32. Si tudi ti drhal?

20.7.17, čet. 

Ko sem bil še v začetni puberteti, sem na domačih policah našel tri debele stare knjige: Srbska trilogija, Sremska fronta. Nič natančnega se več ne spomnim, razen da je vame prišlo nekaj svežega, nekaj, kar je ostalo del moje osebe, ter da mi je oče omenil nekaj, o čemer bom danes pisal: psihologijo množice. Razložil mi je, da človek, ki se skrije v množico, ki ima neko smer delovanja, postane del te množice, pri tem pa 'čudežno' izgubi prejšnjega sebe in lahko postane zver.

Odtlej sem razumel, kako so lahko Jezusa po krivem obdolžili, lagali, vpili Nanj, Ga tepli, mučili in križali. Kasneje sem izvedel, da so enako storili z deset-tisoči ljudmi v Sloveniji: ob in po koncu vojne so jih brez sodbe zverinsko pobili. Večina morilcev je bila seveda pred tem krščenih, potem pa so jih prevzeli demoni.

Mnogo kasneje sem bral o standfordskem eksperimentu, kjer študente prostovoljce razdelijo na dve skupini: ena so zaporniki, druga pa pazniki. In potem se čudimo, kako zelo kruti in zlobni so postali 'pazniki' do svojih sošolcev. Podoben eksperiment se je dogajal, ko so prostovoljcem dali v roko ročico za dvigovanje električne napetosti, ter jim po zvočniku predvajali kričanje nekoga, ki je bil v drugem prostoru pripet na žice. In glej, bili so tipi, ki so ročico navili do skrajnosti, kjer je pisalo: smrt. Seveda je tisti na oni strani muko le igral, a dobili smo sliko o psihi 'dobrih ljudi' okoli sebe.

V šoli in vojski je bilo enako: če je bil kak revček na razpolago, so se neki spravili nanj - brez meja. Takrat sem vedno posredoval, in z nemalo trme, diplomacije in pa sprejemanjem hudih pretenj, rešil mučene. Dvakrat pa sem kar fizično obračunal z glavnim – no, bil je dovolj le psihični bum in po en sam udarec.

Zadnjič je bil na TV D. Brown, ki je nek strašni 'čarovnik' in psihik. Teh stvari ne gledam, a kdaj pa kdaj naletim. Kar sem videl me je nenehno odganjalo od ekrana, a nekaj mi je govorilo, naj počakam do konca. Z velikim gnusom sem se prisilil, in splačalo se je. Zbral je celo dvorano ljudi, mladih, dali so si pol-maske na obraze ter postali brezimna množica. Potem je predstavil fanta, ki ga je prenesel naokoli, in ta ni vedel, da ga nenehno in povsod snemajo. Sodelujoči so imeli vedno na razpolago, da za fanta določijo nekaj dobrega, prijaznega, ali pa nekaj nesramnega, neprijetnega ali groznega. Glasovali so z 'daljinci'. Ne bom vsega opisoval, a kar so se odločili, so prikriti igralci na terenih potem fantu tudi naredili, folk pa se je krohotal. In, seveda, večina je vedno izglasovala najbolj podlo možnost. To so bile podlosti izven vse morale, od lažnih obtožb, lažne kraje v trgovini, policijskega pridržanja, vdor v fantovo stanovanje, razmetavanja stanovanja in razbijanja televizorja … Le konec je bil lažen: avto ni podrl fanta, ampak kaskaderja. Potem so vsi v dvorani utihnili, sneli so maske, Derren pa jim je razložil, da so navadna drhal. Bili so poparjeni, negibni in osupli. Spoznali so, da so človeški gnoji.

Seveda je bilo med njimi pri vsaki izbiri od 15 do 40% tistih, ki so bili proti grdim stvarem, a množica je prevladala, ti pa so ostali tiho: nihče ni vstal in rekel: »F… off, kaj pa počnete, idioti pokvarjeni?«

Torej, kdor je proti, a je tiho, prav tako spada v drhal. Spomnimo se, kakšna drhal so postali Celjani, ko so skozi Celje peljali ljudi na Teharje in potem na morišča: kričali so, brcali in pljuvali po njih, četudi žrtve niso bile sojene. Tega je bilo po vsej državi veliko - in vsi v drhali so bili krščeni, z neizbrisnim znamenjem - seveda pa to niso bili več kristjani.

Imamo politika, katerega je zadelo že 160 kazenskih ovadb, a ni nobena uspela na sodišču, pa je vendarle nekaj časa po krivici prebil v zaporu. Medijska in politična stihija proti njemu je dosegla, da so ga črtili celo inteligentni kristjani, ter zapustili mnogi prejšnji podporniki. Le malokdo mu je stopil v bran. Posledica tega so bile lažne volitve in zdaj imamo na oblasti pač tako vlado. Posledice pa hudo čuti tudi krščanski rod in Cerkev, ki se je v drugi fazi prav tako delno obrnila proti pomladni opciji in mnogi so volili brezbožne ali hinavsko-verne, ki so brezmoralni ali celo nemoralni. In zdaj imamo posledice.

Kaj dogaja? Dogaja psihologija množice, kjer večina prevlada, ter uživa v trpljenju njihovih žrtev. To je ena zelo temna stran človekove psihe. Seveda so v tej drhali ljudje, ki se ne strinjajo, a če tega nestrinjanja ne pokažejo, ampak so tiho, so drhal tudi sami. In ta drhal, pa naj je verna ali neverna, je ubijala svetnike, mučenike, nedolžne in Gospoda Jezusa.

Že res, da včasih sploh ni pametno lulati proti burji, bolje je biti tiho, a svoje nestrinjanje se lahko izvede drugače: z informiranjem o stanju ali s skritimi zapisi, ki kasneje postanejo pričevanja, in podobno.

Božji človek, ki širi novico o Jezusovi slavi in Milosti, bo rado ostal sam, ker bodo celo podporniki utihnili ob prvem vetru. Na to mora biti pripravljen, kajti vedeti mora, da je človek, kljub Božji iskri v sebi, tej Iskri v glavnem uporen, zato je po svoji naravi žival, oziroma slabši od živali, je demonski.

Nekajkrat v življenju sem naletel na situacije, ko se je skupina razposajenih spravila na kakšnega revčka, invalida. Sprva šaljenje, je postalo laganje, zavajanje, peklenski načrt; potem pa se je začela vesela izvedba, ki je ni in ni hotelo biti konca. Takrat sem vedno posegel v dogajanje, z vso možno silo in taktiko, in vedno je prišlo do konflikta, potem pa so popustili. Jasno mi je, da če bi bil takrat v dvorani, kamor so pripeljali svetega Grozdeta, bi na koncu končal skupaj z njim - kako lepo in srečno! Če pa bi bil malo starejši, bi vso situacijo na skrivnem natančno popisal, z vsemi udeleženci skupaj, in ob priložnosti objavil. Zato ne morem razumeti, da mnogi, tudi krščeni, molčijo do lastnega groba, in s tem dodajo skalo na grobove mučenih. Oziroma ne storijo nič, ko se drhal spravi na pravičnega. Kdorkoli tako naredi, zaradi kateregakoli vzroka, je del drhali, ki je ubila Gospoda. Si tudi ti?

31. Včerajšnja molitev ob 20h

slika splet

19.7.17, sre.

Včasih vas bežno povabim na večerno skupno molitev od 20h do 21h. Le redko kdo se je sprva priključil. Zdaj je že malo bolje. In vidim, da se priključi tudi nekaj duš, ki so tiste posebne karizme, ki se ji duhovništvo reče. Vse to 'vidim' seveda le v duhu, in lahko zamahnete z roko, da pač fantaziram. Nekaj pa lahko ocenite sami:

V kakšnem stanju duše je neka duša, se najbolje vidi zgodaj zjutraj, zvečer, v času nedelje, v času praznikov, dopustov. Takrat, ko jo 'zalotimo' brez neke maske, ali pa prav sredi Božjih opravkov. No, včeraj sem kakšnih 20 min čez osmo prenehal z OBIČAJNO molitvijo in malo 'pogledal naokoli'. 'Videl' sem tiste, ki tukaj komentirate ali ste, v najrazličnejših stanjih duha. Najbolj so hecni trije: H., mm. in T., ki molijo (če sploh) v svetu umetnih nebes, kateri izvira iz ego-misli, kako zelo fletno je tole zdaj v Jezusu! Bom enkrat to lestvico stanj duha objavil, če jo že sami ne poznate, da se bomo bolje razumeli. Stranske padle duše so bile v svetu prepirljivih demonov ali še nižje: živali ali lačnih duhov. Ti seveda niso molili z nami, ker niso pokorni, ampak samouspešni. Nad mejo, ki kaže na neko spodobnost na Poti je bila sicer mm, a za 1 mm. Malo dlje v trdni veri je bila babica. M. pa je itak kot je treba, le neka stiska jo žuli. Tudi kak klerik, ki je prišel zraven, so bili komaj kaj dlje od mm. Imam občutek, da mm ne moli tam na vikendu, ampak le misli na nas?? Srce jo rešuje, a tako se ne pride zelo daleč.

Kakorkoli, to je bilo mimogrede. Zato sem začel 'moliti' v tišini in bližini Gospoda. Tam nekje je bila edino M. Pet minut pred koncem molitve sem vse še enkrat pogledal: vsi, razen padlih, so bili vsaj po eno stopnjo višje. Kaj se je zgodilo?

Ponoči sem imel sanje, ko je prišla sveta, in rekla za neko osebo: »Prebila se je.« Vprašal sem: »Kako - prebila??« Mislil sem na to: sama? Sveta mi pokaže Gospoda, in vidim Njegovo kri. Gospod je plačal s svojo krvjo. Le kako to, sem pomislil? »Ker si mislil nanjo in je ona mislila nate, ti pa si molil PRI Gospodu.«

Vidite, tako to gre: NI KRŠČANSTVA, če se naša duša z naklonjenostjo ne pridruži napredni duši, ta pa se pridružuje sveti duši oziroma Gospodu osebno. Tu je krščanstvo, tudi katolištvo, POGRNILO NA VSEJ ČRTI. Kako se boš priključil naprednejši duši na Poti, če si pa že sam popoln, eno z Jezusom Kristusom?? Morda pa si že Bog osebno? Ta hudičevi napuh krščencev, Cerkve dela umazane, duše pa pogublja. Je tako težko biti malo ponižen in pokoren v lastni revščini, in se nehati perjiti in napihovati, ter se pridružiti kakšnemu revčku, Gospodovi ničli, ki pa je gorčični semenček? Ja, to je težko za 90% krščenih, zato je enako, kot da ne bi nikoli bili. Krščeni. Njihove duše so enake demonskim in nikjer na njih ni videti 'neizbrisnega znamenja'. To znamenje namreč zažari le v Ljubezni, ki je duhovna, kar pomeni, da ni niti trohice materialnih poželenj več.

Ko sem bil še mladec, sem bral o tem, kako se po starem učijo japonskega lokostrelstva (Eugen Herrigel, Zen v umetnosti lokostrelstva). Prva leta streljajo v tarčo z razdalje dveh metrov! V čem je štos? Gre se za NENAMERNO izpustitev tetive loka s puščico. Podzavestno, a ob pravem trenutku. Za tak dosežek človek potrebuje morda 5- do 10.000 ponovitev - to vem iz drugih veščin. No, Nemec Herrigel se je mučil s tem in svojim egom leta dolgo, opisal pa je dogodek, ko mu ni šlo več, in je mimo prišel učitelj (ki je na veliki razdalji lahko ustrelil puščico v puščico, pa še v mraku, če se prav spominjam), vzel njegov lok v roke, ga napel, spustil, in mu ga vrnil. Odtlej je bil isti lok popolnoma drugačen: imel je duha v sebi.

