12. Nove besede Novega časa

1.7.17, sob.

 splet

Človek včasih ne more verjeti svojim ušesom in očem: v Sloveniji, najbolj zaostali krščanski provinci v vicah, se prebuja BESEDA O LJUBEZNI Z GOSPODOM! Že sem zasledil in mi je bilo sporočeno, da celo nekateri ruralni župniki znajo odločno-sramežljivo Ljubezen do Jezusa Kristusa omenjati. In zadnjič je novomašniku enako lepo povedal duhovnik, ki je na Dolenjskem po lastni naivni neumnosti spoznal sam poden pekla služenja ljudem, ne pa Gospodu, ki je Kristus. Vendar je ta duhovnik vstal z novo vero, ne več vero v zvitega človeka, ampak v Ljubezen z Gospodom, in svojemu novomašniku svetoval enako: Jezusa Ljubiti. Rekel je sicer 'po moško Ljubiti', kar je nesmisel in ostanek materialnega verstva, kjer nune ljubijo Ženina, nunci pa sveto Mati. Kar je seveda absurd, kajti, resnično, resnično, povem vam:

V duhovni Ljubezni ni niti najmanjšega drobca posvetne senzualnosti, želja in hotenj! Ni niti moškega niti ženske, ker svete duše v nebesih nimajo spola. Po naravi nebes pa je Gospod 'moški', ker je Izvir, Ogenj, duše pa so 'ženske' narave, ker smo Njegove iskre, zato je Odrešen tisti, ki se do Gospoda vede ljubeče podrejeno, saj je On Gospod, mi pa smo večni srečni služabniki. Na tak način postanemo tudi Njegovi prijatelji in VEČNI osebni spremljevalci.

Mar ni brat Yun napovedal, da bo Slovenija postala Božje seme novega časa? Morda to pove vsaki deželi, kamor pride, ampak meni se zdi, da se Beseda pri nas počasi spreminja, in da znajo duhovniki in nekateri škofje že sramežljivo o Ljubezni z Gospodom govoriti, česar še ne zmore niti brat Yun, niti papež Franščišek, ki sta še v 'stari veri'.

  

Ne spreglejte pa tega jonovskega opozorila: posvetna vera vse prenese, vsakršne besede in tudi dvoličnosti, Beseda o Ljubezni s Kristusom pa ne prenese laži in ni je moč ukrasti! Samo od nekoga jo lahko dobiš in le če tako živiš, boš dobro 'čez prišel', kdor pa je vajen po starem nekje besede krasti, in jih na prazno naprej podajati, da izpade pameten, bo tukaj naletel na nekaj zelo hudega. Kajti kdor govori Besedo o Ljubezni z Gospodom, a je še nima v srcu in telesu in umu, BO ZELO HUDO PREIZKUŠEN – da bi jo zares zaživel. Zato tukaj odsvetujem klasično tradicionalno potuhnjeno krajo in prazno ponavljanje Besede!!! Nikarte, nikarte na silo in po zunanje govoriti o Ljubezni z Gospodom, ki je Kristus! Tega si tudi brat Yun in dobri papež ne upata privoščiti. No, ker pa so se kakšni naši škofje nečemu Končnemu odprli, takole povedo, in kako lepo je to slišati, kajti Prva Božja zapoved se po 2000 letih prebuja, da oživi Novi čas.

Gospod nadškof so dali zelo življenjske nasvete novomašnikom in tudi vsem drugim duhovnikom (ne bodite pocukrani krofki!), škof Štumpf pa je povedal Besede o Ljubezni do Gospoda, ki jih še ni bilo slišanih v tej križani dolini! In kot je ta Jona napovedal, ko je duše gledal: štajerski škofje bodo novo Božje seme, ker so jim duše takšne, kot jim že besede postajajo! Aleluja, Gospod je velik!

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/bogu-hvala-za-novomasnike

29.6.17, sre.

