Ta blog je nadaljevanje bloga Jona gre v Ninive (KLIKNI). Namenjen je iskalcem Gospoda, ki jim je bil omenjeni blog všeč in koristen, in so 'preštudirali' vsaj ključne zapise: št. od 20 do 25; št. 28, ter vse nad 33, z najpomembnejšim, zaključkom: GOSPODOVA POSLANICA ZA NOVI ČAS (KLIKNI) - skupaj s komentarji. Vesel bom komentarjev, vprašanj, spoznanj ali navdihov takšnih skrajno redkih iskrenih duš.

Vsekakor priporočam branje zapisov od 1. naprej, ker se sporočila navezujejo in dopolnjujejo.

nedelja, 8. oktober 2017

84. Pismo matere fantov
matroni Cerkvi in njenim babuškam

slika: splet
8.10.17, ned.

Večkrat sem že napisal, da se naša Cerkev samoimenuje za mati in papež Frančišek duhovnike spodbuja k nežnosti. To je tako, kot če bi imel nekdo dlan vedno samo iztegnjeno. Kar bi bila bolezen. Tudi če je vedno v pest stisnjena, je to bolno. Prvo povzroči moralni propad, drugo pa sadistični janzenizem. Naša ljuba Cerkev je torej prababica, okorna matrona (a ne devica), duhovščina pa je postala maminska, zato nikomur več še na pamet ne pade, da bi župnika klical abe, oče. Ker je mama - kako bo mama oče, razen v zboljenih LGBT zamislih? Zaradi tega tudi LGBT prodira v Cerkev. Nič nimam proti tovrstno usmerjenim, kot tudi proti muslimanom ne, ko pa islamski skrajneži in potuhnjenci ter homo/pedo-seksualci začno napadati in izkrivljati in blatiti Evangelij oz. Nauk, potem pa se vsak zdrav človek spravi na okope in zavzame nasprotujoči stav. No, ta imunski sistem Cerkve postaja vse šibkejši, v semeniščih vzgajajo krofke in seveda gre vse počasi v propad.

V tedniku Družina (št. 39, 24. sept. 2017) sem zasledil izjemno lucidno pismo Cerkvi, ki ga je napisala mati fantov. Človek se včasih kar začudi, da še vedno živijo ženske, ki so v svojem poslanstvu - katerokoli že je - še vedno ženstvene, materinske, obenem pa jim je popolnoma jasno, da ženske niso moški in obratno tudi ne. Kajti naše telo delno določa tudi naše delo oziroma usodo. Če se duša rodi v moško telo, bo živela malo drugače, kot če v žensko. In če se v konjsko, goveje ali pasje, mačje, bo njena usoda povsem drugačna. (Tisti, ki učijo, da živali nimajo duše, ne poznajo najelementarnejšega Nauka, da Bog Oče daje življenje bitjem s svojo Božjo iskro, našo Naddušo, po kateri nas vodi Domov, če jo poslušamo). Pa si počasi in s premislekom preberite pismo bralke Družine. Vse poudarke teksta sem dodal pisun tega čivka:

PASTORALA FANTOV

Mineva že nekaj mesecev, kar je do vernih Slovencev prišel zaskrbljujoč podatek, da imamo letos novomašnikov toliko, da jih ni dovolj za prste ene roke. Seveda smo zanje Bogu zelo hvaležni in njihova gorečnost lahko zagotovo nekoliko zapolni številčno vrzel, pa vendar. Nekako ne more iti mimo mene dejstvo, da je bilo tako zelo malo odziva na tolikšen upad duhovniških poklicev.

Zato sem se po dolgem obotavljanju vendarle opogumila, da napišem nekaj vrstic, čeprav sem samo poročena žena in mati, ki v Cerkvi ne opravlja neke aktivne vloge, razen vzgoje svojih sinov, molitve in obiskovanja bogoslužja.