Potem sem nekaj let tudi sam živel v Vzhodnem templju in živel v zelo zahtevni askezi in služenju. Veliko smo sedeli v tišini. A opazil sem, da če pride zraven sedet še učitelj, je odtlej nekaj tednov vse drugače. Tako to gre, in brez tega ni krščanstva. Krščanstvo ni v cerkvah in brezosebnih žegnanjih, ampak v PRISOTNOSTI in naklonjenem ODNOSU z naprednejšo dušo, katera že služi Gospodu z Ljubeznijo. Take duše bi morali biti vsaj škofje, kot apostoli današnjice, a če sami niso sedeli in molili s svetim, jim preboj v višino nikakor ne more uspeti. Zato je moja misel veliko namenjena prav njim - če oni niso svetniški, je vse le farsa. Potem pa se jim človek približa, a doživi bližino velikega hladilnika v megamarketu. Tudi prav, tudi prav, Gospod ni vsiljiv …

No, odtlej sem vedno in nenehno enako doživljal kjerkoli: če sem samo svoj stari avto peljal k mehaniku, pa je ta naredil poskusno vožnjo – in avto je bil nekaj mesecev povsem drugačen. Ali pa je stara teta prišla in pokazala, kako se mesi kruh - odtlej je bilo vse lahko in uspešno. Gre se torej za duha, namero, neko energijo s točno določeno karizmo.

Tisti, ki ste vsaj malo dovzetni, boste odslej te stvari opažali tudi sami. Vedno govorim, da si (brez hudičeve krščene zavisti) najdite napredno dušo, ter se ji pridružite. Talentirane duše se lahko takšnim dušam približajo v duhu, začetniki pa potrebujejo takšno osebo v mesu.

To je, kar zmore dati tale Jonek; piše in moli tako. Vse ostalo je na drugih; če v tej puščavi ne najdete kaj boljšega, se lahko pridružite, v duhu. Kajti če moli verni, in se mu pridružiš, dobiš plačilo vernega; če moli prerok, in se mu pridružiš, dobiš plačilo preroka; če moli Božji, in se mu pridružiš, dobiš plačilo Božjega. In če moli pol-verni, in se mu pridružiš, dobiš plačilo pol-vernega; če pa moli demonski vernik in se mu pridružiš, dobiš plačilo tahudih. Vse je SAMO V TEM, V KAKŠNI DRUŽBI SE NAHAJAŠ. To pa je odvisno od tebe samega, karme, kajti prevaranti najdejo prevarante, lažni najdejo lažne, iskalci svetosti pa najdejo svete, kar je enako, kot najti Gospoda osebno.

To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Mili Kristus!

PS: obstajajo razne vrste molitev, odvisno od zrelosti duše. O tem kdaj drugič. Vsekakor pa mora naša molitev zadeti tarčo: služenje Gospodu z Ljubeznijo. Če tega ne dosežemo, je naše življenje, trpljenje in filozofiranje popolnoma ZAMAN.  

30. Pogovor o …

Relikvija sv. Favstine; mala koščica

17.7.17, pon. 

Danes nisem mislil čivkati, kajti včerajšnja nedelja, dan za počitek, se je obrnila, zaradi zahtev narave, v precej naporno - tako da danes le volja telo okoli priganja, kar je nujnega storiti.

Mm je mnoge napisala, pa dobre. Bom neke stvari izluščil ter kakšno rekel.

… Rada pa bi rekla to, da si ti eno (ali stotisoč) štengo nad njimi (duhovniki), ker oni morajo ljudi naučiti najprej biti človek, hoooo kje je šele Božji človek.

Biti človek, pa je čisto malo več kot biti żival----če pa dobro pomislimo je današnji človek SLABŠI, veliko manj človeški kot żivali. Tu bi lahko kar novo temo odprli...

Tole, kdo je koliko nad kom, ta meritev, to je tvoja stvar (le kako lahko črva meriš kot visokega???); glede trditve, da je treba ljudi šele naučiti, biti ljudje, pa imaš prav. Nekoč sem si kar precej želel delati v kaki komuni za pomoč odvisnikom ipd., a sem spoznal, da res ni moje delo, učiti ljudi umiti se, pospraviti za seboj in reči hvala. Zato sem to raje učil otroke, so-vojake in so-menihe, ki so mi pač prišli v bližino. Vendar; kako jih bo pa duhovnik učil, če morda še sam ni tak? In: je duhovnik torej le karitas? Ne vem, nimam zmožnosti odgovorov na vse te zapletenosti, ker sam živim povsem drugače. Nekoč sem prijateljeval z po svetu znanim akademikom in dohtarjem nekih znanosti in poetom. Pa mi je dejal: Nič, kar ni neobhodno! Tako sta z ženo živela, in tako sem odslej živel tudi sam. Tudi kuhinjo pobeliti 60 let ni potrebno, če ni grozno nujno, sem videl pri njiju. Živela sta skrajno skromno, a bila vedno vedra, prijatelja in gostoljubna. No, jaz gostoljuben nisem več, ker mi je res preveč časa pokradlo gostiti ljudi-živali, oziroma nižje od živali, kot praviš. Kogar ne zanima Gospod in Pot, mu bom le kakšno rano obvezal, ga pobral ali ga urgentno nakrmil, pa adijo. Komur ni mar za lastno dušo, tudi meni ni hudo mar zanj, čeprav mi je v srcu mar za vsakogar, a kaj naj to revše s takimi, ki so si timer naravnali na nekaj stoletij??? Za popolne iskalce pa tudi umrem. Takšno življenje je zelo preprosto in brez vsakršnih dilem in dvomov. In ja, mnogo je psov, ki so bolj človeški od ljudi. To je dejstvo.

Mogoče pa je karma taka, da morajo plačevati za stanovske prednike, tudi tiste vrste pokristjanjevalcev, ki so želeli Evangelij širiti s krvjo. Strašne stvari so uporabljali za širjenje vere ... enkrat je treba plačati. O, pa saj jim ne privoščim, Bog ne daj, vendar karmično kolo pride enkrat spet do tiste točke ...

Tvoje razmišljanje je popolna resnica. Karmi se ni moč izogniti, ker je to zamrznjeno in odmrznjeno čustvo, tega pa izniči samo popolna absorbiranost v Ljubezen do Gospoda. Kristjan v svojem napuhu pogosto misli, da zanj ni karme, potem pa dvomi, ali bo prišel v nebesa ali ne?? Kje je tu kaj logike? A tista dejanja in klanja in ropanja, se zdaj valijo nazaj iz Afrike, Bližnjega Vzhoda, kmalu pa tudi iz Daljnega. Gospodu ni mar, če so kdo kristjani, če pa niso gorečni. Če nismo gorečni, nas čakajo le zemeljski zakoni karme (posledice dejanj), ki pa so prav tako Njegovi zakoni, le da skoznje Bog deluje POSREDNO, ne osebno.

Sv.Praphupad je govoril o SUPERIOR MANu, Jezus je pokazal krajšnjico do tja, nobenemu pa ni dovoljen ustop nanjo, če ni najprej A MEN (je ratalo po naključju amen).

Haha, res, amen. Nisem čisto prepričan, kdo je pokazal krajšnico, ko pa Prabhupada zdaj kristjanom kaže, kako se sploh Gospoda Ljubi in se Mu služi z Ljubeznijo, in kako zelo je Gospodovo sveto Ime sveto in Najvišje. Krščanstvo bo za sprejetje tega Evangelija rabilo 200 let, kar ni veliko. Po drugi strani pa lahko tudi Prabhupadovi potomci, če jim bi lahko to rekli, v Cerkvi najdejo življenjepise izjemnih svetnikov krščanstva, ki so bili čista Ljubezen z Gospodom. Npr. Franšišek, Favstina, mala Rezika - že jokam, samo ko ta imena pišem … Kristjani pa se od njih lahko naučimo znanosti RAZVOJA TE LJUBEZNI, kajti naši lastni svetniki niso kaj dosti znanja za seboj pustili, ker so bolj kot ne skozi lastne muke prišli do te Ljubezni. Zdaj pa so Cerkev in Hare Krišna v nekakšnem 'odbojnem klinču', kot da bi drug drugega nekaj demonizirali, a jaz pravim, da sta v ISTI VELIKI NEREŠLJIVI KAŠI. Kajti Ljubezni se ne da igrati, IN JE EDINA STVAR V DUHOVNOSTI, KI SE JE NE DA UKRASTI IN PRETVARJATI. Eno je sveti Frančišek, drugo pa so kristjani. Eno je sveti Prabhupada, drugo pa bhakte. Uresničenje Učenja o Ljubezni z Bogom ni ustvarjeno z navešenjem posebnih oblek, posebnim poklekvanjem in lepim duhovnim govorom in popevanjem. Bistveno je stanje duše, dušo pa Božji ljudje takoj vidijo, kakšna je v resnici. Kdor pa ne vidi, naj meri po tem kriteriju svete Favstine Kowalske (na tem blogu pa smo že imeli eno izkušnjo):

»Satanu uspe hliniti ponižnost, toda ne zna igrati pokorščine, in prav tu se razgalijo njegove zahrbtne zvijače.«

Mnogi verniki se približajo kot ponižni, ob prvem nasvetu ali spodbudi ali napotku ali ukazu, pa začno jeguljati kot kača, ki ji na rep stopiš. Istočasno začno oddajati obupno tesnobo, ki je drugačna od tesnobe zmedenega začetnika, ker je demonska. Takšne stvari Jezusov učenec hitro začuti, če pa jih ne začuti, NI UČENEC. In tale ničvredni Jona je vse to videl tako pri enih kot pri drugih, lovi pa tudi nekatere od vas tukaj, a stvar je videti, da gre na bolje. Pokorščina pomeni enostavno z veseljem storiti kak namig, ki ga dobiš od drugega, ki ima čisto srce, kaj šele storiti natančno po navodilih - vodnika ali Gospoda osebno, in je zapisano tudi v Svetem pismu.

Aja, dobila knjigo F.Kowalske DNEVNIK.

Sem se kar prestrašila kako debela je.

Povedala sem tašči o tem, pa je rekla, da ve zanjo in, da so lani v cerkvi celo otrokom delili neko brošuro v zvezi z njo, zraven pa je bil še košček njenega oblačila. Zanimivo …

Tistemu koščku se reče relikvija. Blagor se jim. Sicer pa kupi vse knjige, ki govorijo njej, ker vsaka doda še kaj drugega. Vsekakor nabavi tudi tisto, ki sem jo zadnjič omenil. Kdor dela tako, je pokoren Ljubezni do svetnikov, iz teh knjig pa se bo mnooogo naučil o Ljubezni do Boga. Kajti, resnično, resnično povem vam:

Nobena literatura ni svetejša od tiste, ki opisuje Ljubezen do Boga, Pot k Ljubezni do Njega, ter primere svetnikov in svetih, kako so Jo živeli in uresničili. Tudi Sveto Pismo se temu ne more približati. Sveto pismo je bolj na grobo pisano, za razvoj duhovne Ljubezni, pa so najvišja pisanja tistih in o tistih, ki so ta Ljubezen postali, in so zdaj Jezusovi osebni spremljevalci v nebesih, na veke vekov, amen.