11. Nov izziv za kandidate duhovnih poklicev: biti UPORNIK

Aliexpress KLIKNI

Včeraj smo napisali, da kdor je resničen, lahko v katerihkoli okoliščinah postane duhovnik. Ker je človeška narava takšna, kakršna je, samovšečna in zase-delujoča, mnogi potencialni kandidati za duhovne poklice odnehajo, kadar je družbena klima proti Cerkvi in je duhovnik nespoštovan. Takih je morda več kot polovica, a ti osebki so pri Bogu itak številčno mašilo, kajti samo tisti, ki tudi v neugodnih okoliščinah slavijo Gospoda in Ga oznanjajo, so resnični Jezusovi učenci.

Zadnjič sem naletel na zadnji del oddaje o mladostnem uporništvu nekaj desetletij nazaj, in ker sem na ekranu zagledal kak meni osebno znan ksiht, sem jim prisluhnil. To so sicer rokerji, ter bivši drogeraši in seksarji, a po krajšem poslušanju sem dojel nekaj, kar sem v Bogu že pred časom pozabil: UPORNIŠTVO!

Bistvo vsake mladosti je uporništvo. Poskus ne-ponotranjenja moralnih norm pod pritiskom avtoritete in poskus osebnostnega osamosvajanja. Imamo dva tipa upornikov: upornike z razlogom in upornike brez razloga. Prve zadevajo krivice sveta in odraslih, drugi pa so enostavno hormonske - driske. In: starim rokerjem, ki ne kapirajo, kako je lahko današnja mladina sprejela narodno glasbo in zavrgla rock, se je v oddaji inteligentno zoperstavil modrijanski Blaž Švab, ki je dejal, da je tudi sprejetje 'lagodne' domače narodne glasbe ene vrste uporništva, recimo proti tuji glasbi. Točno, mi je kliknilo:

Tudi ne-uporništvo današnje pohlevne hedonistične mladine, ki se upira svetu z nenehnim kokošjim brskanjem po ekrančkih in žuriranjem, JE UPORNIŠTVO. In ker gre dandanes trend v to smer, in ga tudi krščanska mladina prakticira, morajo že okuženi bogoslovni kandidati storiti samo še en korak naprej od tega - in vrnili se bodo k originalu, k Prvotnemu:

Upreti se klimi ne-verovanja, proti-cerkvenosti in hedonizma, celo v Cerkvi sami, ter vstopiti v semenišča ter cerkve SAMO ZARADI UPORNIŠTVA SAMEGA. Tudi na tak način - da se upreš upiranju, ki je ne-upiranje - lahko najdeš samega sebe in posledično tudi Gospoda, ki je Jezus.

Če bi morala Cerkev znova oditi v ilegalo, v katakombe, bi ta bedni Jona žalostno preklinjal svojo nesrečno usodo, da je že prestar, da bi v katakombah opravljal prepovedan duhovniški poklic. Kakšen navdih!! Živo krščanstvo je pravzaprav UPOR: upor zoper nesmisle in praznost sveta, zoper smrt, zoper lastno nesnago in lenobo. Če dandanes manjka duhovniških kandidatov, je to zato, ker niso pripravljeni upreti se samim sebi. Zato je kar prav, da jih ni – le kaj bi Gospod z njimi??? Cerkev in vera bosta zelo dobro preživeli tudi brez tovrstnih olupkov, ker, kar bo ostalo, bo zlato zrnje in kvas sveta. Četudi v katakombah. KAKŠEN NAVDIH!! Juhuhu!! ALELUJA!!

29.6.17, sre.

10. Pri Gospodu je vse mogoče

Priprava na sveto mašo v porušeni cerkvi; Irak.

Poslušal sem avdio posnetek intervjuja nadškofa Zoreta (KLIK). Dobro govori, a prizadetosti ni moč spregledati in tudi sam sem se zvil v dve gube: le kako boš živel brez Cerkve in Boga, Slovenec?