Meni se zdi ta vloga zelo velika, saj zahteva veliko predanosti, potrpežljivosti, vztrajnosti, iznajdljivosti in predvsem ljubezni. Vendar se ne morem znebiti občutka manjvrednosti, ker se tudi v Cerkvi oglaša vedno več glasov, ki razglašajo tradicionalno vlogo žene in matere za zastarelo in ponižujočo za žene ter vztrajno kličejo k večjemu uvajanju žensk v doslej izključno moške vloge. Tako se zdi, da če v Cerkvi ne opravljaš nekaj v prezbiteriju ali celo javno ne pozivaš k ženskemu duhovništvu, nimaš pojma o ženskem dostojanstvu in si najverjetneje žrtev nizke samozavesti ali zastarele tradicije.

In tu se navezujem na izhodiščno vprašanje glede duhovnih poklicev. Nekateri nas mirijo, da če ne bo dovolj celibaterskih moških, bodo pa posvečevali poročene moške in ženske. Mislim, da nismo več daleč od trenutka, da bodo prišli takšni načrti skozi glavna vrata. Priprave na terenu so v polnem teku. Poglejte v prezbiterije slovenskih cerkva, kjer ob duhovniku kraljujejo ženske in dekleta, ki so bila tja povabljena kljub splošno znanemu dejstvu,


da se fantje umaknejo iz dejavnosti, ki postane dekliška. 

Prav tako je z moškimi v klopeh, nekaj jih je še pod korom, sicer pa jih ni več. Zakaj? In zakaj so nekoč bili? Ima to kakšno povezavo z liturgično revolucijo zadnjih 50 let, ki je bila izvedena pod močnim vplivom posvetne ideologije? Kam je pripeljala ideologija enakosti med spoloma, vemo. Ločitve, splavi, gejevske poroke, menjava spola in naraščajoči kaos, v katerega tone zahodna družba. Kam je pripeljala ženska emancipacija Cerkev? V pedofilske škandale, ki imajo praviloma homoseksualni predznak, in uničenje vere ne samo med tistimi, ki so vero že zapustili, temveč tudi med tistimi, ki še hodijo sedet v cerkvene klopi.

Se v takem stanju lahko rodi zadosti zdravih duhovnih poklicev? Bomo starši v tem okolju sposobni vzgojiti normalne ljudi? Oprostite, ampak to, da naši fantje in mnogi drugi sedijo v klopeh, medtem ko se dekletom v ministrantskih oblekah neupravičeno obeta, da bodo lahko postale duhovnice, ni prav. Situacija je taka, da nam lahko pomaga samo še Bog. Zato mi ne bo težko, ko bom kleče molila Boga za svoje otroke, prenašati podcenjujočih pogledov. Tudi Marija jih je morala mnogokrat prenašati. In kar je še zanimivo, nikoli se ni potegovala za to, da bi postala duhovnica. Je pa postala kraljica duhovnikov!

                                                     TADEJA KERŽE, Slovenska Bistrica

Kako modra in budna in pravilno sklepajoča je ta njena misel! Zelo je delikatno povezovati 'feministično emancipirano Cerkev', po Frančiškovi spodbudi, s pederastijo in potem gejevstvom. Človek se najprej usede, da sploh dojame te povezave, a počasi vse postane res: preveč 'nežnosti' prinaša dekadenco, moralni razkroj. Ta razkroj pa je v svoji biti skrajno napadalen. Sirahova ljubeča palica za vzgojo ljubljenega sina je onemogočena, zato sin postane moralni delikvent - in takšni danes vodijo vlade sveta. Slomškova palica, 'ki novo mašo poje' je postala pašček, ki zna sladostrastno po ritki udarjati. Posledica je vzhajan gnus celo v vrhovih Cerkve. Ravno zadnjič smo lahko brali, kako lahko ta 'nežnost' udari nazaj, kot strupena kača: preberite si link spodaj, in slabo vam bo. Član Kongregacije za nauk vere, "sveti oficij", nas uči, da je seks v zakotnem penzionu spoznanje Ljubezni Boga Očeta. To je lep pokazatelj, kako visoko v Cerkvi lahko pride neka oseba, da je smatrana že za sveto, četudi Gospoda ni videla niti od daleč, zato Ga je šla iskat v bedni hotel. Kdor je spoznal spolnost in mislil, da je to Bog, kasneje pa je spoznal Živega Boga, je od takrat naprej vedno preklel že samo misel, da je spolnost res kakšna ljubezen. Spolnost je namreč le strast, prevara čarovnice materialnega sveta, da nas za malo 'užitka' spravi v veliko trpljenje in vezanost na Zemljo. S tem pa onemogoči Odrešenje. Preberite si, kako si nekdo zamišlja Cerkev kot svoj lovski revir. In ko gre predaleč, se obrne proti njej kot klopotača: 