Kdor je samo malo začutil aromo Ljubezni z Gospodom, ne more brati domala ničesar več, kot le o Ljubezni z Gospodom. To je pokazatelj Božjih duš. In prav nič se ne bojijo debeline teh knjig, četudi so škilavi ali slepi: bolj so debele, večja je njih sreča.

29. Trije nivoji duš in Nov začetek Cerkve

slika splet

16.7.17, ned. 

Imam občutek, da želim mnogo zbasati v današnji čivk, zato bolj po telegrafsko. Babica je napisala: 

Jona ti pa res vidiš v srce, povedal si mi tisto kar sem že nekako čutila sedaj pa vem........... BOGLONAJ!

Tudi tvoje razmišljanje o duhovništvu je posebno in zanimivo. Res so duhovniki ubogi, če so preveč Božji, jih ljudje ne sprejemajo, če so bolj človeški, pa Bogu ni všeč. Za povrhu pa še občutek, da nimajo nobenega uspeha pri delu, saj so cerkve vedno bolj prazne.

Sledilce Gospoda se že tisoče let deli v tri razrede:

Tretjerazredni so tisti verniki, ki imajo vero, se je pa ne držijo preveč dosledno in je tudi ne znajo zagovarjati. Če jo zagovarjajo, v glavnem samo nekaj zavračajo, prvorazredne pa preganjajo, ker nič ne razumejo.  

Drugorazredni so tisti, ki svet razkoljejo na dobro-slabo in v neki meri že spodobno zagovarjajo Nauk s tem, da vedo navedke iz svetih Božjih spisov, ter živijo zgledno. Njihova vera je trdna, gorečna, zato le redkokdaj padejo.

Prvorazredni pa so povsem Božji Ljudje: v vseh bitjih vidijo Očetovo iskro, zato vse sprejemajo z enako Ljubeznijo. Precej so tiho, saj jih itak nihče ne bi razumel. In zdaj, pozor: če prvorazredni Gospodov služabnik pridiga svetu, MORA PRED TEM SESTOPITI V DRUGORAZREDNEGA, sicer bo pri oznanjevanju NEUSPEŠEN. 

Prav tako pa je neuspešen tretjerazredni služabnik, ker nima dovolj Znanja in ne živi svetniško.

Tudi Gospod Jezus, Bog v podobi Odrešenika, je ZAIGRAL drugorazredno vlogo, in karal hinavce in farizeje, da je lahko učil tiste, ki so Ga sledili. Tudi tale Njegov resnično črvivi in ničvredni Jona poudarja, da ljudje nismo enako zapisani pri Gospodu, da je Božji strah nujen, ter da so na svetu tako Kajni kot Abeli, in tako bo do konca sveta. Ker če prvorazredni Služabnik pričuje prvorazredno, vzgoji samo barabe in demone, kajti preveč je ljubeče potrpežljiv z njimi, saj jih vidi kot Božje otroke. Zato je Samuelov vzgojitelj duhovnik Eli sicer vzgojil svetega preroka, a njegova sinova sta bila ničvredni barabi, in tudi svetega Samuela otroka sta bili barabi. In tudi v našem času so bili sveti Božji služabniki, njih potomci pa so demonski. Zakaj? Ker so sveti očetje preveč prvorazredno pridigali oziroma niso bili drugorazredno ZAHTEVNI do svoje zalege. Pozabili so na ljubečno Sirahovo palico, ukrojeno po sinovi riti in hrbtu.

Nov začetek Cerkve

Iz te razpredelnice služabnikov lahko vidimo, da je naša Cerkev tudi zato šibka, ker nima dovolj drugorazrednih služabnikov, kaj šele Božjih ljudi, ki bi sestopili v drugorazredne. Večina duhovščine je namreč globoko TRETJERAZREDNE: imajo vero, ki pa je precej posvetna, in tudi sami so neodrešeni. To je zato, ker so se predolgo družili s svetom (slaba družba!), namesto s svetimi. Zaradi tega so že Cerkveni duhovni voditelji v STRAHOVITEM DUHOVNEM NEZNANJU: kljub neizmernim doktoratom teologij, so popolnoma nevedni glede Prve Božje zapovedi o Ljubezni s Kristusom. Celo papež Frančišek ne zna o tem povedati nič, razen enega stavka na leto. In brat Yun tudi ne, ker sta oba služabnika v VERI, LJUBEZEN z Gospodom pa je čisto drugo in končno stanje. Zato lahko zaključimo, da so Cerkve dandanes predvsem posvetne in tretjerazredni pričevalci. Nimajo stika s PRVOKATEGORNIKI: Božjimi ljudmi, svetimi in svetniki. TO JE DEJSTVO.

Ljubi duhovniki in škofje, ne jezite se na tega Jono zaradi teh besed, ker le sprejetje teh besed lahko rešuje ta strašni zaplet. Če pogledamo kakšen kader dandanes prihaja iz bogoslovja, vidimo, da je vse to res: že res, da popolnoma obvladajo teološko lingvistiko, a ker je teologija sama v sebi škrbasta, je škrbasta tudi Cerkev.

Kdo je srce Cerkve, razen seveda Kristusa? To je svetniško meništvo. Da dobite sliko, se spomnite samo svetega Janeza Krstnika: puščavnik, v eni cunji, asketski, prvorazreden, ki sestopi in vpije drugostopenjski Nauk ljudstvu, poln Božjega ognja. Vsi kasnejši puščavniki in menihi so poskus približka temu idealu. Janez Krstnik je bil Božje seme, saj je iz njega prišel Kristus, in Odrešil svet za tiste, ki želijo biti Odrešeni.

Nov začetek Cerkve je torej tak, kot ga kdo v Cerkvi že sluti. Recimo Branko Cestnik je blognil, v dneh obupa, da bi kar nekam odšel, npr. v neko velemesto v Galileji (????!!!!????), ter tam začel na novo, z eno malo grupo. To je dobra ideja, a ima hudo napako: tretjerazredni razglaševalec bo bedno propadel v takem poskusu, ker ga bodo demoni opetnajstili in požrli. NAJPREJ MORA ITI V UK K PRVORAZREDNEMU Božjemu služabniku, in šele ko ga ta potrdi, je pripravljen na Nov začetek.

Cerkev ne bo nikoli izničena, dokler bo ta svet. A bo morala iti nazaj v čase apostolstva: en prvorazrednik, ki govori kot drugorazrednik, okoli njega pa majhna skupina, v kakšnem kevdru. To je seme Božje Poti za Zemljo.

In, mimogrede: na misel mi je zdajle kapnilo, da je tale blog pravzaprav en tak skriti kevderček, kjer se zbira 'majhna čreda' in posluša Živi Nauk, in kdor bo vztrajen, bo že na Zemlji gledal Gospoda po 100x na dan, in v večnost. Tale naš blogec je seme in 'mušter' nove Cerkve. Zato je naloga Cerkve, da IZPOPOLNI svoje duhovno Znanje, v uku pri svetnikih, ker je zdaj preveč okužena s svetom. Samo prvokategorniki, ki govorijo kot drugorazredniki, lahko rešujejo duše, pa še to ne masovno, ampak eno po eno. Saj se tudi rojevamo eden po eden in umiramo eden po eden. Masovnemu odreševanju pa je v tem času odklenkalo, kot je bilo tudi v času, ko je Jezusovo sveto stopalo gladilo tisti kamen v stopnici h Getsemaniju. 

Pa naj sliši, kdor ima ušesa. Ker kdor jih ima, bo Odrešen. To je Kristusov Evangelij. 

28. Zaupaš Gospodu, ali begaš?

slika splet 

15.7.17, sob. 

Hieronim je napisal:

Ubogi duhovniki, kaj vse morajo pretrpeti. Seveda ne vsi, le tisti, ki jim je vsaj malo mar za svoje vernike. Po drugi strani pa še bolj ubogi tisti, ki jim ni mar za njih. Mi je pred kratkim potarnal mlad župnik: ''Komaj čakam, da grem na dopust!'' Šel je s športnim požegnanim motorjem.

Potem pa sem zjutraj naletel še na novico (pravzaprav starico) o izstopu duhovnika (KLIKNI 1, KLIKNI 2). Seveda slikarja popolnoma razumem in vsakdo je svoje sreče kovač, a bi glede tega povedal nekaj, ker je malo manj vidno svetnim očem.

Ljudem, ki imajo dva ali tri srca, se že na daleč vidi, da so megleni. To se vidi že leta vnaprej, preden pride do nekih dogodkov. Vse to je normalno beganje duš, ni pa razumljivo, ko se gre za služenje Gospodu. Kajti, Gospod vsakemu od nas reče:

Pusti vse, vzemi svoj križ, in hodi za Menoj.

Pusti vse pomeni, da smo odločeni odvreči KARKOLI, kar bi nas oviralo, da ne bi ves čas mislili le Nanj in na delo Zanj. Pod VSE spada, če ne gre drugače, pač VSE. Če je nekdo med svojimi interesi imel tudi interes služiti Gospodu, in je na račun naroda postal duhovnik, po mnogih letih šolanja in preverjanja, bi moral počasi vse svoje interese brisati, le služenja Gospodu skozi izbrano karizmo ne. Saj bi jo lahko spremenil v meništvo ali kaj drugega. Cerkev pa tudi ne potrebuje podpirati zasanjanega slikarstva, če to slikarstvo ni oznanjevalska karizma, v duhovništvu pa ni pravega žaru.

Še en problem izstopnikov (četudi bi bil to izstop le 'v duhu') pa je v tem, da tistemu, ki je podlegel čarovnici materialni energiji, takoj zavladajo zakoni Zemlje, ki so posredno prav tako Božji zakoni, a delujejo popolnoma drugače, kot če Kristusu služiš osebno. Če Mu služiš osebno, Ti-jaz, On za nas skrbi OSEBNO (berite Evangelij), če pa tega enosrčnega odnosa ni, ZA NAS POSKRBIJO STAROZAVEZNI ZAKONI KARME, ki se jim po slovensko reče: 'kakor si si postlal, tako boš spal', oziroma 'zob za zob in glavo za glavo'. Kaj to pomeni? To pomeni, da V HIPU PADEMO V OBUPEN BOJ ZA PREŽIVETJE. Takšen človek od tedaj naprej misli samo še na denar in prostor, kjer bi živel. Mamon ga ujame v past, potem pa mimo pride še brhka deklina, ki ga sesuje do konca, saj ga kmalu zapusti, ko pa je tako reven in beden.

Ta ničvredni Jona, ki tole pisuni, pa je živel takole: Čeprav rojen v normalno situirano družino, je že kot mulc začel priložnostno delati, da je imel kaj žepnine, sicer je ni imel. Potem pa je iskal Boga in se boril za preživetje mnogo desetletij: v tem času je živel kot zapuščen mestni pes, kajti nihče ni mogel razumeti njega, on pa ni mogel razumeti sveta, Boga pa tudi še ne. Tako je delal mnogo del, izjemno napornih, da je lahko vmes vadil telo in duha in iskal Pot. Ne iskal Boga, ampak iskal šele - Pot!