Potem sem govoril s starejšim možakom. Takole je dejal:

Med nemško okupacijo Gorenjske prav tako ni bilo duhovnikov. Ali so jih izselili ali internirali ali so odšli. Nemci so določili enega svojega duhovnika, bil je znan po vsej Gorenjski, in pisal se je Beuke. V 'ledrasti' obleki se je z motorjem vozil po Gorenjski in imel maše po določenem urniku. Včasih so ga kje ustavili partizani, ki so vedeli, kje se bo peljal, da je pokopal katerega izmed njih. Okupacija na Gorenjskem ni bila huda stvar, hudo je bilo po osvoboditvi.

Celotne maše zatorej niso bile vsako nedeljo, morda na dva ali tri tedne, ko je prišel duhovnik. Vmes pa so se ljudje v cerkvi zbrali kot pri maši, dva starejša ministranta sta brala berila (eden je kasneje padel v vojni, drugi pa je, če me spomin ne vara, na Koroškem Novo mašo pel). Imeli smo torej 'besedno bogoslužje'. Petja se ne spominjam, pa molili smo. So pa Nemci pustili po večjih krajih po kakšnega ostarelega duhovnika, tako da sem šel s teto na vlak in v Kranj, da sem se spovedal.

Kaj pa v Rusiji, v času komunizma! Kaj vse so delali, da bi uničili Cerkev, vero in vernike, pa ni uspelo: ljudje so celo Sveto pismo skrivaj na roke prepisovali! Vero pa so obdržale živo – babice, ter jo prenašale na mlade.

Tako. Kdor hoče, mu bo po Gospodu vse mogoče. Gospod Zore pravi, da je bil v stari Avstriji odlok, da mora biti sveta maša od vsakega vernika oddaljena največ eno uro hodá. Danes pa lepo v avtu sediš in se pelješ: mimo koliko cerkva s svetimi mašami boš lahko peljal in izbiral? Torej ni panike:

Gospodu se da Služiti tudi izven Cerkve, če je duša že dozorela, a vedno ostane povezana s Cerkvijo. Za tiste, ki zares iščejo Boga skozi Cerkev in po njej, pa bo VEDNO mogoče priti do zakramentov. Kajti stala bo do konca sveta, in Gospod bo v njej. Amen.

Ps: Cerkev je porodnišnica, vrtec in OŠ za Božje duše, prav tako jih pospremlja s tega sveta. Le kako misli narod živeti brez Cerkve in duhovnikov? Kdor je resničen, bo v vsakih okoliščinah postal duhovnik, kdor pa želi le lagodno življenje v Cerkvi, se bo temu klicu v današnjem času izognil. A če te Jezus kliče, pa se izogneš, se kasneje ne pritožuj nad usodo, ki si si jo sam izbral. 

28.6.17, sre.

10. Kako služiti svetim

V osmem čivku spodaj sem prosil, da se vprašamo, KAKO služiti svetemu ali Božjemu človeku, ki nam ga je poslal Gospod pred Seboj. In da o tem povprašate svoje duhovne vodnike. M. pa je napisala takle odgovor:

Brala ponovno blog 33+10, kateri so trije načini za dosego Popolnosti, kjer je izjemno razloženo duhovno služenje Gospodu: služiš Mu lahko le skozi karizmo, ki te je nagovorila, kar pomeni, da si služabnik Gospodovega služabnika v nebesih. In moramo nenehno razmišljati o tem delu Njegovega delovanja, poleg tega nas mora srčno nagovoriti eden od Jezusovih osebnih spremljevalcev, očara nas njegova karizma, približati se mu moramo v duhu, in dobiti njegov blagoslov. Ter nenehno HVALEŽNO ves čas misliti na tega služabnika ...