Materi Cerkvi želim, da postane spet očetovska, da vsaj še duhovščina ostane abe, oče. Kar pa je seveda fatamorgana, in, kot pravi bralka v pismu, samo še Bog nam lahko pomaga. Bog pa takim pomaga s tem, da jim vse DOPUSTI, da se v peklu trpljenja končno naučijo ceniti Očeta in Njegov očetovski karakter. Tudi Gospod Jezus ni bil nikakršna mati; pa temelj Cerkve, sveti Peter tudi ne; in Pavel tudi ne, četudi so znali jokati in so bili nežni, kadar je bilo potrebno. 'Emancipirano Cerkev' pa čaka samo še moralni razkroj in kolaps. Kako zelo si NEKDO tega želi, in kako MU duhovščina pada na limance! Ker rešitve iščejo v ženskih krilih, namesto pri Očetu in Sinu in Nauku puščavskih očetov, ki so razumeli svet in vse njegove sladko-zvijačne pasti.

Pa Bog ji pomagaj, prosimo, matroni nerodni, če si to še zasluži. Amen.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

PS: Tole dodajam kasneje, ko sem pomislil, da avtorica pisma ne more imeti naključen zadetek, ker pri njenem pisanju vse stoji na svojem mestu; vsak stavek, beseda, vsak argument. Ni napake. Šel sem vpisat njeno ime in našel še podrobnejšo varianto, vsekakor si preberite: 



Je mati petih otrok, tu pa je njena izpoved: 


Takih mater in očetov nam daj, Gospod, in bodo pravi duhovniki tudi. 










4 komentarji:

  1. Napisano v 84. čivku je v resnici Ljubezen do Cerkve in objavljeno pismo je temeljna skrb matere in verne žene, ki ji je mar, kako odraščajo fantje in kje se dogajajo zdrsi v matroni Cerkvi, saj jasno vidi, kam pes taco moli. Pogumno je sledila in prisluhnila sv. Duhu ter povezala stvari skupaj.


    Prenekateri ljudje (ki so tudi v strukturah cerkve) pa imajo dandanes kar nekaj težav s tem, kar avtoritete povedo in pa zdravi posamezniki, ki jim delujeta tako srce, razum in so razvili občutek za življenjsko kal in imajo razrešen ojdipov kompleks. Na kar opozarjajo, je njihov in naš boj. Mar nam niso bili dani otroci v vzgojo, da jih učimo, kaj je prav in kaj ne? In se tega tudi sami trdno držimo. Spodbujanje k aktivizmu in rajanju še v cerkvenih dejavnostih (prevladovanje maminskega principa nežnosti, ugodja in zabave), kot so ga ti mladi deležni že vsepovsod drugje, pa bo na dolgi rok obrodilo kaj?? To dela človeka popustljivega, nemoralnega in puhlega v sredici in potem mu trhlemu ostane le še prilagajanje po vetru in iskanje večnih lažnih ugodij, za katere pa vemo, kdo jih nastavlja. Kot takšen ne bo zmogel razviti nikakršne notranje moči in tako bo edina resnična življenjska Naloga (iskati in najti Gospoda) ostala neizpolnjena. To pa je žalost.

    Najstniški otrok mi pove, da so pri verouku že kar priboljške dobili, še dobro niso začeli, pa jih že hranijo s sladkostmi. Dobiti nekaj sladkega za prazen nič? O kakšnem odpovedovanju, askezi in pokori ni skoraj več govora ali pa v tako majhnem deležu, da to mladi verjetno smatrajo kot nekaj nepomembnega. Ni več daleč čas, pa bodo samo še spekli torto v podobi Jezusa, pa bo kateheza.