No, po mnogo pripetljajih, in ker v svoji ODLOČNOSTI za Pot ni popustil niti za en sam milimeter, se ga je usmilil Gospod in se mu razodel v potresni in usodni meri. Zato se je toti Jonek odločil posvetiti in dati življenje SAMO Gospodu, ter tistim, ki Ga iščejo s tako silo, kot da jim gorijo lasje. In kaj se je odtlej zgodilo? Primojdunaj, tole:

Popolnoma je prenehal razmišljati, kako bo preživel, ampak je samo še razmišljal, kako bo Služil z Ljubeznijo Gospodu. In glej ga angela: odtlej ne rabi več skrbeti za preživetje, ker Gospod poskrbi zanj. Mu je pa Jonek tole rekel: »OK, Sveti mi in Mili; praviš, naj ne skrbim o tem, zato NE BOM; če pa pridem v takšno pomanjkanje, da bi Tebi to delalo sramoto, potem pa bo tudi mojega oznanjevanja konec in zapustil bom to jamo kosti ter potrkal na Tvoja Vrata. Upajoč, da me sprejmeš kar takoj in direktno.«. Gospod je dejal:

Ne skrbi, otrok Moj.

In odtlej ta pleničkar ne skrbi, ima pa več, kot je imel takrat, ko je delal po 15 ur na dan in živel tako skromno, da ga še pes ni povohal. In še več, zdaj lahko poskrbi za duševno hrano stotinam ali tisočem duš, pa še za koga mora poskrbeti, prej pa še za svojo rit ni mogel. Sklep: bolj ko je prej skrbel za denar, manj ga je imel, in obratno. Kar pa ne pomeni, da ga ima zdaj veliko, ampak dovolj za mesečne račune poplačati, če živiš spodobno skromno. 

V tem je razlika med tem, ali služiš sebi in svetu ali služiš Gospodu OSEBNO. Če Mu služiš OSEBNO, tudi On zate poskrbi OSEBNO. Če pa Ga imaš bolj v rezervi, ti tudi On pošlje svojo vojno rezervo: svoje oficirje in konzerve.

Zato od vsakogar pričakujem, ko mu dam seme Ljubezni do Gospoda, da ga hitro vzklije in zdebeli, ter zapusti vse, se umakne na rob sveta, razvije svojo osebno karizmo, in živi samo še za služenje Gospodu. Gospodu se služi v srcu in umu, z dušo, ker pa še živimo v telesu, se Mu služi tudi s telesnimi deli, ta dela pa morajo biti popolnoma v oznanjanju Njega.

Če bi slikar slikal prelepe Božje podobe v oznanjanje Jezusove slave, bi bilo to del duhovništva, in nebesa bi se odprla in Gospod Osebno bi prišel k njemu živet. Če pa je nekdo duhovnik, ima pa še eno osebno kaprico, se to ne zgodi, in duša samo še trpi v razdvojenosti ter nazadnje pade nazaj v svet, kjer jo čaka hud boj za preživetje in večna melanholija. Nekateri to melanholijo nadkompenzirajo v neko pozunanjeno veselost in 'odrešenost', kot tista bivša nuna, ki danes NE MORE izgovoriti Jezusovega Imena. Če je že prisiljena, bi Mu najraje rekla 'omenjeni model', sem dobil občutek.

Ja, taki modeli smo mi, četudi je Jezus jasno povedal, da tisti, ki Ga odhajajo oznanjevati, ne potrebujejo ničesar, razen palico za odganjanje kač in divjih psov, ali pa še te ne:

 … In jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha, ne popotne torbe, ne denarja v pasu …

Rekel jim je: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek.«

Jezus Najsvetejši in Najresničnejši in Najzvestejši, pove:

»Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi Mene in zaradi Evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive, in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

In tako tudi je. Tudi ta najmanjši od vseh Jon je zapustil mnoge in mnogi njega, a glej, kamorkoli se obrne, tudi na tale blog, pridejo novi, in z njimi je družina in je Kraljestvo.

In mnogi zadnji (= bralci tukaj) bodo prvi pri Gospodu,

in mnogi prvi (= posvečenci), bodo zadnji.

Gospod torej ni lažen, niti le simbolen, je pa res, da za ZAUPANJE v Njegovo obljubo potrebuješ Milost. Kdor te Milosti - ZAUPATI Gospodu - ni dobil, ta te Milosti pač še ni bil vreden. To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi dobri Kristus!

27. O težavnih ne-spreobrnjencih, tudi 'vernih'

14.7.17, pet. 

Danes bi še malo utrdili včerajšnjo temo, da bi iskreni iskalci Ljubezni do Gospoda ne padali na zahrbtne zvijače hudih duhov, včasih oblečenih tudi v lepe vernike.

Na Vzhodu obstaja zgodba, ki jo bom zapisal nekako po spominu: Buda, Šakjamuni, je imel v življenju pred tem, brata. Sam je bil velik mistik in svet človek, brat pa je padel v mračni del življenja, kjer ni nobene Poti več. Pred-Buda ga je večkrat povabil, naj pride na njegovo stran, a brat je odkimal, in rekel: »Ne. Tukaj v peklu mi je čisto v redu.«

Tako je tudi dandanes: MNOGIM ljudem odgovarja neka zaveza, ki jo imajo s hudičem, in še slišati nočejo, da bi zlobca zapustili, ker od njega dobivajo določene moči in užitke. Slutijo sicer, da jim bo duša pogubljena, a jih to nič ne zanima - pomemben je užitek, četudi je morda to užitek uničevanja Cerkve in njenih duš ali delanje nadloge duhovnikom, vernim, pod krinko zglednega, leporečnega kristjana. Duš, ki ne sprejemajo pomoči, je veliko. Izjemni Gabriele Amorth poroča o mlajšem moškem, ki sta ga pripeljali mati in sestra:

Brez pomena bi mu bilo govoriti o molitvi in zakramentih. Skušal sem ga pripraviti do tega, da bi privolil v blagoslov. Molitev je bila kratka: hudobni duh se je odzval silovito (tu se spomnite zadnjega komentarja naše M. in tiste ženske), jaz pa sem takoj prenehal z obredom. Ko sem mu povedal, kako je z njim, je odvrnil: »Že vem in sem zadovoljen; s hudičem se dobro počutim.« Nisem ga več videl.

Omenja tudi velikega in močnega fanta, ki je patru Candidu, Amortovemu eksorcističnemu učitelju dejal: »Ne vem, če je dobro, da bi me danes blagoslavljali; občutek imam, da vam bom prizadejal bolečine.« Začel se je hud boj in oba sta padla na tla; čez čas je pater prišel k sebi in obred dokončal. Nedolgo po tem dogodku, mu je (sveti) pater Pij poslal tole sporočilo: »Ne zapravljaj časa in ne trati moči s tem mladeničem. Je vse zaman.«

Pater Amorth piše tudi:

Večkrat so me opozorili, da blagoslavljam več žensk kot moških. To se dogaja tudi drugim izganjalcem. Ni zmotno misliti, da so ženske lažji plen hudobčevih napadov. Moški in ženske namreč nismo izpostavljeni na enak način …

Tukaj seveda govorimo o OBSEDENOSTI, katere pokazatelj je tudi zavračanje vsega Cerkvenega, kot je sveto obhajilo, sveta voda, Božje Ime, molitev … Vendar obstajajo verniki, ki niso obsedeni s hudim duhom, zato sprejemajo zakramente, a ker so OBLEGANI s hudimi duhovi, se jih nič ne prime, imajo pa priložnost igrati izvrstno razdiralno vlogo v nekem duhovnem občestvu. Ker so olikani in leporečni, jim na limanice padajo tudi izkušeni duhovniki - in v fari pride do grdih stvari, ki so domala nepopravljive.

TUKAJ si lahko preberete dober tekst, iz katerega se da marsikaj izluščiti. Za nas je precej poveden tale del o svetem Benediktu:

Glas o njegovem svetem življenju je privabljal ljudi, ki so prihajali k njemu, da bi jim bil učitelj in vodnik. Vse je ljubeznivo sprejemal, niso pa vsi posnemali njegovega zgleda. Ko je umrl opat samostana Vicovaro, je uslišal prošnjo menihov, naj prevzame vodstvo njihove družine. Povabilo je sprejel, toda menihi ga niso ubogali, zato jih je zapustil in jim ob slovesu dejal: »Ali vam nisem naprej povedal, da se moje in vaše življenje ne ujemata?« Zaradi svoje ODLOČNOSTI je postal vzor za resne iskalce duhovnosti in pridružili so se mnogi. Po dvanajst jih je nastanil v eni stavbi in v soteski Subiaco je bilo kmalu nastalo dvanajst urejenih občestev. V šestih letih si je nabral novih izkušenj, kako je treba voditi učence, da bodo vztrajali na poti popolnosti. Nekateri, ki so Benediktu zavidali njegove uspehe, so mu nagajali in ga skušali celo spraviti s poti. To si je Benedikt razlagal kot Božji namig, naj ZAPUSTI ta kraj in po pridobljenih izkušnjah kje drugje ustanovi novo samostansko družino. Izbral je najboljše in Bogu res vdane menihe … 

Koga je izbral? Zagotovo SAMO tiste, ki so zapustili popolnoma vse in POSTALI LAST (!) Cerkve oziroma njegove redovne skupnosti. Jezusova Pot torej zagotovo ni za vsakogar, četudi je sicer nekoliko veren. Ta zgodba nas spominja tudi na žalost svetega Frančiška, ki je na koncu pobegnil od svojih sledilcev, frančiškanov, ker so se preradi prerivali za lastno ugodje, namesto za služenje. Takšna je narava človeka: žival je.

Kot vidimo - tudi pri osamosvojitvi Slovenije - nekateri potegnejo voz, potem pa pridejo hijene, in udarijo v hrbet, tako da se prvopristopniki umaknejo. Zavladajo osebki, ki so nevredni ukradene karizme, in poneumljenemu narodu krojijo mračno in lažnivo usodo.

Popolnoma enako se torej dogaja tako v duhovnih skupnostih, Cerkvah in religijah, kot v vsakdanjem življenju. Duhovnik, ki je naučen, da vse ljudi sprejema enako, tako tiste, ki kolnejo Boga in njega, kot verne in spokorne duše; ki nima 'očesa srca' za razločevanje duhov, ki prihajajo k njemu in v cerkveno delovanje, nima možnosti, da bi svoje delo opravil, kot želita on in Gospod. Zaradi ljubega miru bo požiral izpade demonov, njih izsiljevanja, sicer dobi 'farški štrajk', pa še na škofiji ga bodo 'sfucali' do neprepoznavnosti. Zato je razumljivo, da se fantje za ta primež ne odločajo. Saj jih nihče ne more zaščititi, kajti papež Frančišek ponuja vse vsem. Kar je lepo in Božje, istočasno pa se v Cerkvi in drugih skupnostih usidrajo 'verniki', ki so le ribiči za lastne koristi in ki sledijo šepetu hudih duhov.

Zakaj današnji duhoven nima oči za prepoznanje lažnih vernikov? Odgovor na to nam da sveta Favstina:

Čista Ljubezen od daleč ugane nastavljene pasti, odtrga maske, in takoj ve, s kom ima opravka.

Brez te transcendentne Ljubezni, ki ne ljubi sveta, ampak Boga, pa sami postanemo vampirski. Takšna je realnost sveta, zato je prišel Jezus, in 'mali čredi' ponudil rešitev. Ponudil jo je sicer vsem, a le mala čreda Ga sledi tako, kot je On povedal. Ostalim pa je vera le poligon za sebičen lov.