Ker je to domala popoln odgovor, naj dodam le tole: v zadnji številki Družine (dvojne, duhovniške, št. 26-27, 25. jun. 2017), je na strani 3 objavljen pogovor s prelatom Jožetom Lapom. Nekoč davno (ravno pred 30. leti), sem ga srečal, in ni bil kaj dosti srečen z menoj, nemara upravičeno, a glej - moja pot me je pripeljala zdaj do tukaj, njegov blagi opomin pa je postal Živi Gospod. No, gospod Lap govori o svojem odnosu s svetniškim kandidatom, svetim Antonom Vovkom. Kdor vidi izza posvetnega, lahko prepozna njuno dolgotrajno najprej karmično, potem pa Božjo povezanost. Gospod Lap lepo opisuje, kako so se njune poti nenehno prepletale - IN SE ŠE SEDAJ. No, ta njegov opis je za izrezat in nekam na vidno shranit. Je skorajda kompletna podoba Odnosa z Gospodovim služabnikom, ki ga moramo imeti, če želimo Gospodu osebno služiti.

Na koncu gospod Lap na vprašanje: "Se kdaj priporočite škofu Vovku?", odgovori: 

Midva sva prijatelja, razumeva se tudi brez besed (nasmeh). Pogosto mi pošlje kakšno znamenje iz nebes. 

Ko sem te besede prebral, me je zvil jok Milosti, kajti res je tako, ko imaš prijatelja med Gospodovimi Božjimi in svetimi; tako na zemlji, kot v nebesih. ALELUJA!!!!!

28.6.17, sre.

9. Moč in nemoč pobožnega življenja

Pobožna vera je še vedno predvsem materialne narave, saj si od Gospoda želi uresničenje materialnih želja, kot so družina, preživetje, zdravje, uspeh, zmaga, sreča, ljubezen … Zaradi teh ciljev, ki niso Odrešilni, ker so zemljeni, ljudje hodijo v cerkve, templje in mošeje. Pobožnost ima moč, da duši onemogoči padec v pekel, ker opravlja določene verske strogosti, kot so romanja, molitev, darovanje miloščine, obiskovanje obredov, postenje, dobrodelnost, nenasilje … Vendar vse to NI dovolj za Mir, za Odrešenje, za vrnitev Domov. Zakaj ne?

Ker vse te dejavnosti dušo resnično sproti čistijo dušnih dolgov, NE MOREJO PA JO OČISTITI PONOVNEGA GREHA. Kajti um osebe je še vedno usmerjen v zemeljske želje in zato hudo grešen. Posledično pobožna duša nenehno pada nazaj v greh, se kesa ter opravlja pobožnosti, s tem pa se spet začasno očisti. To so moči in nemoči pobožnega verskega življenja, to je cerkvenega življenja. Na tak način se prav tako pride v nebesa, a mora duša ob Cerkvi bivati nekaj stoletij, da ji končno uspe.

Služenje Gospodu osebno, z Ljubeznijo (Prve zapovedi), pa je popolnoma druga kategorija, je uresničenje Evangelija in smisel Jezusovega prihoda. Kdor svoje celotno srce posveti samo prostovoljnemu ljubečemu služenju Gospodu skozi neko specialno karizmo, postane Gospodov OSEBNI učenec in sopotnik, z edino željo, da Ga veseli. Gospoda, ne pa sebe, kot to počno pobožni ljudje. Zato ljubečni do Gospoda najdejo Srečo, pobožni pa še naprej ostajajo neizpolnjeni in zato bolj kot ne nesrečni. Veter iskanja jih preganja še naprej, zato so vedno nemirni. 

27.6.17, tor.

8. Tesnobneži

Med verniki je vedno precej tesnobnežev, ki se jim je težko redno javljati, težko se jim je česa odreči in težko biti malo poslušen, zato zaman čakajo na kake blagoslove in mir v dušah. Če samo z nekimi tesnobami pritiskajo, ne bo nič, kajti vse Gospodovo se dobiva po Ljubezni, ne pa po zavistni tesnobi.

