodo dobili tudi hlače, dokler imajo hrbte, bodo dobili tudi srajce, in dokler imajo usta, bodo dobili za jesti. Vsekakor pa jih bo zanesljivo privedel v raj. Da ne bo pomote: raj niso nebesa. Nebesa so sveta Dežela, Božje Kraljestvo, raj pa je biti v Gospodovi osebni bližini in biti Njegov večni spremljevalec.

Zato takšne duše o zgoraj naštetih stvareh ne skrbijo. Samo za Gospodom drvijo in ko Ga najdejo, Ga razglašajo. Kot sveti Pavel. Ne gredo v Cerkev, da bi imeli tam službo, ne mislijo, da je cerkvena posvečenost pač eden od POKLICEV, kar večkrat slišimo do sester in duhovščine. Res je, da se samostani in semenišča polnijo, ko je v deželi revščina, da se lahko tam najedo, a kdor je resnično Gospodov, ni tak voluhar: če tako nanese, lahko živi tudi sam, kot puščavnik, in Gospod bo prav tako poskrbel za njegove potrebe - vse mu daje, kar je potrebno, da lahko taka duša opravlja delo Zanj, Njemu v veselje. Da človek lahko v tem uspe, potrebuje neomajno zaupanje v Gospodovo obljubo. Zato lahko daje brezplačno, kakor je to počel tudi Gospod.

Kako pa je z današnjo Cerkvijo, ki je v težavah? Ali je sploh kaj brezplačno darovano? Zelo malo, samo višek. Vse se želi prodajati. Banke jih privlačijo, ekonomski inštituti in delnice. Že smo pisali, kako takšni patroni delujejo: ''Glej, dajem ti Božjo Besedo, ker sem jo brezplačno prejel, a nekaj denarja si tudi želim.''

Že smo rekli, da lahko poved: 'a nekaj denarja si tudi želim'', vtaknemo v vsako drugo vrstico vsake molitve ali vsakega teološkega teksta - in dobili bomo diagnozo današnjega vernika. Vendar tako stremenje ni potrebno: Gospod je dejal, da skrbi za nas, kot za ptice na polju. Če smo resnično Njegovi, nam bo poslal stvari za preživetje, mi pa bomo lahko skrbeli za to, da Ga oznanjamo po Nauku in po svojem osebnem Spoznanju.

Imaš to vero? Imaš pogum zapustiti vse, oditi na samo in zaupati Gospodu? Kajti le takšni so močan Gospodov glas vpijočega v puščavi človeške bede, ki se dotakne človeških duš. Mešetarsko življenje (družinsko) pa te moči nima, zato lahko tudi najiskrenejši od njih skrbijo le za nekakšna krščanska društva. Ki sicer pridobivajo širino; globine, ki Odrešuje, pa ne dosežejo. In svet se potaplja v kaos, duše pa begajo in ostajajo ujetnice Kajnovega sveta. Zato Gospod kliče nov rod oznanjevalcev: tiste, ki pustijo vse, in samo razglašajo ter pojasnjujejo Nauk o Ljubezni z Njim.

Kje si, če si resničen? 

To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Zvesti!