Gospod, usmili se nas.

26. Satanski vpliv v kristjanovem besedičenju

13.7.17, čet. 

Problem današnjega krščanstva je velik: nima jasnookih duhovnih vodnikov, ki bi znali ločiti zrnje od plev, zato satan z lahkoto širi svoj vpliv tudi v Cerkvi. V njej še posebej, preko navidezno vernih ljudi, ki pa se niso odrekli 'mesu'. Najbrž prav tu tiči razlog, zakaj so bila preverjanja duhov v Cerkvi tako stroga, da so celo lastne svetnike gnjavili do skrajnosti. 

Nekaj primerov krščanskega govora, izza katerega pa je zagotovo satanski vpliv, četudi te stvari govorijo celo višji kleriki:

1. Naš nekajkratni teološki doktorand izjavi: »Pekla ni, če pa je, je prazen.« To je zelo blizu besedam vernega prešuštnika, ki mi je rekel: »Haha, hudič ne obstaja!«. Ti dve trditvi sta popolnoma hudičevi, a ko sta povedani skozi lepa usta duhovnika (on reče malo drugače: »Ne bojte se, hudič je že premagan!«), jima verjamejo celo pol-verniki, verski ohlapneži. Tisti hip, ko verjamejo tem lažem, jih omrežijo hudi duhovi. Kajti hudič je premagan le za tiste, ki popolnoma Ljubijo Jezusa, in NIČ drugega iz tega sveta. 

2. Duhovnik v naši cerkvi je dejal: »Tudi svetniki so grešniki, zato Cerkve ne delajo nič bolj svete!« To je vehementno zatrdil cerkvenim nadebudnežem. Seveda je ta izjava od satanskega vpliva, ker Gospod Kristus deluje IZRECNO skozi svoje predane služabnike na Zemlji. Mnogo redkeje poseže vmes Sam. To je tudi logično: če bi Bog lahko odrešil ribiče in cestninarje iz neba dol, ne bi na Zemljo pošiljal samega Sebe, v podobi Odrešenika Jezusa Kristusa. Vsaka izjava, ki samo za najmanjši odtenek omalovažuje svetnike, je SATANSKA izjava.

3. Tudi splošen trend Cerkva, da je služenje ljudem enako služenju Kristusu, je satanskega vpliva, ker to nikakor ni res. Jezus nenehno govori, naj Ljubimo in služimo Njega, če želimo biti Odrešeni. To nam zapoveduje Prva Božja zapoved:

Ljubi Boga z vsem, kar si.

Potem pa v verskem tisku včasih naletiš na herezijo, splošno sprejeto herezijo, da je najpomembnejša zapoved vseh zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ker ne znajo Ljubit Gospoda, poskušajo ljubiti drugega, kakor samega sebe. Kakšna pa je ta ljubezen do samega sebe?? Pri mnogih je ZELO KILAVA, ker če ne Ljubiš Gospoda, tudi sebe ne moreš ljubiti. Zato pretežni del krščanstva živi v hereziji, Gospod pa se odzove s tem, da Cerkve gnijejo. Vse to je zaradi potuhnjenega satanskega vpliva.

4. Bralka našega bloga, ki ne zmore sprejeti, da je oblegana od duhov, ki govorijo lepe besede, a pošiljajo jeze in tesnobe ter poskušajo nekako vnesti razdor v Besedo, je napisala:

Z demoni najbrž ni za se prerekati, le eden jih je premagal.

To je klasična psevdo-katoliška trditev, kakršnih je polno plehko versko besedičenje. Že takoj je zavajajoče, češ da se z demoni ni za PREREKATI. Seveda nihče ne govori o prerekanju, ampak o ODGANJANJU oziroma IZGANJANJU. Po besedah škofov, ki so ozaveščeni (dolgo časa glede tega niso bili, k pameti jih je spravil šele vatikanski izganjalec Gabriele Amorth), JE VSAK DUHOVNIK USPOSOBLJEN ZA IZGANJANJE HUDIH DUHOV PRAVZAPRAV ŽE PO SVOJEM POSVEČENJU. Posredno ali nehote pa jih lahko izžene vsak Božji služabnik. A kaj, ko ta hudič v Cerkvi sami, skozi usta padlih vernikov, trdi, da se z njimi (njegovo zalego: hudimi duhovi) ni za prerekati, kar pomeni, da jih ni za izganjati. Takšna trditev je satanski šepet.

Drugi del trditve, da je samo Jezus premagal hude duhove, je prav tako popolnoma iz trte izvita. Hude duhove premaga marsikdo, ki je močan, pošten in odločen - še celo če ni vernik, oziroma če je vernik kake druge religije, se zgodi. Slišal sem za uspešna izganjanja, ki so jih opravili muslimanski hodže, budisti, judje, tudi Indijanci … V teh primerih je oseba psihično in tudi telesno ozdravela, če je bil vzrok v tem vplivu. Jezus je vsem svojim apostolom zapovedal izganjanje hudih duhov, On pa ni premagal le hudih duhov, ampak hudiča samega, ki je kralj ta hudih. To pa je nekaj povsem drugega.

Včasih malo kritiziram trdoto Cerkve v preteklosti - no, današnja pomehkužena duhovščina jo še bolj - a če te moči izganjanja in preverjanja ni, je vse zaman: Evangelij postane le pustna krinka in zadaj stari kozel izvaja grde nasmehe v svojo kosmato bradico, ko vidi, kako mu padajo na limanice 'odrešeni' kristjani. Počasi si prisvaja velik del Cerkve. Prisotnost njegovega vpliva je omenil tudi novomeški škof Andrej Glavan. Groza!

Božji človek ta SMRAD takoj zazna, tako v besedi, delu, kot v energiji, ki jo stari kozel oddaja, četudi je v podobi brhke ženščine ali napomadanega klerika.

Rečeno je: ko spoznaš ali ti je povedano, da je satan prevzel tvojo krščansko identiteto, se vrni h križu: k duhovni in telesni askezi, in se izniči, da ne ostane ničesar več, kar bi kosmati lahko zaznal. Takrat šele si na varnem. To je torej NAŠ boj. Pravljice o 'ljubezni' niso dovolj. 

Gospod, usmili se nas, Kristus, prosim usmili se nas.

25. Do konca. In naprej

12.7.17, sre.

Te dni mi je na misel prihajala 'hči svobodne', zdaj pa je v komentarju napisala:

Jona, pozdravljen!

Spremljam in se učim, vendar se nisem oglašala, ker sem se borila z demonom prepirljivosti. Razkrinkan s pomočjo 13. čivka. Se mu odpovedujem in kličem duha krotkosti in ponižnosti na njegovo mesto. Hvala, Jezus! In tebi, Jona!

Zelo so me nagovorili tudi 14., 20. in 21. čivk. Kdo so Njegovi najmanjši, kdo so učenci. Delati za Jezusa z ljubeznijo, vsak v svojem osebnem poslanstvu. Kako družino "obsekati", ves čas misliti na Jezusa in potrpežljivo čakati.

Hvala vsem, ki se oglašate in pričujete za Jezusa, naj vas Bog blagoslovi! Še posebej objemam babico v njeni iskrenosti in srčnosti.

Pozdravljena nazaj, hči! Torej ti je uspel nujni korak pravega kristjana: UPRETI SE SAMEMU SEBI.

Ne mislite, da je ta bedni Jona čisto slep kot krt: vidi, kar je nujno videti, zato vidi tudi stanje duše komentatorjev. In stanje je tako: tako babica, Hieronim, hči, mm, in tikire, ki imate menda vsi družine in ste iskalci, ste veliko časa v stanju asur, prepirljivih demonov, in tem zraven. A se tega ne zavedate, in pišete tukaj, ko vas mine, in takrat je vse lepo in krasno, če pa kaj 'narobe' napišem, pa utihnete ali bevsknete le kak kratek stavek. Edino pri M. tega nikoli ne opazim, iz česar sklepam, da je nekako zares 'zapustila vse, in šla za Njim'.

Tudi ta Jona kdaj pride v stanje prepirljivosti, če ima s posebnim bedakom opravka, a pravi iskalec se takoj nazaj 'porihta' s ponavljanjem svetega Imena Jezusovega in drugimi variantami Ljubezni do Gospoda. Vendar, če bi ta Jona nenehno živel z ljudmi sveta, kot je to počel 50 let, bi najbrž tudi on bil nenehno v tem prepirljivem stanju. Tudi on je živel z družino, ne le eno, se boril za preživetje, drugimi, Bogom in sam s seboj, a je vmes nenehno iskal Gospoda, in Gospod se ga je usmilil in se mu razodel. Takrat je Jonček nehal skrbeti za preživetje, za denar in 'ime', in odtlej Gospod zanj skrbi neverjetno usmiljeno, seveda pa je še vedno treba delati od jutra do večera, a zdaj je to delo Zanj, ne za ta kup minljivosti, niča in napuha. Ta napuh je še posebej hudičev, ko pademo v veliko Gospodovo obilje, to je, ko pridemo skozi Prvi prehod na Poti. Mislimo, da smo zdaj pa res srečkoti, a kdor Gospodove ubogosti ne sprejme na sebi, ostane pol-bedak, in veter nemira ga preganja po svetu, četudi oznanja Gospoda.

Z Gospodom je treba ZAVEZO skleniti, in On se je bo držal, bolj kot mi. Tudi jaz imam to zavezo sklenjeno, pa zdi se mi da Bob Dylan tudi. Le vsakodnevno jo je treba izpolnjevati z vso silo, in to potem postane večna Ljubezen.

Enako pa je tukaj, v odnosih med nami: Kdor bo vztrajal do konca, bo ZAGOTOVO REŠEN. Ne bo ga rešil Jona, ampak pride Gospod in reši tistega, ki je toliko pameten in ponižen, da se ne usaja za vsako figo, ampak raje malo srca daruje za stvar, ta stvar pa je oznanjanje Gospodove brezmejne Milosti in Lepote.

Oooo, tudi ta Jona od bede se kdaj na Gospoda nakuri, kajti Gospod da je pozabljiv, kar je res, saj tako piše v Pismu, a na koncu je Gospod vendarle tako dober, da pojasni, kje je bila napaka, potem pa to lahko slišimo v vsakodnevni besedi duhovnikov in tudi povsod v Pismu. Bom en tak primer enkrat čivknil.

K Bogu se pride s POSLUŠANJEM IN POSLUŠNOSTJO, z blagorom zaupanja in vere v slišano, ter z vztrajno potrpežljivostjo, ki pa ni pasivna, ampak aktivna, lahko tudi zahtevna ali celo 'agresivna'. Kdor tako vztraja, doseže Cilj svojega življenja: povrne se nazaj v svetost in je odrešen večnega trpljenja, ker se spomni, kdo je: veseli predani služabnik sladkega Gospoda. In če nismo trmoglavi, to sladkost čutimo že na Zemlji: v lastnem srcu žari kot skriti sladki Ogenj.

Matej 24,12-14:

Ker se bo nepostavnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila.

Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.

Aleluja! Sem vesel. 

PS: bom odslej pisal po 4 čivke na en blog, da bo lažje do komentarjev priti. 

24. Umreti mora svet

11.7.17, tor. 

Že od malega, ko sem začel slediti krščanstvo, mi nekaj ni in ni šlo v glavo, in tako je še danes. Rabil sem mnogo desetletij, da sem to ubesedil. Namreč: kaj ima naše krščanstvo z Jezusovo Potjo?? In vidim, še danes, ko me je Gospod odrešil, da zelo malo, domala nič, le nekaj lahnih vezi. Zakaj?