    Najprej nekaj pokaži, se izkaži, potrpi, potem pa ... in ne jadikuj, ko bo tekel znoj in ti ne bo vse všeč in ne bo instant. Sprejmi hvaležno, četudi sedaj ne razumeš, zaupaj, da je to v največje dobro duše. Mi smo duše ne telesa. Otrok pa ne upajo več tako vzgajat, ker se bojijo, da bi jim zbežali v hipermarkete in k mamicam in očkotom, ki nudijo vse … Cerkev ne potrebuje tekmovat s to družbo, ona samo mora biti nosilka Jezusovega Nauka v očetovski maniri, ki vodi in vzgaja krepostne in moralne posameznike.

    Mladi sledijo moč, ki pa je lahko v Božjem in v tistem, kar so imeli stari sveti očaki - nezlomljivega Duha, ki je ne glede na viharje in pritiske ostal neomajen in zazrt v Odrešenika na križu.

    Hvaljen Jezus in Njegovi in vsi tisti, ki jim je v srcu mar, lepo nedeljo, m

    OdgovoriIzbriši
  2. Če je kdo spregledal, prosim, če preberete in ogledate dodani PS na koncu zgornjega teksta!!

    Pozdravljena M!

    Res, brez prave vzgoje, ki ima obe plati, ni mogoče razviti karakterja, ki bi začel izvajati našo edino nalogo na tem svetu: iskanje in najdenja Gospoda ter odhod Domov, kjer ni več trpljenja in laži.

    Haha, res, samo torto ali kolač v podobi Gospoda Jezusa je treba še speči - in najmodernejša varianta krščanstva bo dosegla svoj višek: mladina bo kar drla, sredi maše, na posladek.

    In res, mladi iščejo moč, da bodo prišli do izraza, ker pa je moč današnjega sveta v lagodju in dobri hrani in zabavi, ne iščejo več prave moči življenja, ampak so perverzno zavedeni. K temu jih vodi tudi ženska vzgoja, ki pa je navzven sicer res sladka, navznoter pa je lahko še huje grobijanska kot moška. Zato vodi v osebnostne odklone in pijanstvo. Moški je znal kakšno po riti dati, današnje vzgojiteljice pa se sladko smehljajo, v zbornici pa prekolnejo otroka tako, da se še hudiču in sodelavkam gravža: izvedel od pomočnice ravnateljice in učiteljice osebno.

    Nič - nič ne bo brez slabih časov. In potem bodo spet prišle tiste modrosti in basni: "Slabi ali dobri časi, kaj je bolje, kdo ve?" Za Pot Domov in krščanstvo so slabi časi pogosto pravi impulz življenja, 'dobri časi' pa so znamenje propada, kjer zavlada sam peklenšček.

    Zato govorim: Prepozno je, prepozno je, reši se kdor se more in hoče: naroda ne reši več nihče, lahko pa se rešiš TI. Gospod čaka. ZATE je prišel. Ne pusti ga samevati.

    Aleluja!

    OdgovoriIzbriši
  3. hieronim piše:

    Hvaljen Jezus, naš Odrešenik !

    Čisto vse je res, kar ste napisali. Izpoved matere je žalostna in navdihujoča hkrati, ko bi ji le znala in zmogla prisluhniti tudi duhovščina ! Težko je preiti od besed k dejanjem !!

    Napredna civilizacijska dogajanja so pripeljala do tu, da že dečki izgubijo identiteto, deklicam pa vrinila svežo predstavo o svojem spolu. Fantje si potem brijejo telo, se ''gvircajo'' s parfumi in dekleta obožujejo jezne TV punce z meči v premajhnih cunjah….
    Cerkev pa skromno, neslišno caplja za dogajanji, med tem pa gre vse samo še navzdol in tisti, ki ne sprejema ''napredka'', je odrinjen in zaničevan ter na koncu križan. Čedalje bolj mi je jasno, da gre le za peščico izbrancev, ki lahko sprejemajo Nauk tak kakršen JE ! Zanimivo, bolj ko je cerkev odprta, bolj je prazna, bolj ko molimo za novomašnike, manj jih je. In bolj ko obelodanjajo afere, več novih se pojavlja. Ostane nam le molitev k Božjemu Usmiljenju, hvaležen sem sveti Favstini vsak trenutek !