Zaman so blagoslovi za takšne, ker se jih ne primejo, zato tudi ne čutijo njih dobrote. Se pa jim blagoslov naloži v osebni zamrzovalnik, in se otopli ter zaživi, ko oseba končno pride k pameti in se na Božje ljudi in Gospoda obrne z vsem srcem, odprtimi ušesi in z Ljubeznijo. Potem pa je vse mogoče. Do tedaj pa so romanja od karizmatika do karizmatika in od svetišča do stolnice navidezno jalova, ker se ne gre le za en blagoslov, 'pa bo', ampak se gre za konstanten vsakodneven odnos in služenje iz srca v srce.

Na kar pa je krščanstvo s katolištvom na čelu že zdavnaj pozabilo, še prav posebej pa slovensko. Radi bi imeli svetniški Vovkov glas, a kako, za Boga svetega, če z njim (svetim Antonom Vovkom) ni pravega osebnega vsakodnevnega stika?? In nihče več ne ve, kako ga vzpostaviti, vidim. Zato pojdite k svojim župnikom in spovednikom in profesorjem na teologiji, pa k škofom, ter jih povprašajte o tem. In če bo vsaj eden od njih prav povedal, boste spoznali, da so vse vaše tesnobe do Boga zaman - kajti po Ljubezni Gospod odmerja sedišča po ložah svoje Palače – in tudi sladkost v srcu.

Torej - KAKO služiti svetemu, ki je PRED Gospodom, saj ga je Gospod poslal? S tesnobami in hotenji prav gotovo da ne. Na delo, lepo prosim, v Gospodovem Imenu. 

26.6.17, pon.

7. Ne biti vezan le na eno osebo?

slika: splet

Ne bom po spominu ugibal, kdo je pred časom izjavil, da sedanji papež ni človek, ki bi bil vezan le na eno osebo, zato taki niso za zakonsko življenje. In to naj velja tudi za vse duhovnike? Da lahko vodijo fare? A ne-biti-vezan-na-eno-osebo je duhovna in duševna PATOLOGIJA. Bolezen. Kajti izvorni odnos duše z Bogom je: Ti-jaz. Najgloblja narava naše duše je, da je vezana na eno samo Osebo, to je na Gospoda. In to je tudi EDINA naloga v našem življenju na zemlji – iskati in najti Boga.

Družinsko življenje in poskusi večne ljubezni med moškim in žensko, ali pa prijateljstva med prijatelji, so le bolehni približki izvornemu Odnosu. To je kot prisilno prijateljstvo med sozaporniki, dokler so v zaporu. Mi pa smo duše in naša duša takoj najde Mir in Srečo, ko se spet spomni, kdo je ona in Komu lahko z veseljem in popolno predanostjo služi. In če pri tem sreča še eno tako Bogu popolnoma predano dušo, je to Veselje.

Bolj je duša zrela za Boga, bolj je zadovoljna le z enim Gospodom, enim partnerjem (prijateljem, sodelavcem), enim domom, eno sobo, preprostim življenjem. Kajti vse to so že znaki Božjega Kraljestva. Verniki pa imajo po mnogo src ('ljubezni'), zato niso nikoli izpolnjeni, Bog pa jim je tujec. Kaj šele brezbožni, ki si potem žele nekega komunizma-socializma na zemlji, ustvarijo pa pekel. Za zrelo dušo pa je dovolj en Gospod, ena molitev srca, en sodelavec na zemlji in en svetnik v nebesih. In morda ena družina, če vsi člani željno iščejo Boga. Temu se reči doseči Enost v Gospodu, kar duši prinese Mir in Srečo. Izvira iz enega srca. V tej Enosti srca z Gospodom so potem tudi vsi ostali, ki so v Bogu, predvsem vsi sveti. Kdor je duhoven, a blodi in srfa po svetu med mnogimi dejavnostmi in 'prijatelji', je le od hudih duhov preganjana duša. To se na duši zelo dobro vidi.

Razmišljaj o tem.