Ker vsakdo, ki postane zares Jezusov, PRED TEM UMRE. Študirajte svetnike, prosim. Pravzaprav ne rabi biti to telesna smrt, četudi ta zelo pomaga, ampak mora umreti svet v nas in mi moramo umreti za svet. Kaj to pomeni, da ne bo kdo spet filozofiral in okolišil?

Če mi umremo zase, za svet, oziroma svet umre za nas, to pomeni:

-Da na tem planetu ne obstaja NITI EN MILIMETER prostora, kjer bi lahko našli kaj trajno veselega, kaj šele srečo.

-Da nam je svet sicer lep, a je prazen nečesa. Prazen je Življenja, če v nas ni Kristusa.

-Testirajte se: vprašajte se, kaj na tem svetu bi vas resnično razveselilo? 100.000 evrov? Ne. Izlet kamorkoli na Zemlji? Ne. Kakšna hrana? Ne. Partnerstvo s kom posebnim? Ne. Oditi kam? Ne. Ostati tu? Ne. Zabava? Ne. Darilo? Ne. Biti lep? Ne. Biti slaven? Ne … NIČ!

Ničesar ni, pri čemer bi ob misli na tisto, ne bilo nekaj zelo mrtvega v sebi, in po 5h minutah razmišljanja ali gledanja tega, ne bi čutil, da iz mene odhaja Življenje, ostaja pa nekaj zatohlega.

Mi moramo umreti, kar pomeni, da svet umre za nas, ni nam več v veselje, niti v neko žalost, samo ena velika, stara, betonska, zaprašena dvorana je. To je svet, ko enkrat spoznamo Božje. Zato nam ni težko celo umreti, če bi okoliščine zahtevale, da gremo proti Bogu. Še radi bi umrli takrat, da gremo Domov. To pomeni biti resničen.

Franz Jägerstätter je, ko je nacizem očaral VSE Avstrijce, seveda tudi sveto katoliško Cerkev, zavrnil služenje v vojski, ker je spoznal, da biti katoličan in nacist ne gre skupaj. Vsi so ga imeli za norca, od duhovnikov, sorodnikov, znancev … Le žena ga je podprla. Nacisti so ga zatem obglavili, katoliška Cerkev pa je še dolgo gruntala, ali to ni bil morda le en blaznež, izdajalec naroda? No, papež Benedikt 16. ga je leta 2007 proglasil za blaženega. Ta možak je srečal Milost, ko pa je prišla vojna, je Milosti ostal zvest. Četudi je nadvse ljubil svojo ženo in otroke, se jim je opravičil in odšel na lastno obglavljenje. Opozarjal je katoličane, da so na napačni poti, a ga ni nihče poslušal: iz cerkva so šli vzklikat Hitlerju. To vem celo iz prve roke. Mojemu dedu je ena teta dejala, ko se je vrnila: "O gospod, pa kakšne oči, kaaaakšne očiii!" Bila je očarana nad Hitlerjevimi gorečimi očmi, očmi podivjanega norca. Vsa katoliškost je odpadla v trenutku. Ded pa je dejal: "A to je govoril? To pa ne bo šlo, takole pa se vojne ne da zmagati." Mnogi pa so zblazneli nad Hitlerjem. Podobno se je dogajalo tudi pri nas: eni katoliki so postali Titovi komunisti, drugi pa tudi fašisti. Kristjan tega ni dolžan, piše v katekizmu Cerkve. Bolje da umre, rečejo sveti. 

To ne gre. Kdor je Kristusov, se bori do konca za Njegovo Besedo, če pa je poražen, raje takoj sprejme smrt, kot da bi postal gnusnež in si uničil dušo.

In, če malo pomislite: sveta Magdalena je prišla skozi smrt do Jezusa, enako je Savel umrl za vse, ko ga je Gospod po tleh zabrisal in oslepel. Tudi Lazarjeva zgodba obuditve iz groba govori o tem, in napoveduje še enega Lazarja: samega Gospoda, ki je Kristus. Tudi On je šel skozi enako, da bi nam POKAZAL Pot. Svet mora umreti v nas, torej mi moramo umreti za svet. Potem je novo Rojstvo mogoče. Kdor hoče priti nov, mora pred tem oditi. 

V blogu št. 21 sem jasno opisal stanja, ki lahko vodijo do popolnega umrtja sveta za nas (KLIKNI). Brez tega doživetja se krščanstvo in Evangelij in Gospod Kristus za nas SPLOH NE MOREJO RODITI. Zato pravzaprav že od nekdaj ne razumem običajnega cerkvenega življenja in vernikov - tega ni moč razumeti. Živijo za svet, in Gospoda prosijo za dobrine sveta, s krstom 'zaigrajo' svojo smrt, potem pa, s križcem za vratom, grešijo naprej in uživajo v svetu. Ko mi o tem kak posvečeni reče besedo, češ da je svet narejen zato, da ga mi uživamo, mi je jasno, da imam opravka z norci, za katere pa sem nor in nerazumljen jaz sam.

Jezus nam je pokazal Pot: skozi lastno smrt, ki je smrt posvetnega, priti k Očetu.

Med Bogom in svetom NI zaveze. Ta kamra greha, kosti in krvi ti mora DOKONČNO ZASMRDETI, da si vreden Gospodovih stopal in Ognja v srcu. Gospod ima zavezo le s tistimi, za katere je svet mrtev.

To je Božja Beseda. Bogu hvala!

Pa še: Ko ni Jezusa, nastane mrak, zavora se zategne, ohladi se, vse ohromi, vse se posuši, vse razpoka, vse škriplje, vse postane brez okusa, vse je prazno, prah se nakopiči, smeti se naložijo, zima pride, streha popusti, mleko prekipi, kruh se zažge, parfum smrdi, partnerstvo postane muka, starševstvo postane pekel, avto zariba, pes uide, raca ugrizne, mačka opraska, lešniki so črvivi, orehi pomrznejo, jabolka so črviva, nebo je črno, rože uvenejo, elektrike zmanjka, strela udari, gora se zruši, jezero se posuši, luč ugasne, trava porjavi in duša zblazni. Amen.

23. Pa kdo je vendar Jezusov učenec??

Sveta Perpetua pomaga vojaku, da opravi svoje delo.

To lahko stori le tisti, ki se veseli prihodnosti.  

10.7.17, pon.

Vročina tako pritiska, da je vso zelenjavo po tleh pometalo. Dokler ne pride k sebi, bom pa tole napisal.

V 20. št. Družine, Peter Kvaternik zapiše:

… Pota, ki jih je doslej hodila Cerkev, se zdijo za naš čas neprimerna. Mnogi izbirajo tudi druga pota. Iti v nedeljo k maši, držati se posta, spoved … Mnogo tega, kar je nedavno še sodilo v samo središče krščanskega verovanja in praktičnega ravnanja, se danes postavlja pod vprašaj. Vse kaže, da se da živeti tudi brez teh t.i. 'stebrov' krščanstva. Tudi ljudje, ki se prištevajo k vernim, se vedno bolj oddaljujejo. Danes praktično ni soglasja o temeljnih vrednotah. Posredovanje vere naslednjim rodovom se zdi zelo težavno in neuspešno …

Potem sklene, da je le Jezus prava Pot. Isto čivkamo in blogamo tudi tukaj. A Jezusa je treba RAZUMETI in DOUMETI, ne pa le po svoje in svoji situaciji primerno razlagati. Bivši Lj. nadškof Anton Stres ob obletnici smrti svetega Antona Vovka v sicer lepem zapisu napiše tudi to (KLIKNI):

Dejansko je Jezus svoje učence pripravljal na to, da bodo morali zaradi Njega veliko pretrpeti. Zgodovina je, žal, v izobilju potrdila Jezusovo napoved vse do današnjih dni. Še danes, na začetku 3. tisočletja, so kristjani, Jezusovi učenci, najbolj preganjana verska skupnost na svetu.

Ali se ima lahko današnji zahodnjaški kristjan za Jezusovega učenca? Mar nihče več ne bere Jezusovih kriterijev, kdo je lahko Njegov učenec? Jasno je, da če dojenčka krstimo, to še ni kristjan, četudi je dobil 'neizbrisno znamenje'. Pa tudi odrasli ohlapni kristjani NISO Jezusovi učenci, pa naj so celo duhovniki, škofje in kardinali - če so ohlapni, NISO učenci. Amen.

- Jezusov učenec je vsak hip pripravljen na mučeništvo Zanj. Si ti?

- Jezusov učenec zapusti vse, in hodi za Njim. Ti tudi?

- Jezusov učenec ni več niti čustveno niti materialno niti kakorkoli odvisen in vezan na svoje sorodstvo in prejšnje prijatelje. Popolnoma se zanese le na Gospoda. Ti tudi?

- Jezusovi učenci delajo čudeže, Jezus je napovedal, da še večje, kot jih je On delal. Jih mi delamo? Jezus je dejal:

Če kdo pride k Meni in ne 'sovraži' svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.

Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za Menoj, ne more biti Moj učenec.

         

Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti Moj učenec.

Smo mi zares Jezusovi učenci? So duhovniki resnično enosrčni, srčni le za Jezusa? Če so, potem njihove prošnje Bogu prinašajo uspehe. Potem njihove prošnje po novih duhovnikih polnijo semenišča. No, resnica je POPOLNOMA drugačna:

Glavna redovnica najglavnejših nun je dejala, da bi bila vesela, če bi vsaj kdaj njihove molitve kakšen rezultat prinesle, pa jih ne. Nato je laika spraševala, kaj storiti. Duhovniki in redovniki NIMAJO duhovnih vodij, ki bi presegali običajni nivo zavračanj vsega živega ter stereotipne vere. Zato 'inteligentnejši' med njimi prebirajo neproduktivno literaturo. 'M. od našega bloga' je enkrat napisala: »Kaj ti bo filozofija, če imaš zapise o svetnikih?????« Točno tako! In če imaš Ljubezen? Filozofija je za one, ki jih veter preganja, ker niso izpolnjeni v tihem srečanju s Kristusom.

Duhovščina je izgubljena v vetru, na blogih pa pišejo, da »ne poznajo ne sebe, ne Boga«, oziroma, da bodo 'kar nekam šli'.  Torej - pojdi in Ga najdi, do takrat pa molči in živi na svoj račun, prijatelj. Potem ti bo karma lahka, če pa Ga srečaš, je ne bo več. Do takrat pa bo OBSTAJALA, ne gleda na tvoje kontra-fraze. Ne čutiš redno tesnob in melanholije? Vidiš, to je karma, to NI Božji svet.

Cerkev vsakogar, ki je srečal Gospoda, smatra za iluzionista, če se ne zglasi v cerkvi in se prepusti preverjanju svoje duše. A le kdo bo koga preverjal? Če npr. nekdo vidi duše in Gospoda, in opravlja DELO, drugi pa ne vidi ne duše ne Gospoda - kdo naj torej koga preverja, brez da bi ga spet mučil, kot je to v navadi pri nas, katolikih? Pa tudi sicer - kje so resnični duhovni vodniki, če sami javkajo, da ne vedo poti, ne Gospoda, in jih je strah smrti??