    Hvala za zadnji stavek z grmečim apelom v odgovoru m: '' Zato govorim: Prepozno je, prepozno je, reši se kdor se more in hoče: naroda ne reši več nihče, lahko pa se rešiš TI. Gospod čaka. ZATE je prišel. Ne pusti ga samevati. ''


    h.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pozdravljen h! Sem se nasmejal tej jedki resnici: "Fantje si potem brijejo telo, se ''gvircajo'' s parfumi in dekleta obožujejo jezne TV punce z meči v premajhnih cunjah…." Točno to, in se dogaja od Japonske do Amerike, in vse vmes.

    Kontaktira me kdaj kaka duša, da se kaj zahvali, četudi je ne poznam, in "vidim, vidim" (Mojca od Kekca): Samo neozdravljiva srčna rana, ki jo je svet naredil in smo zaradi nje tukaj na njem, samo ta rana nas lahko privede do stopal Odrešenika, ki je Jezus Kristus, Gospod. Kako me vselej zadene tvoj pozdrav na začetku komentarja! Učim se od tebe.

    Odprl si bistveno temo človekove psihe: kot je veliko Kataloncev proti Španiji odkar so jih Španci pretepali kot živino, tako deluje vse drugo: na podlagi NASPROTOVANJA zlu, temi ali grehu.

    Koliko duhovnikov se je rodili v bivšem sistemu, iz inata proti zlu, in ti so bili najboljši!!

    Današnja duhovščina, mnogokrat fletno zavaljena, pa se nima čemu upirati, ker svoj klic smatrajo kot POKLIC (!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!), način, kako nekako skozi življenje svoje telo prevleči. V tem kontekstu pa je dobro biti v skladu s politiko 'tovarne, ki dela avte za narod'. Ker pa se danes dobi denar marsikje, se jim ne ljubi več v duhovnike in nune. In obratno - večja ko je revščina, večji je naval na samostane in semenišča. Neverjetne svinjarije vsak dan slišimo iz Vatikana, da človeka srce boli - ta pa je imel Božička:

    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/kanada-izdala-zaporni-nalog-za-vatikanskega-diplomata

    To vse skupaj seveda ni NIČ. Religija je že od nekdaj dana v isti rang kot zadovoljevanje čutov in ekonomski razvoj. Kar pa Gospod pove in jona tu piše, pa je Pot v NEBESA, KJER JE NAŠ DOM. Svetniki Cerkve so bili prvih 300 in nekaj let SAMO MUČENCI. Kajti med mučenjem so peli pesmi Gospodu in šli v nebesa. To je krščanstvo:

    PRITI ČIMPREJ DO GOSPODA, priti v nebesa,

    ne pa delati lažna nebesa na Zemlji in pravljičariti o 'bratstvu in jedinstvu' narodov in duhov. Kdor tako pravljičari, je le trgovec, kajti Gospod je Enost priporočil med tistimi, ki so POPOLNOMA Njegovi, ki so dobili še eno, duhovno telo, preko fizičnega. To so svetniške duše, ker so zapustile vsa upanja sveta in popolnoma upajo in zaupajo le Gospodu in Njegovim svetim.

    Aleluja! Reši se kdor se more! Rešitev ni daleč, lahka je in preprosta, le z vsem, kar si, nenehno poskušaj Ljubiti Gospoda! AAAAAleluuuuujaaaaa!!!

    OdgovoriIzbriši

Blogger vsili nek sistem preverjanja s sliko, da vidi, če niste robot. Prosim, znajdite se, včasih deluje, včasih pa so težave? Lahko komentirate kot 'anonimni', 'ime' ali 'Google Račun' - vaš račun bo povsem neviden tako bralcem kot avtorju bloga.

Komentarji, nepovezani s temo ali neumestni (npr. zahteve po dokazih o obstoju Boga in podobne neumnosti), se brišejo.

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.