Prihaja nov čas

Prva faza krščanstva so bili mučenci. To so bila drobna, zlata, skrita semena. Druga faza so bili svetniki, ki so jih velike množice iskale in sledile. A teh je zdaj skoraj NIČ, ker je Cerkev zaključila, da so enaki grešniki kot ostali, »zato Cerkve ne delajo nič bolj svete«. ???!!! Zaradi takega odnosa v Sloveniji nimamo NITI ENEGA URADNEGA SVETNIKA. Hudičev rod je tole, ne pa Marijin. Na volitvah pa kristjani volimo Cerkvi in Bogu sovražne ali hinavske. Hudičev rod je tole.

Tretja faza krščanstva je bila gradnja in masovnost. Politična sila. To je bilo kot če repo preveč gnojiš in postane ogromna, a puhla ter brez pravega okusa. Od zunaj mogočno, od znotraj pa 'kr neki'.

Prihaja naslednja faza: vračanje v malo seme, v Ljubezen z Gospodom in v mučeništvo. Se ne veselite škofje, biti prvi med enakimi? Se ne veselite kristjani, gledati svoje otroke obglavljene in svoje sorodnike skuhane in sebe na križ pribite in mučene? Najbrž se nihče pameten ne veseli teh stvari. A to so naši predniki dali skozi, to piše tudi nadškof Stres. In mnogi so se veselili, saj jih je čakala neposredna Božja slava = Odrešenje. Rakasta oblika te vrste 'odrešenja' se danes vidi samo še pri ekstremnih islamistih, ki pa končujejo v peklu, kar jim je že njihov prerok jasno napovedal. Če pa je mučeništvo doživeto v Ljubezni do Gospoda, smo svojo življenjsko pot uspešno privedli do Cilja.  

Torej, dragi škof in bralci; ali smo res Jezusovi učenci ali pa so nas zdaj že polne hlače, jezik se pripravlja k nesramnim izgovorom, oči pa begajo vstran? Če je tako, smo le oblečen žabe, ne pa Učenci. Amen.

Joj, spet je dolg 'čivk', a kaj, ko se tak tekst kar sam napiše nekaj minutah. 

22. Božja poetičnost

9.7.17, sob. 

Vsi resnični Božji služabniki so poetični. Imajo občutek za poezijo, ki je nad prozo, kar se tiče poskusov izražanja občutkov, ki niso od tega sveta, in so posledica Srečanja z Gospodom in Njegovim svetom, ki je naš edini pravi Dom. M, je v komentarju napisala nekaj zelooo lepega - srečanje s sveto Favstino K.:

"Zgodilo se je en večer proti koncu molitve, poskušala bom opisati, a besede so skope ob tem. Znenanda sem jo zagledala v duhu, njeno podobo, in vlila se je reka Usmiljenja, močno in silno. Preplavljala je njena mehkoba in srca gorečnost in na drugi strani Moč srca, hkratno. Pokosilo je v jok, priklonila se njej, Jezusu, bila je tudi ena ljuba oseba zraven, ki je šla Domov, vse je brlelo v Miru. Bilo je nje silno žarenje v notranjosti, a na zunaj kot bi me učila, kakšno držo zavzeti. Nisem še dokončala molitve, a je priganjalo, da napišem pesem:

Kristusova nevesta:

Sijala v cvetju vsa mila
Usmiljenja reka z višav se zlila
poln mehkobe nje stik
srca srca dotik
ni besed a v dušo gre
greje greje mi srce.

Ta dogodek je pretresel do kosti in srce mi znova in znova ob pomisli nanjo zažari."

To ni navadna poezija, ker govori o nečem drugem kot o navadnem cvetju, navadni ljubezni in navadnem soncu ali luni. Je transcendentna, presežna zemlji, je duhovna. Vsi Božji služabniki so bolj kot ne po Božje poetični. Ta dar daruje Gospod, ko smo v srcu veseli, pa bi se zelo radi izrazili. Takšen dar od Gospoda napovedo ptiči kosi, ki se nam kažejo nekaj časa na najbolj nenavadne načine, ter črički. Črni so, svetleči, pojejo pa najlepše. Potem čez čas, začnemo še mi.

Pa še dve kratki od bednega jone:

KJER SI TI

Gospod, kjer si Ti

je lepo,

kjer Te ni

groze so.

Srečo iščejo vsi

a le tam je le,

kjer si Ti.

Kjer si Ti, Gospod

je lepo,

v srcu Mir cveti

tako sladko.

Tale pa je po izkušnji zelo podobna prvi zgoraj, še isto besedo uporabi: sijala (ima neka tajna veza?). Morda je to dokaz, da je tudi poezija omejena, ko se gre za izražanje Najsvetejšega. 

PRIŠLA JE

Je danes mi poseben dan

se zbudil zjutraj sem obdan

s cvetjem svetim pisanim

iz srcá v nebesa nizanim.

V sanjah sveta je prišla

žareče lepa od Boga

je moč presveto vsa sijala

z nasmehom duši žarja dala.

Kako identično Srečanje! Tudi vsem vam jih želim!!

Ps: Pesmi so avtorska dela, namenjena v branje bralcem bloga.

21. Resnični Jezus, ne le moderno-teološki

8.7.17, sob.

Malo včasih dobim občutek, da Cerkveni očetje teh Jonovih čivkov niso zelo veseli. Še več, morda jih sploh ne svetujejo duhovščini in semeniščnikom v študij? To bi bilo žalostno, a normalno, kajti poti Božjih služabnikov ni mogoče doumeti drugim, kot le Božjim služabnikom. Ti pa vedo o Ljubezni do Gospoda povedati veliiiko, in to vsak trenutek vsakega dneva. Samo vera Vanj jih ne izpolnjuje več.

Kar je Jezus Gospod učil, je dandanes večkrat kot ne razlagano zelo svojsko, prilagojeno duhovnemu nivoju današnjih učiteljev in slušateljev. A če gremo nazaj, v Galilejo, in primemo Gospoda za ogrinjalo, ali se vržemo po tleh in objamemo sledi Njegovih stopinj v pesku, vidimo, da je Jezus zelo konkreten, in Ga ni potrebno razlagati svojemu grešnemu življenju v izgovor.

En primer. Jezus reče (Lk 9,60): Pusti mrtve, naj pokopljejo mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje Kraljestvo.

Razlaga Cerkve skozi stoletja je takšna: Ali je Jezus zares tako krut, da bi ukazal, da ne smemo pokopati svojega očeta, in naj ga pustimo, da zgnije in strohni brez slovesa, brez pogreba? Neee, samo Boga dajte na prvo mesto, ostalo pa lahko obdržite - to je pravi pomen!

Takšen začetek razlage sem zasledil že nekajkrat. Zelo je manipulativen, kajti:

Jezus učenčevega očeta ne prepušča trohnenju, saj je rekel:

Očeta naj ti pokoplje sorodstvo, ki je duhovno slepo oziroma speče, ti pa ne izgubljaj časa, ampak Mi služi s tem, da dušam oznanjaš Pot Odrešenja.

Drugi del razlage, ki je v Cerkvi klasika, pa je: obdrži vse, le vrstni red zamenjaj. Tako tudi večina kristjanov živi, ČETUDI KRŠČANSTVO TEMELJI NA ODREKANJU, ODREKANJU SVETU: VEČ JE ODREKANJA POŽELJIVOSTIM SVETA, BLIŽJE SMO BOGU. To je odlično zaključil v svojem komentarju Hieronim našega bloga. 

Vendar Jezus seveda ni mislil na to, da samo vrstni red prioritet zamenjamo, ker če delamo tako,

Boga nikoli ne bomo uspeli dati na prvo mesto!

Oni pa svetujejo kompromis: Daj si Boga na prvo mesto, potem pa lahko še naprej dve uri dnevno twitaš ali fejsaš, zapravljaš čas z iskanjem neveste/ženina ali pač samo ljubice/ljubčka ali pač samo 'skoka čez plot'. Obdrži dva avtomobila, 10 izletov letno, 15 družinskih 'žurov' letno, vožnjo otrok na po 4 izvenšolske dejavnosti, konjerejo, vinogradnišvo, obiskovanje petih koncertov letno, dvakrat v gore, enkrat na morje, pa kdaj v Španijo ali Tunizijo, pa 10 rojstnih dnevov prijateljev, pa nekaj ohceti, nekaj praznovanj obletnic, nekaj pogrebov, nekaj krstov, ena birma, pa vsaj tri dni smučanja pozimi ter kak dan toplic in raztegovanja … In na tečaj kitare ni za pozabiti. Aja - kaj pa motor?

Ne, dragi mi kleriki Cerkeve, Gospod tega zagotovo NI mislil. On išče duše, preproste duše, ki imajo ves dan čas Zanj. Če jih pri tem ovira družinsko življenje, ga pač tako 'obsekajo', da je samo za Gospoda vsak dan vsaj dve uri časa, vmes pa se nenehno misli Nanj, KADAR JE TO LE MOŽNO. S potrpežljivim čakanjem, da otroci odrastejo in se partner Spreobrne, da bo nekoč še več časa za Gospoda dnevno. Še najraje pa ima tiste, ki ob primerni priložnosti zapustijo vse, in hodijo za Njim v zaupanju, da jih bo On vodil in varoval. In tako se tudi zgodi, če smo CELOSRČNI do Njega.

Cerkev se mora prilagoditi stanju naroda, sicer jo narod odbrcne do konca, ampak če v njej ni aktualnih svetih duš, POTEM V CERKVI NI DUHOVNIH VODITELJEV ZA DANAŠNJI ČAS, zato, ko pridejo talentirane duše iskalke, jim ne morejo dati ničesar živega, ničesar kar teoretično že v Pismu ne piše. Na tak način dolgoročno vzgojiš duhovno pritlikav in hinavski rod, narod razdvojencev, ki nenehno bega kamorkoli in si išče utehe.

Zato mi ne zamerite, dobri ljudje Cerkve, če te besede pišem, kajti to je iz Ljubezni do Gospoda in do Cerkve, ki so ljudje, duše. Slabi ljudje Cerkve pa bodo itak nergali do konca sveta, ter še naprej ignorirali, zasmehovali, demonizirali ali celo mučili Božje sluge in preroke, ki jih Gospod obuja, četudi kdaj molijo, naj jim jih pošlje, preroke, ko pa ti pridejo, so z izjemno eleganco pravzaprav preslišani. Če pa se v nekem mestu ustalijo in tam pridigajo, jim postopoma pripravijo pekel. Tudi zato brat Yun ne ostaja na mestu, ampak kroži po svetu. Ali ga je morda kdo do škofov na kolenih povabil, naj pri njih ostane za zmeraj? Zagotovo ni, kajti težko je biti v bližini Božjega človeka vsak dan, če smo nekje na pol, in si prirejamo Jezusove izjave sebi primerno.

Pa ljubi Bog nam pomagaj. Obljubil je, da bo ločil kamenje od rodne zemlje. Če tega ne stori, tudi z našo pomočjo, potem našemu rodu sledi samo še temna prihodnost. Odgovorni za to pa bodo na veke jokali v spodnjem delu vic, in se kesali, kaj vse niso storili, četudi so veliiiiko NEČESA delali.

Ljubi Gospod, usmili se nas, Kristus usmili se nas.  

20. Karizme ni mogoče doumeti

7.7.17, pet. 

Sv. Peter in Pavel: različna, a Eno v Kristusu

Morda je kdo opazil, da sem prejšnje datume vse narobe pisal (sem že popravil, se mi zdi) - tudi to je en pokazatelj življenja Božjih črvov.

V Rimljanom 15,5-6 sveti Pavel pravi:

Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom, da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Ta enost misli in src, o kateri govorita tako sveti Pavel kot Gospod Jezus v svoji veliki molitvi, je možna samo v tem kontekstu:

Bog Oče je Ljubezen, in je na Zemljo prišel v podobi Odrešenika Jezusa Kristusa. Kdor veruje Vanj in Ga Ljubi, ter Mu služi z Ljubeznijo, je odrešen svojih grehov in trpljenja, ter postane Gospodov osebni spremljevalec in prijatelj.

To je baza, sprejetje tega je Enost svetih duš. Vendar ta enost ni enaka enosti monizma, ki uči, da smo vsi brezosebno utopljeni v Gospodovi Luči, zato smo vsi enaki, skupaj z Bogom smo tudi mi Bog, in ko je Bog na Zemlji, je tudi on kot mi - kontaminiran z zemljo; oziroma, ta Luč je Praznina, zato vsi skupaj, z Bogom vred sploh ne obstajamo. Tretja varianta pa je že marksistična: da smo vsi osebki enaki, Boga ni, vladajo pa nam tisti od enakih, ki so bolj sposobni v laži, kraji in umoru. To so usodne zablode.

Končno Učenje in Resnica je povsem drugačna: vsaka duša je popoln individuum, vse duše pa smo prostovoljni (ali pa še vedno uporni) ljubeči služabniki Gospoda. V Božjem svetu smo si torej enaki v Božjosti, karakterno oziroma karizmično pa smo si RAZLIČNI. Naše Božje karizme koreninijo tudi na naši bivši karmi in karakterju. Primer: oseba, ki je zadržana, vase umaknjena, meditativna in tiha, ne more Gospodu služiti enako kot tista, ki je rada med ljudmi in rada veliko govori. Eden od njiju bo morda dober pesnik, slikar ali pisatelj Besede, drugi pa svetovni potovalni oznanjevalec. Avtor teh vrstic od bede, npr., ne more povsem doumeti karizme brata Yuna, brat Yun pa ne doume karizme ljubečih puščavskih služabnikov. Ni mogoče doumeti karizme papeža Frančiška, ki z vso silo in srcem dela nekaj, kar včasih ni najbližje prvim apostolom, a to dela zato, da se lažje približa ateistom in pol-kristjanom. Tudi Marta ni razumela karizme Marije, in obratno, in tudi Peter in Pavel nista mogla doumeti karizem drug drugega. Sveti Pavel Najmočnejši (v Besedi) v 2. pismu Timoteju napiše:

To veš, da so me vsi iz Azije zapustili. Med njimi Figel in Hermógen.

Ko sem se prvič zagovarjal, mi ni nihče stal ob strani.

Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo.

Zakaj prihaja do tega? Ker nam NI DANO doumeti, razumeti in dojeti Božje karizme drugega človeka. Tudi če ima nekdo učenca, ki je že Božji, bo težko razumel njegovo karizmo, učenec pa učiteljevo, četudi sta 'enega rodu in misli'. Od tod razhajanja celo med Božjimi dušami.

Tu govorimo seveda le o Božjih karizmah, ki so dovršene in prebujene v vsej polnosti, ne o talentih pol-vernih, religijskih, neodrešenih in pol-srčnih vernikov. Takšne ljudi, ki še ne živijo polno z Gospodom, vsakdo ZLAHKA RAZUME in doume, ker je to pač življenje zemlje, ki je domala enako živalskemu - tega ni težko razumeti, le velikega zla ni možno razumeti. Božjih karizem pa ni mogoče razumeti zato, ker so tako specifične in od Boga intenzivne, poleg tega pa temeljijo na karakterju oseb, da je to težko slediti. In tudi ni potrebno slediti - SAMO PRIKLONITI SE JIM JE TREBA IN JIH SPOŠTOVATI, razumeti pa jih ne more nihče, samo izvajalec in njegov Gospod. Še manj jih lahko razume neodrešen vernik, pa četudi je teolog, škof ali sam papež, kaj šele običajni ljudje. Zaradi tega so verniki svoje lastne svetnike in preroke zavračali in žalostili in celo mučili ter ubijali. Zaradi tega je ves svet skregan, pa tudi krščanstvo in islam in budizem in judovstvo – vse je skregano samo v sebi.

Ne-sprtost v Bogu lahko živi le, če imamo eno samo skupno misel in srce, kot je to dvakrat izraženo na začetku teksta, karizmatiki pa se morajo med seboj zelo spoštovati, a se ne prepričevati, ampak DELATI NAPREJ ZA GOSPODA, Z LJUBEZNIJO - vsak v svojem osebnem poslanstvu. Potem je to Enost. Tudi v nebesih bi se vsi sprli med seboj, če ne bi imeli ene skupne misli o Gospodu kot Najvišjem, ki je Ljubezen in sprejema ter daje Ljubezen, bi se pa preveč pogovarjali med seboj o svojih karizmah - takoj bi bile vojne.

Ko najdeš SVOJO karizmo služenja Gospodu (ne svetu!!!!!!!), in jo prebudiš ter zaživiš, vedi, da te ne bo nihče razumel niti sledil v tem. Kajti vsakdo mora odkriti SVOJO nalogo in karizmo za Boga. Seveda pa jo lahko prebudimo le, če služimo Božjim služabnikom v Ljubezni (ne le v veri!!), potem pa stopimo na svojo pot, kot sta stopila sv. Magdalena in Sveti Pavel in vsi drugi sveti. V Resnici torej ni kloniranja. Kloniranje v 'Praznini' zagovarjajo filozofije in religije, ki so nekje vmes med ateizmom in Bogom. Kristjan pa mora imeti POGUM, da se najprej upre sebi, zatem svetu, in zatem celo načinom drugih Božjih duš, ter najde svoj lasten kreativen izraz Služenja Gospodu. To je Odrešenje.

Bojim se, da Cerkev, po svoji naravi, ta zadnji korak zelo preprečuje. Zato jo smatram kot vrtec in OŠ hoje za Kristusom, končni korak pa je samo: Ti, Gospod - in jaz, črv - pa še tisti zraven, ki me je rešil in mi dal Gospoda. Običajno je, da je naša karizma vsaj malo podobna ali služi karizmi tistega, ki nam je dal Gospoda in nas rešil. Temu se reče zvestoba, in velja vedno, razen če nam Gospod osebno zapove drugače.

Te stvari je potrebno dobro preštudirati, da jih razrešimo in se jih rešimo. 

19. Kaj karizma je in kaj nikoli ne bo

6.7.17, čet.

Karizmatik in ne-karizmatik

Govorimo o karizmi nekega posameznika, da služi Gospodu. Karizma je delno vsajena že v naš osebni karakter, ostalo pa je ali pridobljeno ali pa darovano od Boga. Bistvo tega čivka pa je, pri sebi dojeti SILO, s katero živimo svojo karizmo. Spoznali bomo, da je naša karizma v globoki nezavesti oziroma vegetira, četudi mislimo, da ne.

Vsaka karizma po svoji naravi teži in sili k ENOSRČNOSTI. Če primerjamo človeka z računalnikom, vidimo, da imamo tudi sami v sebi kar nekaj programov. Računalnik lahko piše tekste, predvaja avdio ali video zapise, riše, hrani podatke na veliko, prevaja, povezuje … Ko pa eden od teh programov prevlada, in teži k temu, da se nenehno izvaja samo on, je to prebujena karizma. Vsi svetniki preteklosti so imeli po eno tako izjemno karizmo (ostale pa so jo podpirale).

Prebujena Božja karizma je torej služiti Gospodu z vsem srcem skozi en način delovanja, katerega razvijemo do največje možne popolnosti. Če smo resnični, je vsak naš gib in beseda - VSAK DAN, brez izjeme - polna te naše predanosti. Nemogoče je biti karizmatik, a biti tri dni tiho o tem in brez del te karizme. Med nami pa so 'karizmatiki', ki od sebe ne dajo nobene fige 14 dni, en mesec, tri mesece ali nikoli. To torej ni karizma, ampak koma.

Vsakdo ima v sebi semena raznih karizem. Vendar le malokdo prebudi eno in postane celosrčen za Gospoda. Pobožno cerkveno življenje (malo Boga, malo družine, malo službe, pa kak hobi ali dva, pa še kak skriti greh zraven) karizmo UBIJA. Pravzaprav jo vzdržuje le na nekem minimalnem nivoju, zato nikoli ne postane Božja Moč. Kdor spi preveč ali premalo, dela preveč ali premalo, jé preveč ali premalo, govori preveč ali premalo; kdor je ujet v posvetna dela preveč - ta Božje karizme ne bo zmogel razviti do konca, zato ne more biti Gospodov osebni spremljevalec in služabnik. Namen Cerkve je ravno ustvariti okolje, kjer bi karizme lahko zaživele, a vidimo lahko, da se duhovščina vse raje prepušča še raznim hobijem in zapravljanju časa za razne uživaške stranske stvari. Zato je to le pobožnjakarstvo, z Evangelijem pa ima le malo opravka, kajti:

Razvijati veliko darov istočasno pomeni ne imeti nobenega razvitega.

Problem je v pomanjkanju ODLOČENOSTI, da nekoč zaživimo eno samo celosrčno karizmo za Gospoda, pa naj je ta še tako preprosta - da je le celosrčna. Takšen karizmatik postane Božje dete, pa četudi je nepismen in pozna le en stavek Evangelija. Takšna oseba je vedno popolnoma zaščitena pred vplivi sveta. Kaj to pomeni? Lahko sicer trpi od sveta in lahko jo svet celo ubije, a:

Nobena zemeljska okoliščina ne more vplivati na njeno karizmo osebnega služenja Gospodu z Ljubeznijo. Zato so takšne osebe v srcu srečne, ne glede na zunanje okoliščine, duša pa je Odrešena že za časa življenja na Zemlji.

Če vas muči ali moti težka služba, problematični otroci ali partner, pomanjkanje denarja ali zdravja, starost, bolezen ali smrt - potem vaša Božja karizma ni prebujena in ne prinaša nobenih rezultatov. Kajti:

Vsaka karizma mora prinašati VSAKODNEVNE zunanje rezultate in prikaze, ki pa so le odmev notranjega življenja duše. Človek si mora IZBORITI takšno življenje, da njegovo notranje duhovno življenje z Bogom zaživi v polno, karizme pa so potem ODMEV teh Milosti tudi v zunanjem svetu. Brez globokih poglobitev ni glasnih odmevov. Marsikdo misli, da je že našel Boga in Mu služi, a če to ni VSAKODNEVNO, tudi z zunanjimi deli Zanj v svetu, je vse skupaj brž kot ne le brezmočno fantaziranje. Kdor resnično POZNA Gospoda in Mu služi osebno, je tako poln notranjega Življenja, da to življenje navzven prinaša velika dela. Le po tem lahko ocenjujemo, ali je nekdo resnično prebujen in CELOSRČEN do Gospoda, ki je Kristus. Vse manj od tega spada v pobožnjakarsvo: malo tu, malo tam …

Kako doseči to celosrčnost? Preposto - Gospod pove:

Pusti vse, in hodi za Menoj.

Pot z Gospodom je zelooo preprosta. Kdor jo sledi, je močan v svojem služenju, četudi je le en droben Božji mravljinec.

Amen.